Večinsko prepričanje o nasilnih dejanjih in njihovih storilcih je, da gre za nerazumno in nepredvidljivo vedenje alkoholikov, duševno nestabilnih in obupanih ljudi. Vendar pa takšna prepričanja prikrivajo možnost, da je nasilje prisotno tudi v na videz urejenih družinah ter da je storilčevo dejanje lahko tudi namerno.
Monika Drozg, magistrica zakonskih in družinskih študijev ter zakonska in družinska terapevtka (stažistka) bo na portalu revijazamojezdravje.si tedensko objavljala kolumne, pa tudi odgovarjala na vaša vprašanja. Pišite na [email protected], vprašanje bomo posredovali strokovnjakinji in na spletni strani tudi odgovorili.
Več avtorjev ugotavlja, da se trpinčenje otrok pojavlja ne glede na socialno-ekonomski status, stopnjo izobrazbe, raso ter ostale značilnosti staršev in otrok.
Ni kriv alkohol
Za izvajanje nasilja je lahko možnih več dejavnikov. Raziskave opozarjajo, da ne moremo zagotovo trditi, da je alkoholizem glavni dejavnik za nasilje v družini, saj ne obstaja dovolj empiričnih potrditev.
Najhujše posledice nasilja utrpijo otroci, četudi so le priča nasilju.
Nekateri namreč uporabljajo alkohol kot dovoljenje in izgovor za nasilno vedenje. Alkohol sicer spodbuja nasilno vedenje, vendar so pri tem pomembne tudi osebnostne lastnosti posameznika. Avtorji poudarjajo, da imata lahko alkoholizem in nasilje v družini iste povzročitelje, nista pa nujno vzročno povezana, saj so tudi nealkoholiki nasilni, vsi alkoholiki pa niso nasilni.
Nasilja v tujih družbenih kulturah ne obsojamo
Poznamo veliko kultur pri katerih zlorabljajočega vedenja ne obsojamo, temveč ga smatramo kot del njihove kulture in se nam zdi sprejemljiv.
V teoriji to imenujemo teorija kulturne odklonskosti, ki pravi, da obstajajo družbene skupine, ki imajo svoje norme in ravnajo v skladu z njimi, ker pa te niso v skladu s splošno priznanimi normami, je njihovo vedenje označeno kot odklonsko.
Težava je ta, da zaradi tovrstnih prepričanj teh oseb ne vidimo kot soodgovornih za nasilno vedenje, s čimer opravičujemo uporabo nasilja med družinskimi člani določenih družbenih skupin.
Nasilja se naučimo
Razumevanje vedenja storilcev nasilja pa vseeno ni tako preprosto, saj je posameznikovo vedenje odvisno od preteklih izkušenj . Tako se nekateri v kritični situaciji zatečejo k agresiji.
Nasilje v družini je naučeno krožno nasilno vedenje, ki se medgeneracijsko prenaša.
Teorija medgeneracijskega prenosa temelji na predpostavki, da so otroci nagnjeni k posnemanju nasilnega vedenja svojih staršev. Izpostavljenost nasilju naj bi otroka naučila nasilnosti. Poznejše nasilje v odraslosti pa naj bi bil poskus nekdanje žrtve, da dobi občutek nadzora nad svojim življenjem.
Najstniki iz nasilnih družin prevzamejo neprimerne načine spoprijemanja, saj se vzorca nasilnega reševanja konfliktov naučijo od staršev. Nasilje med člani družine med drugim nosi sporočilo, da je dopustno in poznejše nasilje do partnerja sprejemljivo.
V Sloveniji je pojav nasilja v družini pogost: prizadel naj bi vsako peto družino.
Pomembno se je zavedati našega odnosa do nasilja. Le tako bomo lahko preprečili nastanek nasilja v našem okolju.
Četudi ste bili priča nasilju v preteklosti, se je dobro zavedati, da je bilo to v času otroštva, kjer sami niste imeli vpliva in nadzora nad vedenjem ljudi okoli vas. Zmeraj ste lahko vi tisti, ki prekinete krog nasilja. V primeru, da vas spomini na boleče nasilno obdobje še zmeraj držijo v krču poiščite pomoč pri terapevtu, ki vam bo pomagal oditi iz teh spominov.
Vir: Kordič, Barbara. 2007. Etiologija, dinamika in posledice nasilja v družini. Socialna pedagogika 11, št. 4.