Za nevarnosti spletnih socialnih socialnih omrežij so najbolj ranljivi otroci in najstniki. Ne gre zgolj za to, da za čas namesto v resničnem preživljajo v virtualnem svetu. Spremeni se tudi njihovo čustvovanje in obnašanje. Kdaj torej otrokom sploh dovoliti uporabo spletnih socialnih omrežij, zakaj so tako popularna in kako naj ravnajo starši, smo se pogovarjali z Živo Ahac, mag. soc. del. iz Centra pomoči prekomerne rabe interneta Logout.
Živa Ahac, mag. soc. del., Center pomoči prekomerne rabe interneta Logout. Foto: osebni arhiv
Sogovornico smo povprašali tudi o spletnih izzivih, ki postajajo vse bolj nevarni. Spomnimo: svet je pred kratkim obkrožila zgodba britanskega dvanajstletnika, ki ga je mati potem, ko je sodeloval v spletnem izzivu samodavljenja, našla nezavestnega in z usodnimi možganskimi poškodbami. Po nekaj mesecih umetnega vzdrževanja življenjskih funkcij so ga odklopili od aparatov.
Kdaj otroku sploh dovoliti samostojno uporabljati spletna socialna omrežja, pri kateri starosti?
Čim kasneje, tem bolje. Starostna omejitev za uporabo večine družbenih omrežij je 13 let – na primer snapchat, facebook, instagram, za nekatera pa tudi 16 ali 18 let. Pri tem je pomembno, da se starši z otroki pogovarjajo o vsebinah s katerimi se srečujejo na spletu. Če bodo z otrokom vzpostavili dober odnos, bo lažje pristopil do njih, če se bo pri uporabi družbenih omrežij znašel v stiski. Pomembno je tudi, da starši poskrbijo za ustrezne nastavitve zasebnosti. Torej, da jih nastavijo tako, da otrokov profil in njegove objave lahko vidijo samo prijatelji in ne splošna javnost ter da v stik z njim ne morejo stopiti neznanci.
Spletna socialna omrežja so postala del odraščanja otrok. Zakaj je pomembno, da starši ohranijo nadzor nad uporabo in kakšen naj ta nadzor sploh bo – časovno omejevanje, preverjanje, s kom se otrok virtualno druži, omejevanje nekaterih omrežij in dovoljevanje drugih… ?
Družbena omrežja so zelo mikavna in zasvojljiva predvsem iz dveh razlogov: prek njih zadovoljujemo različne psihološke potrebe, kot so druženje, sprejetost in ugodje. Poleg tega družbena omrežja uporabljajo različne mehanizme, da nas privabijo k uporabi in našo pozornost zadržijo čim dlje. Otroci še nimajo razvitih ustreznih mehanizmov za nadzorovanje svojih impulzov. Od njih ne moremo pričakovati, da bodo sami ustrezno regulirali uporabo zaslonov, temveč jim pri tem morajo pomagati odrasli.
Pomembno je, da starši z otrokom določijo družinska pravila glede tega koliko časa otrok preživi na spletu, katere vsebine lahko spremlja in katere obveznosti morajo biti opravljene. Pomembno je tudi, da se starši pogovarjajo z otrokom ziroma mladostnikom o vsebinah s katerimi se na spletu srečuje in spremljajo, kaj gleda, ali tudi s kom komunicira in ali objavlja svoje vsebine. Dostop do spleta naj bo uravnotežen z drugimi področji otrokovega življenja, časovno omejen in starši naj to tudi nadzorujejo.
Mobilni telefoni in 3 do 6 let stari otroci. Zakaj jim starši to dovoljujejo in ali ima to lahko posledice pri otroku – če da, kakšne?
Nekateri starši vidijo zaslon kot način, da otroka umirijo pri neprijetnih opravilih, kot na primer striženje nohtov ali preoblačenje ali pa kot sredstvo za tolažbo, ko otrok joka. Nekateri starši uporabe zaslonov za pomirjanje ali zamotitev otroka ne vidijo kot problematične, ker se ne zavedajo možnih posledic. Daljši, kot je čas preživet na napravah, manj časa imajo otroci za igro, raziskovanje, učenje in druženje z družino. Te aktivnosti so ključne za zdrav razvoj otroka.
Vpliv uporabe zaslonov pri mlajših otrocih se kaže v težavah s koncentracijo, slabše razvitim govorom, motoričnimi sposobnostmi, povečanim nemirom, slabšim vidom, spancem. Taki otroci kasneje dosegajo razvojne mejnike, manj vzpostavljajo očesni stik, prav tako so opazne težave na področju komunikacije. Če je bila otroku v zgodnjih letih dana v rabo naprava brez omejitev, ali se je celo spodbujala, lahko v kasnejših letih ta raba začne posegati v druge aspekte njegovega življenja. Neprimerne vsebine ali dogodki na spletu lahko povzročijo motnje v čustvovanju in vedenju, kot so na primer močenje postelje, nočne more, agresivno vedenje ali posnemanje takega vedenja ter obnašanje, ki ni primerno starosti. Ker otrok samostojno uporablja napravo, so čustveni odzivi otroka na različne vsebine spregledani in ostanejo nenaslovljeni. Do tega lahko pride tudi v primerih, ko mlajši otrok pasivno spremlja medijske vsebine starejših sorojencev.
Spletni izzivi: zakaj sploh postanejo popularni med otroci in najstniki in zakaj postajajo vse bolj skrajni – na primer samo-dušenje, hoja po železniških tirih s slušalkami na glavi, selfiji v nevarnih situacijah … ? Kako je z regulacijo s strani lastnika omrežja – ima sploh kakšno odgovornost?
To so izzivi v katerih lahko kadarkoli sodeluje vsak in za to ne potrebuje posebnega znanja ali talenta – da ustvariš svojo vsebino, lahko samo ponoviš nekaj, kar je že naredil nekdo drug. Sodelovanje v izzivih mladim da občutek, da so del skupnosti, del nečesa, kar pripomore k občutku priljubljenosti.
Skrajnosti so vedno obstajale, ker pa je sodelovanje v spletnem izzivu tako enostavno, so v tej obliki bolj prisotne in razširjene. Skrajnih izzivov se večinoma lotijo posamezniki, ki doživljajo močne čustvene stiske in se hkrati ne čutijo povezani z družino ali z vrstniki. Možgani se razvijajo do 25. leta starosti – pri otrocih, mladostnikih in mladih odraslih se prefrontalni korteks, ki je odgovoren za nadzorovanje impulzov in predvidevanje posledic, še razvija, zato so bolj impulzivni in nagnjeni k tveganemu vedenju, torej ne razmišljajo o posledicah svojih odločitev. Še en razlog, ki pripomore k intenziteti izzivov pa je, da vsebine, ki so skrajne in šokantne, pridobijo večjo gledanost.
Lastniki omrežij uporabljajo algoritme, ki jih opozorijo na povečanost nasilne vsebine v povezavi z določenimi hashtaggi in to vsebino pregledajo. Te vsebine lahko nato odstranijo, vendar pa je lahko to težavno v primeru, da so se vmes ž tako razširile in jih ni mogoče pravočasno odstraniti. Lastniki omrežij bi morali prevzeti odgovornost za vsebine, ki se pojavljajo na njihovi platformi in sprejeti ukrepe, ki bi zmanjšali širjenje takih vsebin. Njihovo poglavitno vlogo vidim v tem, da bi imeli večji nadzor nad tem kateri uporabniki lahko dostopajo do določenih vsebin.
Kaj so največje napake, ki jih glede uporabe spletnih družbenih omrežij pri otrocih delajo starši in kako naj se jim izognejo?
Starši so svojim otrokom vzor – pomembno je, kakšen odnos imajo oni do družbenih omrežij in kako jih uporabljajo. Na družbenih omrežjih vse pogosteje zasledimo fotografije otrok, ki jih delijo prav njihovi starši ali pa jim celo sami ustvarijo profil. Deljenje kakršnihkoli osebnih podatkov otrok na spletu močno odsvetujemo. S tem starši posegajo v otrokovo pravico do zasebnosti in mu odvzamejo možnost, da sam odloči kakšen digitalni odtis želi pustiti na spletu. Poleg tega jih s takim ravnanjem izpostavijo različnim tveganjem. Ko na splet objavimo fotografijo ali posnetek, izgubimo nadzor nad gradivom, ki ga od trenutka objave lahko kdorkoli deli, shrani ali predela. Do tega gradiva tako lahko tudi dostopajo tudi tisti, ki bi te fotografije lahko zlorabili.
Starši se preredko pogovarjajo s svojimi otroki o tem na kakšen način in v kakšne namene naj uporabljajo družbena omrežja, če pa se že, k tej temi pogosto pristopajo obsojajoče. Pomembno je, da so starši seznanjeni s tem, kaj njihov otrok počne na družbenih omrežjih in z odkritim pogovorom o vsebinah s katerimi se otroci na spletu srečujejo. Otrok nikoli ni mogoče popolnoma zaščititi pred nevarnostmi na spletu, lahko pa veliko naredijo s preventivo in se z njimi pogovorijo o tveganjih in pasteh spleta.
Posledice zelo aktivne uporabe spletnih socialnih omrežij verjetno ni samo zasvojenost. Kaj še se pri otroku spremeni – vrednote, čustvovanje, sposobnost osebne komunikacije… ?
Poleg posledic, ki sem jih omenila pri 3. vprašanju, pri prekomerni uporabi lahko pride do nizke samopodobe in neustreznih predstav o lepotnih idealih, FOMO (fear of missing out), depresije, anksioznosti, pomanjkanja zanimanja za druge aktivnosti, površinskih in tveganih odnosov. Večja je tudi izpostavljenost reklamam in neprimernim vsebinam ter spletnemu nasilju. Pretirana izpostavljenost tovrstnim vsebinam lahko sproža več agresivnih misli, več občutkov jeze in neustreznosti, sovražno naravnanost in desenzibilizacijo za neprimerne vsebine ter zmanjšuje prosocialno vedenje in empatijo.
Ali lahko opišete tipičnega otroka/najstnika, katerega starši poiščejo vašo pomoč in kako otroku/najstniku pomagate?
To je na primer oseba, stara 14 let, ki ves prosti čas preživi na zaslonih z igranjem video iger ali na družbenih omrežjih, kamor se zateka, ker ji je dolgčas. Doma ni dogovorov na kakšen način, kdaj in zakaj se uporabljajo zasloni. Pogosto imajo ti posamezniki tudi pridružene psihosocialne težave. Starši niso seznanjeni s tem, kaj otrok na spletu počne in ni jim všeč , da igra videoigre ali preživlja čas na spletu.
Družino najprej povabimo na pogovor, kjer jim pomagamo pri postavitvi družinskih dogovorov glede uporabe zaslonov. Ključno je, da se postavijo dogovori, ki temeljijo na razumevanju in iskrenem zanimanju za otrokovo aktivnost na spletu. Poleg tega je pomembno, da so meje jasno postavljene in možne posledice ob kršenju dogovora znane vnaprej ter da jih starši tudi dosledno izvršujejo. Z otrokom zelo jasno skomuniciramo kakšna so pravila glede uporabe zaslonov in preverimo, če jih je razumel. Pri mladostniku pa je posebej pomembno, da dogovore postavimo skupaj z njim in ne v njegovem imenu. Če dogovori niso povezani z mladostnikovimi željami in vrednotami, ne bo motiviran, da se jih drži. Na družinskem razgovoru tudi predstavimo staršem na kakšen način naj pristopijo do otroka in zakaj so take vsebine otroku pomembne, otroku pa predstavimo možna tveganja in posledice pri uporabi zaslonov.
