Mnogo starejših kot izgovor za to, da ne postanejo redno telesno aktivni, uporablja stereotip, da je na starost prepozno začeti redno kolesariti, hoditi v hribe, tekati, telovaditi… Vendar nova študija, v katero so zajeli več kot 33 tisoč bolnikov s koronarno boleznijo kaže, da temu ni tako.
Telesna aktivnost in potek kroničnih bolezni
Rezultati, predstavljeni na letošnjem kongresu ESC, potrjujejo, da za telesno aktivnost ni nikoli prepozno. Tudi, če se s športom začnemo ukvarjati kasneje v življenju (celo kot starostniki), je to izjemno koristno za zdravje. Skoraj tako, kot če bi bili telesno aktivni celo življenje. »Gre za pomembne ugotovitve, ki potrjujejo, da celo bolniki s hudimi kroničnimi boleznimi potek le-teh lahko spremenijo zgolj s tem, da sprejmejo telesno aktiven življenjski slog,” je dejala avtorica študije dr. Nathalia Gonzalez iz Univerze Bern.
Telesna vadba zmanjša smrtnost pri koronarni bolezni
Bolnikom s srčnimi boleznimi se priporoča redna telesna aktivnost, vendar priporočila v veliki meri temeljijo na študijah, ki so uporabile bodisi eno samo oceno bodisi povprečno stopnjo aktivnosti, ocenjeno skozi čas. Vendar pa lahko bolniki spremenijo količino vadbe, ki jo opravljajo. Do sedaj je ostajalo nejasno, ali so te spremembe povezane s preživetjem. Zdaj dilem ni več: redna in dovolj intenzivna telesna aktivnost zmanjša smrtnost pri bolnikih s koronarno boleznijo tako zaradi vseh vzrokov kot zaradi bolezni srca in ožilja.
Najmanj 150 minut telesne aktivnosti na teden
Meta analiza je vključevala 33.576 bolnikov s koronarno boleznijo srca iz devetih vzdolžnih kohort. Povprečna starost bolnikov je bila 62,5 let, 34 odstotkov jih je bilo žensk. Mediana spremljanja je bila 7,2 leta. Telesna aktivnost je bila ocenjena na začetku z uporabo standardiziranih vprašalnikov, udeleženci pa so bili v dveh časovnih točkah razvrščeni kot aktivni ali neaktivni. Kot aktivni so bili opredeljeni tisti, ki so opravijo najmanj 150 minut zmerne telesne aktivnosti na teden ali 75 minut na teden intenzivne telesne aktivnosti. Bolniki so bili razdeljeni v štiri skupine glede na njihov status aktivnosti na začetku in po spremljanju: neaktivni v daljšem časovnem obdobju, aktivni v daljšem časovnem obdobju, sčasoma povečana aktivnost in sčasoma zmanjšana aktivnost.
Smrtnost zaradi vseh vzrokov manjša za 50 odstotkov
“Povečanje aktivnosti skozi čas” je bilo opredeljeno kot prehod iz neaktivne v aktivno kategorijo, “zmanjšana aktivnost skozi čas” pa kot prehod iz aktivne v neaktivno kategorijo. V vseh skupinah so preučili tveganje za smrt zaradi vseh vzrokov in tveganje za smrt zaradi bolezni srca in ožilja. Pri tistih, ki so bil telesno aktivni v dlje časa, je bila smrtnost zaradi vseh vzrokov nižja za 50 odstotkov (v primerjavi s telesno neaktivnimi). Pri tisti, ki so šele pred kratkim postali telesno aktivni, so bili rezultati podobni: smrtnost je bila manjša za 45 odstotkov. Pri tistih, ki so bili prej telesno aktivni, potem pa postali telesno neaktivni je bila smrtnost še vedno za 20 odstotkov manjša kot pri tistih, ki nikoli niso bili telesno aktivni.
Ohranjanje aktivnega življenjskega sloga
Podobne rezultate so opazili pri smrti zaradi bolezni srca in ožilja. V primerjavi s tistimi, ki so ostali neaktivni, je bilo tveganje za srčno -žilno umrljivost 51 odstotkov manjše pri tistih, ki so ostali aktivni, in 27 odstotkov manjše pri tistih, ki so postali telesno aktivni na starost. “Rezultati kažejo, da je ohranjanje aktivnega življenjskega sloga skozi leta povezano z največjo dolgoživostjo. Vendar pa lahko bolniki s srčnimi boleznimi »premagajo« prejšnja leta neaktivnosti in pridobijo koristi za preživetje z vadbo pozneje v življenju. Po drugi strani pa se lahko koristi izgubijo, če se aktivnost ne vzdržuje,« zaključujejo avtorji.
Povezavo do izvirne objave najdete TUKAJ.
