Onesnažen zrak – tihi uničevalec zdravja

Obvladovanje dejavnikov tveganja za kronične nenalezljive bolezni je izziv, s katerim se (bolj ali manj uspešno) spoprijemajo javnozdravstvene institucije povsod v svetu. Priporočila glede njih so v vseh strokovnih smernicah, vključeni so v epidemiološke vprašalnike, nanje nas spomnijo ob vsakem preventivnem zdravniškem pregledu.

Onesnaženost zraka
Pri nas zrak onesnažujejo kurišča, predvsem individualna, promet, industrija in občasno nepredvideni dejavniki, na primer
požari. Foto: Bigstock

Na večino dejavnikov tveganja za bolezni lahko vplivamo sami: opustimo razvade, spremenimo prehrano, postanemo telesno aktivni… Obstaja pa dejavnik tveganja, ki ga v zdravstvenih vprašalnikih ni, na naše zdravje pa ima še kako pomemben vpliv: onesnažen zrak. Kakšne so posledice onesnaženega zraka in kako se jim izogniti, smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Miranom Brvarjem, vodjem Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike UKC Ljubljana.

dr. Miran Brvar
Izr. prof. dr. Miran Brvar

Kaj torej pri nas najbolj kvari zrak in kako pomemben faktor so geografski in vremenski pogoji, smo na začetku povprašali sogovornika. Pojasnil je, da pri nas zrak onesnažujejo kurišča, predvsem individualna, promet, industrija in občasno nepredvideni dejavniki, na primer požari. Najbolj so ogroženi v slabo prevetrenih zaprtih kotlinah, kjer je prisoten tudi temperaturni obrat – in kjer okoli tri četrtine Slovencev tudi živi. Najslabši zrak dihajo tam, kjer so mnoga kurišča na trda goriva in sočasno veliko prometa.

Pri nas zaradi onesnaženega zraka vsako leto prezgodaj umre okrog 1000 ljudi, v Ljubljani verjetno med 200 in 400. Kljub temu se onesnažen zrak med dejavniki tveganja za kronične bolezni praktično ne navaja.

Katere skupine ljudi onesnažen zrak najbolj ogroža?

»Prizadeti so predvsem otroci, nosečnice, starejši in kronični bolniki, pri čemer so daleč najbolj ogroženi otroci in nosečnice. Škodljivi učinki onesnaženega zraka se skozi leta kopičijo in pospešijo razvoj bolezni, kot so astma, kronična obstruktivna bolezen pljuč, ateroskleroza, srčna in možganska kap, prezgodnja demenca, sladkorna bolezen, rakava obolenja pljuč, dojke, želodca itn.. Ljudje, ki živijo ob večjih prometnicah, imajo pogosteje motnje srčnega ritma, zaradi izpostavljenosti dušikovim oksidom, in levkemije zaradi izpostavljenosti benzenu iz izpustov avtomobilov.  Onesnažen zrak je dejavnik tveganja tudi za avtoimunske bolezni in alergije, na primer alergijski rinitis. Otroci, ki so izpostavljeni onesnaženemu zraku takoj po rojstvu ali še pred njim, kasneje pogosteje zbolevajo za astmo in arterijsko hipertenzijo. Otroci v onesnaženih mestih imajo tudi pogosteje okužbe dihal. 

Že polurno vdihavanje avtomobilskih izpustov poslabša kratkotrajni spomin in druge kognitivne funkcije

Pomembne pa so tudi kratkotrajne izpostavljenosti onesnaženemu zraku, saj lahko povzročijo poslabšanja astme in kroničnega bronhitisa ter sprožijo nastanek srčnih in možganih kapi pri bolnikih z aterosklerozo. Pomembno je, da se zavedamo, da tudi kratkotrajna izpostavljenost  onesnaženemu zraku lahko pomembno vpliva na delovanje naših možganov, saj so raziskave pokazale, da lahko že polurno vdihavanje avtomobilskih izpustov poslabša kratkotrajni spomin in druge kognitivne funkcije, kar lahko povzroči slabši uspeh vozačev v šoli in na delovnem mestu. 

Onesnaženi zrak je mešanica strupenih in rakotvornih snovi, kot so razni delci PM, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, toksični ogljikovodiki, kot so benzen, dioksini, furani, policiklični aromatski ogljikovodiki, in številne toksične kovine, na primer svinec, živo srebro, arzen, kadmij, krom, itn. ). Toksični ogljikovodiki in težke kovine so tudi vezani na trde delce (PM10, PM2,5 ultrafini delci), zato  v telesu delujejo skupaj oziroma sinergistično, kar dodatno poveča njihov toksični in rakotvorni učinek. Zavedati se moramo, da  so to snovi, ki so rakotvorne, nevrotoksične, delujejo kot hormonski motilci, motijo razvoj možganov in vplivajo na razvoj hormonsko odvisnih rakov… Ko jih vdihnemo, najprej poškodujejo pljuča, potem pa s krvjo potujejo po celem telesu in se v naših telesih nalagajo in nam škodujejo dolgo časa, zato je zelo pomembno kakšni količini teh strupenih snovi smo izpostavljeni tekom življenja. Toksične snovi iz onesnaženega zraka v tkivih nato povzročijo oksidacijski stres in vnetje, kar na primer v žilah privede do okvare endotelija in pospešene ateroskleroze, v možganih pa do pospešenih nevrodegenerativnih spremembe, ki na koncu pripeljejo do prezgodnje demence. Zavedati se moramo, da onesnažen zrak praktično prizadene celo telo. PM2,5 delci so bolj nevarni kot PM10 delci, ker so manjši in pridejo globlje v tkivo. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je za PM 2,5 delce določila zgornjo mejno vrednost: letno povprečje naj ne presega 5 mikrogramov na kubični meter zraka. V Ljubljani je letno povprečje delcev PM2,5 v zraku okoli 15 mikrogramov na kubični meter zraka, torej trikrat višje, kot ga priporoča SZO, najvišje izmerjene koncentracije delcev PM2,5 pa beležijo v Celju, kjer sicer že imajo sežigalnico odpadkov. Na severu Evrope so letne koncentracije PM2,5 delcev veliko nižje, tudi pod 5 mikrogramov na kubični meter zraka, ker manj onesnažujejo zrak in imajo bolj ugodne geografske in meteorološke pogoje (prevetrene ravnine). Glede na letno povprečno koncentracijo delcev PM 2,5 na kubični meter zraka Ljubljana spada med petino najbolj onesnaženih evropskih mest. To pomembno vpliva na zdravje meščanov, saj je v letnem poročilu NIJZ za Ljubljano za lansko leto navedeno, da  ljubljanski otroci in najstniki pogosteje zbolevajo za astmo, kot ostali otroci v Sloveniji. V Ljubljani tudi letno zboli s pljučnim rakom več občanov v primerjavi z drugimi deli Slovenije.

Kako naj ravnamo takrat, ko je zrak zelo onesnažen, kako se lahko zaščitimo?

»Takrat, ko je zrak najbolj onesnažen (podatki so na spletni strani Agencije RS za okolje, omejimo fizično aktivnost in manj zračimo stanovanje. Zračenje naj poteka takrat, ko je  koncentracija onesnaževalcev v zraku manjša. Uporaba zaščitne maske nima učinka, ker so strupene snovi in delci tako majhni, da preidejo skozi njo. Poskušajmo se čim bolj držati priporočil NIJZ, kar še posebej velja za otroke, nosečnice, starostnike in kronične bolnike. V avtomobilih se sicer lahko zaščitimo tako, da v prezračevalnih sistemih avtomobilov uporabljamo filtre zraka z aktivnim ogljem, ki lahko odstranijo do 95 % toksičnega dušikovega oksida in  delcev iz zraka. Je pa potrebno filtre redno menjati. V prometu se izogibajmo zastojem in vzdržujemo primerno varnostno razdaljo – da se izpušni plini iz avtomobila pred nami vsaj malo razredčijo. To so vse ukrepi, ki jih lahko naredimo sami. Drugače pa moramo kot družba poskrbeti za čim manjše onesnaževanje zraka. Izboljšati moramo javni promet in omejiti promet v mestnih središčih. V mestih moramo nujno ločiti pasove za avtobuse od ostalega prometa in zgraditi kolesarske steze, ki pa ne smejo biti zgrajene ob vpadnicah in velikih prometnicah, kjer je kvaliteta zraka najslabša. V mestih moramo urediti tudi daljinska ogrevanja ali skupinska ogrevanja na plin, ki najmanj onesnažuje okolje. Kurjenje lesa v individualnih kuriščih v mestih predstavlja najmanj ugodno rešitev, saj med kurjenjem lesa v zrak spustimo do tisočkrat več strupenih snovi kot pri kurjenju plina, tudi če uporabljamo najsodobnejše peči za les. V prihodnje bi si lahko v mestih pomagali tudi z velikimi skupinskimi toplotnimi črpalkami za daljinsko ogrevanje«

Zrak predelava
Onesnaženi zrak je mešanica strupenih in rakotvornih snovi, kot so razni delci PM, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, toksični ogljikovodiki, ipd. Foto: Bigstock

Edina trajna rešitev je tako verjetno zmanjšanje onesnaževanja… 

»Ključni ukrep je, da kot družba poskrbimo, da bo zrak čistejši. Geografije in meteoroloških pogojev ne moremo spremeniti, edina dolgoročna rešitev je torej zmanjšanje onesnaževanja. Izgradnja sežigalnice v geografsko zaprti kotlini, na primer v Ljubljanski kotlini, bi bila zagotovo velika napaka in bi slabo vplivala na zdravje prebivalcev in obiskovalcev Ljubljane.  Toksični in rakotvorni izpusti sežigalnice odpadkov bi se zaradi neugodnih geografskih in meteoroloških pogojev, kot sta neprevetrenost  in prisotnost temperaturnega obrata v hladnejšem delu leta, zadržali v kotlini in onesnažen zrak bi lahko vztrajal v mestu tudi po več tednov. Nekateri vidijo rešitev v izgradnji ogromnega dimnika, vendar sam menim, da to ni prava rešitev, saj bi morali na robu krajinskega parka Ljubljansko barje ali sredi blokovskega naselja v Mostah zgraditi več kot 300 metrov visok dimnik.

Ljubljana sodi med petino najbolj onesnaženih evropskih mest.

Upoštevati namreč moramo, da je meja temperaturnega obrata v hladnejšem delu leta v 80 % primerov na višini do 280 metov od tal, v ostalih 20 % primerov pa še višje. Ko se kot družba odločamo za projekte, ki močno vplivajo na okolje in naše zdravje, je ključno, da upoštevamo geografske in vremenske razmere naših krajev. Moramo se zavedati, da rešitve, ki delujejo v drugih okoljih in pod drugačnimi pogoji, morda niso primerne za naše zaprte doline. V javnih medijih se pogosto omenja sežigalnica odpadkov na Dunaju, vendar je pomembno vedeti, da Dunaj leži na odprti in prevetreni ravnini, kjer pozimi piha močan veter, zaradi česar so v okolici Dunaja postavljene celo številne vetrne elektrarne. Tisti, ki razmišljajo o postavitvi sežigalnice odpadkov v Ljubljani z namenom posnemanja Dunaja, bi se morali vprašati tudi, ali bi bilo smiselno v Ljubljani postaviti vetrne elektrarne. Vsem je razumljivo, da v Ljubljani ne moremo postavljati vetrnih elektrarn zaradi premajhne moči vetra, zato tudi ne bi bila primerna postavitev sežigalnice odpadkov, saj pomanjkanje močnega vetra onemogoča razpršitev strupenih dimov, kar je praksa na Dunaju in v severnejših delih Evrope.

Velja še izpostaviti:

  • Zdravstvena osveščenost glede onesnaženosti zraka pri nas  je slaba, se pa izboljšuje. Veliko vlogo pri tem imajo lahko šola, mediji, politika in tudi zdravniki in medicinske sestre, ki se premalo zavedamo pomena onesnaženega okolja na zdravje. Kljub temu pa se v Sloveniji postopoma krepi zavedanje o škodljivosti onesnaženega okolja, kar je razvidno tudi iz vse večjega števila organiziranih skupin prebivalcev, ki se zavzemajo za čistejše okolje v svojih lokalnih skupnostih. Vse več ljudi je spoznalo, da si bodo morali čistejše okolje izbojevati samo oziroma skupaj, saj se posamezniki ne morejo upreti velikim in bogatim onesnaževalcem, zato je poučevanje in pogovarjanje o škodljivosti onesnaženega okolja v šolah in medijih zelo pomembno. Država pa bi nujno morala izboljšati nadzor nad onesnaževalci, saj se izpostavljenost onesnaženemu zraku dolgo ne zavedamo, ker deluje na dolgi rok in dogo ne čutimo težav. 
  • Otroci, ki živijo v onesnaženem zraku, imajo pogosteje alergijski in ne-alergijski rinitis. To je razloženo tako, da onesnažen zrak zveča prepustnost nosne sluznice, zaradi česar alergeni in toksini na katere se vežejo alergeni lažje vstopijo v telo. 
  • Letno v Sloveniji dodamo bencinu okrog 3000 ton benzena, ki ga avtomobilski motorji potem spuščajo v okolje. Benzen je rakotvoren in znano je, da ljudje, ki živijo ob vpadnicah v mesto, pogosteje zbolevajo za krvnimi raki. Največje koncentracije rakotvornega benzena v zraku so prav v središču Ljubljane.
  • V tujini so ugotovili, da vozači, ki se z avtomobilom dnevno vozijo eno uro in pol v službo, zaradi izpostavljenosti onesnaženemu zraku v prometu umrejo eno leto prej kot tisti, ki tega ne počnejo.