Starejši so v zdajšnjih časih izpostavljeni večjemu tveganju za osamljenost. Razlog so različne kronične bolezni, izguba sluha in druge senzorične okvare, na primer starejši ljudje z okvaro sluha si ne želijo pogovora po telefonu, saj se bolje znajdejo skozi pogovor na štiri oči. Poleg tega, je bolj verjetno, da starejše populacije živijo same ter da imajo že zelo ozko mrežo prijateljev.
Osamljenost vodi v kronične bolezni
Med socialno izolacijo in osamljenostjo je razlika. Socialna izolacija pomeni objektivno pomanjkanje socialnih stikov, osamljenost pa je subjektivni občutek osamljenosti. Sodobne raziskave kažejo, da sta povečana izolacija in osamljenost povezani s povečanjem srčnih bolezni, demence in drugih zdravstvenih težav. Dr. Julianne Holt-Lunstad, profesorica psihologije na univerzi Brigham Young in sodelavci v raziskaviSocial Isolation and Loneliness in Older Adults: Opportunities for the Health Care System ugotavljajo, da socialna izolacija povečuje tveganje za smrt in jo enačijo z dejavniki tveganja, kot so kajenje, debelost in pomanjkanje telesne aktivnosti.
Monika Drozg, magistrica zakonskih in družinskih študijev ter zakonska in družinska terapevtka (stažistka) bo na portalu revijazamojezdravje.si tedensko objavljala kolumne, pa tudi odgovarjala na vaša vprašanja. Spletna stran: Acinom.si. Pišite na [email protected], vprašanje bomo posredovali strokovnjakinji in na spletni strani tudi odgovorili.
Podpora pri osebnem zdravniku
Ker večina starejših živi samih, so osebni zdravnik, psihologi in drugi specialisti, patronažne sestre ali pomočnice na domu tisti, ki imajo največ stika z njimi. Dobro je, da le-ti preverjajo stanje svojih pacientov, saj lahko tako pomagajo omiliti vpliv socialnega oddaljevanja, socialne izolacije in drugih dejavnikov, povezanih s pandemijo, ki starejše ljudi še bolj ogrožajo.
Psiholog, dr. James S. House, zaslužni profesor raziskovalnih raziskav, javne politike in sociologije na Univerzi v Michiganu pravi, da bi osebni zdravniki, psihologi in drugi izvajalci zdravstvenih storitev morali občasno uporabljati validirana orodja za oceno, ali so njihovi starejši pacienti osamljeni. Če ta ocena pokaže povečano tveganje – morda je pacient izgubil zakonca, bi moral psiholog začeti pristop, katerega cilj je preprečevanje izolacije in občutkov osamljenosti.
Sodelovanje z izvajalci socialnih storitev
Tako ogroženim pacientom kot tistim, ki so trenutno zgolj osamljeni, bi morali psihologi posvetiti več pozornosti. Paciente z znaki osamljenosti bi bilo potrebno povezati s socialno oskrbo, ki jo potrebujejo in pristop usmeriti v odpravo vzrokov. House in drugi strokovnjaki predlagajo, naj se znaki socialne izolacije vpisujejo v zdravstvene kartoteke. Dodajajo še, da bi morali biti osebni zdravniki in psihologi pripravljeni vzpostaviti sodelovanje z izvajalci socialnih storitev, ki služijo tej ranljivi populaciji. Sem lahko spadajo ponudniki prevozov, stanovanjska podpora, dnevni centri, psihoterapevti, pomoč na domu in druge storitve v skupnosti.
Dr. Karen Fingerman, ki vodi Aging and Longevity Center na Univerzi Teksas (Austin) meni, da bi morali vsi, socialni in zdravstveni zavodi starejše bolnike spodbuditi, da si pomagajo tudi z drugimi načini, kako ostati v stiku, bodisi z aplikacijami za video klepet, telefonom ali celo s staromodnimi črkami ali razglednicami.
Kaj lahko naredimo mi
Treba je poudariti in spodbujati medgeneracijsko povezavo. Spodbujajmo mlajše, naj se več vključujejo v življenja starejših. Psihologi in psihoterapevti spodbujamo družine, da čim dlje živijo s starejšimi člani, pomagamo jim najti način kako ohraniti stik in razumevanje. Starejšim je potrebno dati pomembno vlogo, da ostanejo aktivni. Veliko jim pomeni skrb za mlajše, vnuke/pravnuke – naj svoj čas preživijo s pripovedovanjem zgodb, igranjem družabnih iger, itd.
Literatura:
Holt-Lunstad, J., Robles, T. F., & Sbarra, D. A. (2017). Advancing social connection as a public health priority in the United States. American Psychologist, 72(6), 517–530
