Socialna izolacija v otroštvu lahko trajno okvari nevonske povezave

Specifične podskupine možganskih celic v delu možganov, ki uravnavajo družbeno vedenje in so nujne za normalno družabnost v odrasli dobi, so izjemno občutljive na socialno izolacijo v otroštvu.

Izolacija je povzročila tako zmanjšano vzdražnost nevronov v paraventrikularnem jedru kot tudi povečan zaviralni vnos drugih sorodnih nevronov. Posledica je bila okvara mehanizma v možganih, odgovornega za družabnost. Foto: Bigstock

Osamljenost je resna grožnja duševnemu zdravju. Čeprav se svet vedno bolj povezuje prek digitalnih platform, se mladi v čedalje bolj čutijo izolirani. Covid-19, ki je prisilila številne države k socialni distanciranju in zaprtju šol, povečuje potrebo po razumevanju posledic duševnega zdravja zaradi osamljenosti. Raziskave kažejo, da socialna izolacija v otroštvu lahko trajno poškoduje nevronske povezave in vodi v trajne okvare, čeprav osnovni mehanizmi za to ostajajo slabo razumljeni.

Nova spoznanja o vlogi določenih nevronov

Raziskovalna skupina iz medicinske fakultete Mount Sinai je identificirala nove podskupine možganskih celic v predfrontalni skorji – ključnem delu možganov, ki uravnava družbeno vedenje. Ugotovitve so 31. avgusta letos objavili v strokovni reviji Nature Neuroscience. Objava prinaša nova dejstva o (prej neprepoznani) vlogi nekaterih nevronov v medialnem prefrontalnem korteksu. “Naše ugotovitve prinašajo nove možnosti zdravljenja psihiatričnih motenj, povezanih z izolacijo oziroma omejevanjem socialnih stikov v otroštvu. Ko smo ga stimulirali pri odraslih, smo lahko rešili manjko družabnosti zaradi socialne izolacije v otroštvu,” pojasnjuje Hirofumi Morishita, izredni profesor za psihiatrijo, nevroznanost in oftalmologijo na Medicinski fakulteti Icahn Mount Sinai.

Okvara mehanizma, odgovornega za družabnost.

S poskusi na mišjih samcih so ugotovili, da že dva tedna socialne izolacije takoj po odstavitvi od dojenja vodi do neuspešnega aktiviranja nevronov, ki so ključni za socialno vedenje v odrasli dobi. Izolacija je povzročila tako zmanjšano vzdražnost nevronov v paraventrikularnem jedru kot tudi povečan zaviralni vnos drugih sorodnih nevronov. Posledica je bila okvara mehanizma v možganih, odgovornega za družabnost. Da bi ugotovili, ali je mogoča tudi obratna pot, je ekipa uporabila dve tehniki: optogenetiko in keogenetiko. Medtem, ko je optogenetika omogočila, da so z impulzi svetlobe spodbujali določene nevrone, je kemogenetika omogoča neinvaziven kemični nadzor nad celičnimi populacijami. Z uporabo obeh tehnik so raziskovalci lahko hitro povečali socialno interakcijo.

Transkranialna magnetna stimulacija kot terapija

Tik pred stimulacijo nevronske povezave, odgovorne za družabnost, so preverili vedenje testnih živali. Bile so izrazito asocialne. Postopek so ponovili med samo stimulacijo in ugotovili, da se je stanje pomembno izboljšalo. “Primanjkljaji v socialnem vedenju spremljajo številne nevrorazvojne in psihiatrične motnje, kot sta na primer avtizem in shizofrenija. Identifikacija specifičnih predfrontalnih nevronov omogoča nove terapevtske možnosti za izboljšanje asocialnega vedenja. Ena od možnosti je modifikacija nevronov s transkranialno magnetno stimulacijo,” pojasnjuje Morishita.

Povezavo do izvirne objave najdete TUKAJ.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj