MRI tehnologija je v razumevanje delovanja možganov prinesla velik napredek. Eno od sadnjih spoznanj na tem področju je odkritje tako imenovanega nevronskega podpisa. . Pri ljudeh, ki so osamljeni, je nevronski podpis precej drugačen kot pri tistih, ki niso.
Preučili podatke za 40 tisoč odraslih
Skupina raziskovalcev je preučila podatke o magnetni resonanci (MRI), genetiko in psihološke samoocene za približno 40.000 odraslih v srednjih in starejših letih. Vsi so se prostovoljno javili, da bodo njihovi podatki vključeni v britansko bazo Biobank. Gre za zbirko podatkov z odprtim dostopom, ki je na voljo raziskovalcem po vsem svetu. Nato so primerjali podatke MRI udeležencev, ki so poročali, da se pogosto počutijo osamljene, in tiste, ki se niso.
Močnejše povezave med določenimi regijami
Ugotovili so, da so možgani osamljenih ljudi drugačni. Razlike so bile predvsem v privzetem omrežju. Gre za skupino možganskih regij, vključenih v mišljenje: na primer spominjanje, prihodnje načrtovanje, predstavljanje in razmišljanje o drugih. Pri osamljenih so te regije močneje povezane in presenetljivo je obseg sive snovi v njih večji. Opazili so tudi razlike v forniksu: snopu živčnih vlaken, ki prenaša signale iz hipokampusa v privzeto omrežje. Pri osamljenih ljudeh je njegova struktura bolj čvrsta in kompaktna.
Predstavljanje prihodnosti in hipotetična sedanjost
Privzeto možgansko omrežje uporabljamo, ko se spominjamo preteklosti, si predstavljamo prihodnost ali razmišljamo o hipotetični sedanjosti. Njegova struktura in delovanje je pozitivno povezana z osamljenostjo. Vzrok je verjetno v tem, da osamljeni ljudje bolj verjetno uporabljajo domišljijo, spomine na preteklost ali upanje v prihodnost – da bi na ta način premagali svojo socialno izolacijo, pojasnjuje vodilni avtor študije dr. Nathan Spreng iz Univerze McGill.
Večje tveganje za upad kognitivnih funkcij
Osamljenost je vse bolj prepoznana kot resen zdravstveni problem. Prejšnje študije so pokazale, da imajo osamljeni starostniki večje tveganje za upad kognitivnih sposobnosti in demenco. Razumevanje, kako se osamljenost kaže v možganih, bi lahko pomembno vplivalo na preprečevanje nevroloških bolezni in razvoj boljših načinov zdravljenja. “Vpliv osamljenosti na strukturo in delovanje možganov šele začenjamo razumeti. Širjenje znanja na tem področju nam bo pomagalo vzpostavljati učinkovite načine za zmanjševanje osamljenosti v sodobni družbi,” pojasnjuje dr. Danilo Bzdok iz Inštituta za umetno inteligenco v Queebecu in so-avtor študije.
Raziskavo v celoti najdete TUKAJ.
