Zadnjik (anus) je pokrit s kožo. Koža zadnjika je kot povsod drugje sestavljena iz treh glavnih plasti, podkožja (subcutis), usnjice (dermis) in povrhnjice (epidermis), po strukturi pa je podobna koži ustnice in zelo občutljiva. Ne pokriva samo zadnjika, ampak tudi zadnji en do dva centimetra zadnjikovega kanala, kjer nato iz ploščatoceličnega prehaja v visokoprizmatski epitelij oziroma črevesno sluznico.
Ana Štern, dr. med., specialistka dermatovenerologije, Zasebna klinika Zdrav splet. Foto: Osebni arhiv
Na zadnjiku najpogosteje težave, predvsem s higieno, povzročajo kožne gube. Te nastanejo z leti zaradi dolgotrajnega draženja ali kot ostanek ohlapne kože po tromboziranih zunanjih hemoroidih. Moteče kožne gube se lahko zdravi operativno. Pogosta so tudi kožna vnetja, ki lahko nastanejo zaradi draženja z blatom, uporabe dražečih preparatov za nego ali toaletnega in vlažnega papirja, alergijske reakcije na kak preparat, ki ga uporabljamo, lahko celo zaradi pretirane nege. Na anusu lahko nastanejo tudi trombozirani zunanji hemoroidi; gre za nastanek strdka v hemoroidalnih venah, ki ležijo pod kožo anusa. Zaradi zapore vene s strdkom in posledično motenega pretoka pride do nastanka otekline, ki je prve dni običajno zelo boleča, čvrsta in vijoličasto obarvana, ne gre je »potisniti navznoter«.
Gre za normalno strukturo črevesne stene, kar pomeni, da imamo notranje hemoroide vsi!
Trombozirani zunanji hemoroidi se v nekaj dneh predrejo spontano in zakrvavijo ali pa se sploh ne predrejo in oteklina se počasi zmanjša in strdek v nekaj tednih razgradi. V prvih nekaj dneh in ob močnih bolečinah se lahko naredi kirurška zareza in izpraznitev strdka, s čimer običajno takoj nastopi olajšanje, okrevanje pa se na ta način pospeši. Bodisi po kirurškem, bodisi konzervativnem zdravljenju se svetuje tudi masaža hemoroida z mazili, priporoča pa se tudi uporaba venoaktivnih zdravil, ki so na voljo v lekarnah. Ta vplivajo na steno žil, jih učvrstijo in imajo dober učinek tudi na hitrejšo resorpcijo strdkov.
Nastanek razpoke
V zadnjikovem kanalu na spodnjem, še kožnem delu se najpogosteje pojavlja analna fisura oziroma razpoka. Je dokaj pogosta bolezen tega predela, največkrat pa spregledana in zamenjana za »hemoroid«. Razpoka najpogosteje nastane zaradi napenjanja, prebavnih motenj, predvsem pa zaradi zaprtja in tršega blata. Koža analnega kanala vzdolžno poči in pojavi se rana, ki lahko krvavi, boli, peče, skeli ali srbi. Bolečine so lahko izredno močne, povzročijo krč mišice zapiralke in se običajno še poslabšajo po odvajanju ter lahko vztrajajo čez cel dan. Včasih se zadnji konec rane vidi tudi na koži anusa. Zdravljenje analne fisure se razlikuje od zdravljenja hemoroidov, zato je pomembno, da se diagnoza postavi čim prej.
Globlje v analnem kanalu, kjer črevo pokriva sluznica, je preplet notranjih hemoroidalnih ven. Gre za normalno strukturo črevesne stene, kar pomeni, da imamo notranje hemoroide vsi! Žile in sluznica na tem mestu se lahko razbohotijo in tako iz »normalnih blazinic« nastanejo večje tkivne tvorbe, ki se povešajo navzdol v analni kanal, če so zelo povečani, pa lahko tudi izpadajo skozi zadnjik. Notranji hemoroidi so slabo oživčeni, zato običajno ne bolijo, njihov glavni simptom pa je krvavitev. Notranje hemoroide lahko zdravimo z ambulantnimi posegi, močno povečane in izpadajoče pa operativno.
Abc odvajanja blata
Normalni ritem odvajanja blata se od osebe do osebe razlikuje, nekateri odvajajo večkrat dnevno, drugi enkrat na nekaj dni. Blato je potrebno odvajati takoj, ko začutimo poziv, če je to mogoče. Prepogosto zadrževanje blata lahko vodi do slabljenja rektalnega refleksa in slabšega sproščanja analne mišice zapiralke, posledica pa je težje odvajanje in napenjanje. Odvajanje mora potekati hitro, traja naj največ nekaj minut, brez dolgotrajnega posedanja na školjki in napenjanja. Če je odvajanje neuspešno, se ne napenjamo, ampak poskusimo ponovno, ko spet začutimo poziv.
Blato mora biti dobro formirano, mehkejše konsistence in rahlo vlažno. Ob zaprtju je potrebno povečati vnos tekočin, mineralne vode in uživanje hrane z veliko vlakninami. Največ vlaknin, ki imajo vpliv na prebavo, vsebujejo semena, fižol, grah, oreščki ter večina svežega sadja in zelenjave. V primeru zaprtja se svetujejo glicerinske svečke, lahko pa se doma izdelajo tudi maslene svečke (kos jedilnega masla, zavit v aluminijasto folijo, se zamrzne in uporabi pred odvajanjem). Na ta način se začetek blata zmehča, analni kanal pa je »namaščen« in odvajanje poteka z manj trenja, posledično je manj napenjanja in odvajanje blata poteka lažje.
Tudi prepogosto odvajanje ali odvajanje tekočega blata lahko povzročita draženje kože zadnjika in srbenje, podobne težave pa lahko povzročijo tudi kisla, začinjena ali pekoča hrana ter alkoholne in gazirane pijače.
Pomembna je pravilna nega
Po odvajanju je potrebno kožo zadnjika dobro, a ne pregrobo, obrisati, če imamo možnost, pa je še bolje, da zadnjik z mlačno vodo umijemo in nato dobro posušimo.
Za brisanje je priporočena uporaba navadnega toaletnega papirja, ki ni odišavljen, obarvan ali potiskan, izogibajmo pa se tudi uporabi vlažilnih robčkov in protihemoroidnih robčkov. Vsi ti lahko vsebujejo dišave, barvila in druge dodatke, ki lahko delujejo kot dražljivci ali celo kontaktni alergeni.Za umivanje niso priporočljiva agresivna mila ali geli za umivanje, bolje je le navadna voda ali mila, ki ne spreminjajo pH površine kože, ki je približno 5,5. Danes so na voljo sintetična mila (sindeti), ki so učinkoviti enako kot druga mila, ne povzročajo pa draženja.
Prav tako pri umivanju ne usmerjamo tuša ali vode pod pritiskom naravnost na anus, saj lahko močan curek povzroči poškodbe tkiv.
Koža zadnjika potrebuje posebno nego
Kožo drugih delov telesa pogosto negujemo, koža zadnjika pa je večinoma pozabljena. Pa ravno ta del kože, ki je občutljiv in pod velikimi obremenitvami, pogosto spiramo z vodo ali celo agresivnimi mili, drgnemo s papirjem, predel ni zračen, saj je pokrit z več plastmi oblačil. Premalo pozornosti se posveča negi zadnjika, vnetja tega predela pa so zelo pogosta.
Splošno uveljavljen izraz za negovalni pripravek je »negovalno mazilo«, kar pa ni vedno res. Lokalni pripravki so lahko v obliki krem, mazil, gelov, losjonov, past … Svetuje se uporaba indiferentnih pripravkov – to so takšni, ki ne vsebujejo zdravilnih učinkovin, ampak že sami po sebi delujejo zdravilno. Za nego kože zadnjika je res najboljša izbira (indiferentno) mazilo, saj je samo po sebi najmanj dražeče. Mazilo se razlikuje od kreme po tem, da je gostejše teksture in se nekoliko težje razmaže kot krema. Izbrati moramo takšnega, ki ob nanosu ne peče ali povzroča drugih neprijetnih občutkov.
Na voljo so številni negovalni pripravki, številni vsebujejo tudi zelišča, ki pa lahko delujejo dražeče in povzročijo ali poslabšajo vnetje kože okoli zadnjika. Pri nas sta najpogosteje uporabljana ognjič, ki sam po sebi lahko povzroči draženje, in šentjanževka, ki lahko reagira s sončno svetlobo in povzroči kontaktna vnetja. Vnetja lahko povzročijo tudi pomožne sestavine pripravkov. Za nego pogosto priporočamo oljčno olje.
Negujmo tudi zadnjikov kanal
Pri negi zadnjika z lokalnimi pripravki je pomembno, da ga s prstom vmasiramo ne samo v kožo anusa, ampak tudi v zadnjikov kanal, do drugega členka na prstu globoko. Zadostna količina je tretjina konice prsta, kar opisno ustreza grahovemu ali fižolovemu zrnu. Pripravki, predvsem protihemoroidni, imajo pogosto priložene plastične nastavke za pomoč pri nanosu oziroma vnosu v analni kanal, ki pa lahko občutljivo kožo predela poškodujejo. Pride lahko celo do poškodbe kože ali nastanka analne razpoke, zato se njihova uporaba odsvetuje, pripravek naj se nanaša z (orokavičenim) prstom.
Zadnjik je občutljiv del telesa in potrebuje nego, ki bi morala biti vsakodnevna rutina, preden se sploh pojavijo težave. Bolezni zadnjika in tudi sam zadnjik še vedno spada med »prepovedane teme« in vse, kar se tam pojavi, je »hemoroid«. Žal prepogosto ni tako, marsikatera težava ali bolezen ostane predolgo nediagnosticirana, bolniki pa te težave poskušajo rešiti na skrivaj. Naj zadnjik ne bo vedno zadnji!
Literatura
1. Mlakar, B. Hemoroidalna bolezen. Maribor: Zdrav splet, 2011.
2. Ramšak, A. and Mlakar, B. Pregled dermatoveneroloških bolezni v proktologiji. Maribor: Zdrav splet, 2016.
3. Štern, A. and Sojar Košorok, N. Na splošno o negi zadnjika. [book auth.] Košorok P. et al. Koloproktološke bolezni. Ljubljana: Iatros – dr. Košorok d.o.o., 2019.
4. Garbe, C. and Wolf, G. Topical Therapy. [book auth.] WHC Burgdorf, et al. [ed.] O Braun-Falco. Braun-Falco’s Dermatology. 3. izdaja. Heidelberg: Springer, 2010, pp. 1549–1572.
5. Tlaker, V. Lokalno zdravljenje. [book auth.] A Kansky, J Miljković and M Dolenc-Voljč. Kožne in spolne bolezni. 3. izdaja. Ljubljana: Združenje slovenskih dermatovenerologov, 2017, pp. 37–48.
6. Godeberge, P. Anorectal Diseases. Paris: Éditions Flammarion SA, 2008.
7. Štern, A. Analno zdravje in nega. Ljubljana: Zavod Kinoks, 2020, Nova medicina. 1(3).
