Slabosti polifarmacije: ali res potrebujete vsa zdravila?

Avtor: R. M. Z.

O polifarmaciji govorimo, kadar redno jemljemo pet ali več vrst zdravil hkrati vsak dan. Po eni izmed raziskav je več kot 50 % uporabnic zdravstvenega zavarovanja Medicare (socialno zavarovanje v ZDA, namenjeno starejšim od 65 let) jemalo pet ali več vrst zdravil dnevno, od teh 12 % pa deset ali celo več. Z omejitvijo sočasnega predpisovanja več vrst zdravil bi se lahko preprosto izognili veliko neželenim (stranskim) učinkom pa tudi njihovemu medsebojnemu delovanju.

Mehčalci blata 

Pri 170 odraslih s kroničnim zaprtjem je bila izvedena randomizirana kontrolirana študija, v kateri je ena skupina zaužila 5,1 g indijskega trpotca dvakrat dnevno, druga pa 100 mg dokuzata (vrsta sintetiziranega odvajala) prav tako dvakrat dnevno. Indijski trpotec se je izkazal kot varen in je deloval bolje na pogostost odvajanja blata, vsebnost vode v blatu, dnevno količino izločenega blata in na kombinacijo več objektivnih stopenj zaprtja. V primerjavi z izhodiščem je indijski trpotec povečal vsebnost vode v blatu za 2,33 % v nasprotju z dokuzatovim 0,1 % (P = .007). V skupini, zdravljeni z indijskim trpotcem, se je povečala tudi teža blata (359,9 g tedensko v nasprotju z 271,9 g tedensko pri pacientih, ki so jemali dokuzat (P = .005). 

Antibiotična profilaksa pred zobozdravniškimi posegi 

Po smernicah iz leta 1997 bi bilo treba zmanjšati uporabo antibiotikov za profilakso (preprečevanje) bakterijskega endokarditisa pred profesionalnimi čiščenji zob ali drugimi zobozdravniškimi posegi. Velikemu številu pacientov z umetnimi sklepi se pred temi posegi antibiotike še vedno daje, čeprav ni nobenih dokazil, ki bi to podpirali, in se po zadnjih priporočilih Ameriške akademije ortopedskih kirurgov (AAOS) in Ameriškega dentalnega združenja (ADA) tega ne spodbuja. Smernice Ameriškega dentalnega združenja iz leta 2015 to prakso celo izrecno odsvetujejo. To pa ne velja nujno za bolnike s presajenim organom. V teh primerih naj bi bila odločitev za profilakso pred invazivnim zobozdravniškim posegom in režim zdravljenja prilagojena vsakemu posamezniku. 

Zaviralci protonske črpalke 

Zmanjšana absorpcija kalcija (s povečanim tveganjem zlomov), B 12 in ščitničnega hormona, akutna in kronična poškodba ledvic ter povečano tveganje za okužbo z bakterijo Clostridium difficile so le eni izmed potencialnih posledic jemanja zaviralcev protonske črpalke. Med uporabniki zaviralcev protonske črpalke pa lahko pride celo do porasta smrtnosti. Čeprav je pri nekaterih bolnikih dolgotrajno jemanje teh zdravil nujno (npr. pri ponavljajoči se refluksni bolezni, pri refluksni bolezni, ki je posledica sklerodermije, in pri starejših bolnikih, ki jemljejo nesteroidna protivnetna zdravila), pa se zaviralce protonske črpalke vseeno predpisuje velikemu številu preostalih bolnikov; pogosto hospitaliziranim bolnikom kot preventiva za stresni ulkus, vendar po odpustitvi iz bolnišnice to terapijo prenehajo. Pogosto se uporabljajo za zdravljenje bolečin neznanega vzroka v predelu trebuha, kar pa ni najboljše. Podatki o koristnosti ukinjanja ali zniževanja odmerkov zaviralcev protonske črpalke v nasprotju s škodljivostjo so nezadostni. Študija Cochrane Review je pokazala, da se zaradi znižanja odmerka ali ukinitve zdravljenja z inhibitorjem protonske črpalke lahko pojavi gastrointestinalni sindrom, čeprav po drugi strani prispeva k zniževanju porabe dnevnih odmerkov zdravil. 

Statini za primarno preventivo 

Ko je Ameriško združenje za srce (AHA) leta 2013 objavilo smernice glede uporabe statinov za primarno preventivo, je njihova poraba znatno narasla, vendar se pri večni bolnikov nad 75 let ta zdravila niso izkazala kot učinkovita. Statini lahko negativno vplivajo na mišičevje, poleg tega tudi vzajemno delujejo z večjim številom drugih zdravil, pri čemer se poveča njihova toksičnost, posebno pri starejših bolnikih. V primerjavi s primarno preventivo pa so lahko statini potencialno koristni kot sekundarna preventiva (po srčnem infarktu ali srčni kapi). Pri pacientih nad 80 let so tveganja uporabe statinov za primarno preventivo precej večja kakor njihovo dobrodejno delovanje. 

Benzodiazepini – Z-zdravila 

Benzodiazepini in tako imenovana Z-zdravila, kot npr. zolpidem, močno povečujejo tveganje za padce. Nespečnost, ki je razširjena težava starejših, običajno zdravimo farmakološko, vendar redna uporaba benzodiazepinov in drugih Z-zdravil – zolpidem, zaleplon in eszopiklon – ni priporočljiva. Pri starejših bolnikih je precej povečano tveganje za kopičenje neželenih učinkov. Večina pacientov, ki se zdravi s selektivnim zaviralcem ponovnega privzema serotonina, mora npr. hkrati jemati tudi benzodiazepin proti nespečnosti, ki jo po drugi strani povzroča prav ta inhibitor. Vse tri skupine zdravil – benzodiazepini, selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina in Z-zdravila – pa pri starejših povečujejo tveganje za padce. 

Blokatorji receptorjev beta 

Po smernicah Ameriškega združenja za srce (AHA) in Ameriškega kolegija za kardiologijo iz leta 2011 se jemanje blokatorjev receptorjev beta priporoča še 3 leta po miokardnem infarktu (MI) ali akutnem koronarnem sindromu (AKS) pri pacientih z ohranjeno levo ventrikularno funkcijo (priporočilo razreda I, stopnja dokazov B). Kot razred priporočila IIa je bilo v smernicah navedeno, da naj bi bolniki terapijo z blokatorji beta nadaljevali tri leta ali več po tem, ko so preživeli MI ali AKS. Po novejših podatkih blokatorji beta ne spadajo med zdravila, ki podaljšujejo življenje, kar sproža vprašanje, ali so sploh ustrezna terapija po MI ali AKS, ko pa je splošno razširjeno in preizkušeno reperfuzijsko zdravljenje. 

Poleg tega blokatorji receptorjev beta niso preveč močni antihipertenzijski agensi in so precej manj učinkoviti kot druga zdravila za zdravljenje visokega krvnega tlaka pri starejših. Atenolol je še posebno neučinkovit pri preprečevanju negativnih posledic visokega krvnega tlaka.

Antimuskariniki za zdravljenje urinske inkontinence 

Učinkovitost delovanja agenskih antimuskarinikov (darifenacin, fesoterodin, oksibutinin, solifenacin, tolterodin in trospium), ki se običajno uporabljajo za zdravljenje stresne urinske inkontinence, je neznatna. Imajo pa močne antiholinergične učinke in lahko povzročijo hude neželene učinke, posebno pri starejši populaciji. Na primer: oksibutinin je deloval pri 114 od 1.000 bolnikov z urinsko inkontinenco; 63 bolnikov od 1.000 pa ga je prenehalo jemati zaradi neželenih učinkov. 

Zaviralci holin-esteraze proti Alzheimerjevi bolezni 

To je še ena skupina zdravil, katerih učinkovitost je vprašljiva, ima pa veliko skrb vzbujajočih neželenih učinkov. Samo pri enem od 12 bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo se je zdravilo donepezil (najpogosteje predpisan inhibitor holin-esteraze) izkazalo kot učinkovito. To pomeni, da bo preostalih 11 lahko jemalo to zdravilo, vendar to ne bo delovalo. Neželeni učinki, ki so pri tem razredu zdravil zares skrb vzbujajoči, vključujejo slabost, zmanjšan tek, izgubo telesne teže, omedlevico in urinsko inkontinenco. Med bolniki, ki se zdravijo z zaviralcem holin-esteraze, morajo nekateri sočasno jemati še antimuskarinik zaradi urinske inkontinence, ki jo je povzročil prav ta zaviralec holin-esteraze. 

Mišični relaksanti za zdravljenje bolečin v hrbtu/proti bolečinam v hrbtu 

Dokazi o učinkovitosti mišičnih relaksantov za zdravljenje subakutnih ali kroničnih bolečin v ledvenem predelu hrbtenice so nezadostni. Povzročajo pa precej neželenih učinkov, zato je pri jemanju potrebna previdnost, še posebej med starejšimi. Prav tako alkohol poveča toksičnost tega zdravila. 

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj