Negativni stres (distres) je sprožilec kroničnih bolezni, pozitivni stres (eustres) pa daje motivacijo, krepi pozitivno samopodobo ter preprečuje zbolevanje.
60 odstotkov bolezni psihosomatskih, stres ključni dejavnik
Ljudje smo celota telesnega in duševnega. Medicinski izraz, ki opredeljuje dinamično interakcijo med obema, je “psihosomatsko“. V praksi to pomeni, da okoliščina, ki prija našemu telesu, izzove tudi prijetno stanje naše psihe, in obratno: naše notranje doživljanje neizogibno privede do fizioloških reakcij na telesnem nivoju. Preprosti primer, ki smoga že vsi doživeli: v stanju napetega pričakovanja se nam znojijo dlani in razbija srce.
»Stresni impulz v telesu povzročajo stresni faktorji: kemijski ali biološki agensi, mehanski ali senzorni impulzi, okoliščine in dogodki, ki jih prepoznamo kot nevarnost.«
Stres, najsi bo pozitiven (eustres) ali negativen (distres) pa ne vpliva samo na naše telesne reakcije. Ključno vlogo igra tudi pri tem, kako uspešno deluje naš imunski sistem. Kako izjemna je le-ta, kaže tudi dejstvo, da je kar 60 odstotkov vseh bolezni psihosomatskih.
Kaj je stres?
Iz medicinskega vidika je stres fizični ali psihični impulz, ki je tako intenziven, da poruši biokemijsko ravnovesje v telesu. Telo odgovori tako, da aktivira vse, kar ima na razpolago, da se prilagodi novonastali situaciji in ponovno vzpostavi ravnovesje.
Kako je telo pri prilagajanju na stres uspešno, je odvisno od njegovih prilagoditvenih sposobnosti. Če so te iz kateregakoli razloga slabše, vzpostavljanje biokemičnega ravnovesja ni več uspešno. Posledice? Poznamo jih: slabše delovanje in na dolgi rok bolezni.
Stres sprožijo različni faktorji
Stresni impulz v telesu povzročajo stresni faktorji: kemijski ali biološki agensi, mehanski ali senzorni impulzi, okoliščine in dogodki, ki jih prepoznamo kot nevarnost. To neizogibno spodbudi možgane, naj sprejmejo odločitev, ali bomo nevarnosti pobegnili ali se z njo spopadli. Seveda isti stresni faktor ne izzove stresne reakcije pri vseh ljudeh.
“Okoliščina, ki prija našemu telesu, izzove tudi prijetno stanje naše psihe, in obratno: naše notranje doživljanje neizogibno privede do fizioloških reakcij na telesnem nivoju.”
Percepcija nevarnosti je namreč izrazito individualna. Osebe, ki so sposobne vse stresne situacije sprejeti kot možnost za osebni razvoj, so v glavnem varne pred negativnimi učinki stresa in imajo od njega celo korist.
Razlika med pozitivnim (eustresom) in negativnim stresom (distresom)
Subjektivna percepcija stresnih faktorjev je v zadnjem času potrdila domnevo, da obstajata pozitivni in negativni stres. Čeprav so začetni mehanizmi isti pri obeh vrstah stresa, je izid adaptacije organizma različen. Pri pozitivnem stresu (eustres) nagli izliv adrenalina pomaga, da telo uspešno opravi nalogo v kratkem času.
“Eustres povečuje sposobnost opazovanja, daje motivacijo in povečuje učinkovitost. Telo hitro vzpostavi biokemično ravnovesje.”
Pri negativnem stresu (distresu) pa telo tudi po prenehanju delovanja stresnega stimulusa nima moči, da bi se vrnilo v stanje ravnovesja. Pojavijo se dobro znani problemi: nespečnost, izguba apetita, glavoboli, izčrpanost, bolečine v vratu in križu, pogosti prehladi in okužbe.
Psihično se negativni stres kaže kot sovraštvo, jeza, nervoza, vznemirjenost in pogosto vodi v depresijo.
Kaj se med stresom dogaja v telesu?
Percepcija stimulusa, bodisi zunanjega ali notranjega, se prevaja skozi niz fizioloških reakcij, med katerimi je tudi imunski odgovor, preko signalov, ki izvirajo iz živčnega sistema. Znano je, da vlakna simpatičnega živčevja segajo vse do primarnega in sekundarnega limfatičnega tkiva. Če je potrebno, sintetizirajo niz substanc, ki s tem, ko se vežejo na receptorje levkocitov, vplivajo na imunski sistem. Čeprav imajo vsi levkociti andrenergične receptorje, se med seboj razlikujejo po gostoti in občutljivosti le-teh. Naravne celice ubijalke (NK celice) imajo β2-adrenergične receptorje posajene na gosto. Ti receptorji imajo veliko sposobnost vezave na druge celice. Limfociti B imajo veliko β2-adrenergičnih receptorjev, vendar so le-ti manj občutljivi.
»Ljudje kot odgovor na stresno situacijo pogosto menjajo navade (alkoholizem, spremenjen ritem spanja), kar dodatno vpliva na zelo prefinjene mehanizme imunskega sistema.»
Najmanj β2-adrenergičnih receptorjev imajo limfociti T
Hipotalamo-hipofizno-adrenalna os, simpatično-adrenalno-medularna os ter hipotalamo-hipofizno-ovarijalna os proizvajajo adrenalne hormone (epinefrin, norepinefrin in kortizol), hipofizne hormone (prolaktin in rastni hormon), in možganske peptide (melatonin, beta-endorfin in enkefalin). Vse te substance se vežejo na specifične receptorje na levkocitih, kar različno vpliva na njihovo funkcijo in distribucijo.
Stres vpliva na imunski sistem
Stres uničuje imunski sistem. Imunske spremembe, ki nastanejo kot odgovor na stres, so zgolj prilagojeni mehanizmi imunskih sprememb, ki nastanejo kot odgovor na okužbo.
Dolgotrajni stres vzpostavlja kronično vnetno stanje v organizmu, ki ga ne povzroči vdor mikrobov, pač pa dolgotrajna izpostavljenost hormonu kortizolu, ki je pri kroničnem stresu ves čas povišan.
Posledica je, da glukokortikoidni receptorji v imunskih celicah postanejo odporni in neobčutljivi na kortizol. To omogoča razmah sistemskega vnetja, ki je dokazan vzrok za nastanek in razvoj mnogih bolezni.
