Sodobni način življenja tudi otrokom prinaša vse bolj sedeče dneve z obilo vizualnih in slušnih dražljajev ter z vse manj prostega gibanja zunaj. Za njihove možgane to ni najbolje. Če (ko) postanejo bolj telesno aktivni, se zgodba spremeni: kognitivne sposobnosti se opazno izboljšajo. Raziskovalci so analizirali podatke iz treh neodvisnih raziskav in ugotovili, da so koristi redne vadbe največje pri otrocih, ki so na testih pred vadbo dosegali (naj)slabše rezultate in da dodatna poraba časa za telesno aktivnost ne vpliva na uspeh na ostalih področjih – na primer na šolski uspeh zaradi manj učenja.
Večja akademska uspešnost pri telesno bolj aktivnih
Pogost stereotip šolske dobe je, da so otroci, ki veljajo za (bolj) pametne, nenaklonjeni športu in da “piflarji” na šolskih športnih tekmovanjih niso med najboljšimi. Vendar pa, kot kaže nedavna študija, ki sta jo vodili izredni profesor Keita Kamijo iz Univerze Tsukuba in docent Toru Ishihara iz Univerze Kobe, je telesna aktivnost povezana z boljšimi kognitivnimi sposobnostmi ter posledično večjo akademsko uspešnostjo. “Prejšnje študije so na to vprašanje gledale preširoko,” razlaga Kamijo. “Ko smo razčlenili podatke, se je izkazalo, da telesna aktivnost najbolj pomaga tistim otrokom, pri katerih so kognitivne sposobnosti najslabše.”
Merjenje treh vrst kognitivnih veščin
Izvršilne mentalne funkcije se nanašajo na tri vrste kognitivnih veščin. Prva je sposobnost zatiranja impulzov in refleksnega vedenja ter navad. Za oceno te sposobnosti so otroke prosili, naj navedejo barvo, v kateri so na računalniškem zaslonu prikazane besede, na primer rdeča in modra. To je enostavno, kadar se besede in barve ujemajo (“rdeče” besede so prikazane z rdečo pisavo), vendar pogosto zahtevajo zaviranje refleksnega odziva – kadar so na primer “rdeče” besede prikazane z modro pisavo.. Druga veščina je sposobnost hranjenja informacij v delovnem spominu ter obdelava le-teh. To ocenili s testom, kako dobro si otroci zapomnijo različno dolge besede – torej nize črk, ki se razlikujejo po dolžini. Tretja kognitivna veščina je miselna fleksibilnost. Merili so jo tako, da so otroke postavili pred nalogo, da preklapljajo iz pravil za razvrščanje barvnih krogov na drugačna pravila za razvrščanje barvnih krogov. Gre za standardizirane naloge, ki jih raziskovalci redno merijo in ki jim omogočajo merjenje tudi skozi daljše časovno obdobje.
Ocena izvršilnih funkcij pred in po večmesečni vadbi
Kamijo in Ishihara sta ponovno analizirala podatke iz prejšnjih raziskav, v katerih so pri otrocih ocenjevali izvršilno funkcijo pred in po večmesečni telesni vadbi. Iskala sta dejavnik, za katerega sta bila prepričana, da so ga spregledali že v začetnih analizah: ali je bila učinkovitost “intervencije” s športom odvisna od začetnih izhodiščnih pogojev. Izkazalo se je, da se sposobnosti, ki jih tesno povezujejo z uspešnostjo, najbolj izboljšajo pri otrocih, pri katerih so bile na začetku najslabše. Skupina je tudi ugotovila, da povečan čas, porabljen za redno telesno aktivnost, ne vpliva negativno na uspeh na ostalih področjih. Ugotovitve imajo tudi praktične posledice. “Ker so kognitivne funkcije, ocenjene v naši študiji, povezane z uspešnostjo,” pravi Kamijo, “lahko rečemo, da je vsakodnevna telesna aktivnost kritična za šoloobvezne otroke. Nujno je, da izobraževalne ustanove oblikujejo bolj ustrezne programe za telesno aktivnost in športno vadbo.”
Izvirno znanstveno objavo v celoti najdete TUKAJ.
