»Mnogo smrti zaradi raka prostate bi lahko preprečili, če bi bili moški bolj odgovorni do sebe in bi opravili vsaj nujne in najosnovnejše preglede, s pomočjo katerih odkrijemo to bolezen. Ugotavljamo, da moške v približno 50 odstotkih primerov k pregledu spodbudijo ženske,« je na novinarski konferenci dejal mag. Franc Hočevar, predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije.
»Ni tako zelo pomembno odkriti vseh moških z rakom prostate v populaciji. Določene oblike raka so latentne, nenevarne in bolnikov življenjsko ne ogrožajo. Pomembno pa je odkriti posameznike z agresivno obliko raka na prostati. Te lahko z operacijo ali obsevanjem ozdravimo,« je poudaril urolog asist. Simon Hawlina s Kliničnega oddelka za urologijo UKC Ljubljana. Možnosti preživetja slovenskih bolnikov z rakom prostate se izboljšujejo: »Petletno čisto preživetje slovenskih bolnikov, zbolelih v letih od 2006 do 2011, je bilo 89,1 odstotka, za zbolele med letoma 2012 in 2016 pa 92,8 odstotka. Najpomembnejši prognostični dejavnik je stadij ob diagnozi, saj je petletno čisto preživetje bolnikov z začetnim stadijem raka prostate več kot 95 odstotkov, tistih z razsejano boleznijo pa komaj 29 odstotkov.« Asist. Hawlina je povedal, da urologi svetujejo merjenje PSA in ultrazvočno preiskavo trebuha na nekaj let: »Z vsakim desetletjem starosti se tveganje za raka prostate poveča za 1,7-krat. Bolezen se redko pojavi pred dopolnjenim 50. letom starosti. Ni pa vedno tako. Tudi mlajši lahko zbolijo. Ogroženi so predvsem tisti moški, ki imajo v družini bližnjega člana, ki je mlad zbolel z rakom prostate, dojke ali rodil.«
Moški slabše skrbijo za svoje zdravje
Žal pa moški v primerjavi z ženskami slabo skrbijo za svoje zdravje, kar opaža tudi urolog asist. Hawlina: »Večinoma zamahnemo z roko, v smislu z menoj ni nič narobe, rak prostate je bolezen starejših, sem v odlični kondiciji, nihče me ne bo pregledoval tam spodaj, pusti me pri miru. Ženske lahko vplivajo na odločitev moških, da kljub vsemu obiščejo zdravnika.« Tudi psihiatrinja prof. dr. Maja Rus Makovec, vodja Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, potrjuje, da moški po rezultatih številnih raziskav niso vajeni vlagati energije v to, da bi hodili na preventivne preglede. »V raziskavah, opravljenih po svetu, se je tudi izkazalo, da ženske, ki so z moškim v pomembnem odnosu, ga običajno lahko motivirajo, da poskrbi za svoje zdravje. Ne želimo poudariti, da je ženska odgovorna, da moški poskrbi za svoje zdravje, ampak dokazi kažejo, da so lahko ženske pri tem učinkovite. Odnos pa se pri tem ne sme okvariti, moški ne sme imeti občutka, da se nanj pritiska. Na delavnicah pomagamo ženskam najti pravo mero motivacije, s katero se poveča verjetnost, da bo moški šel na preventivni pregled in hkrati odnos med njima ne bo okvarjen,« je pojasnila prof. dr. Rus Makovec, ki sodeluje v projektu Ženske – steber (tudi) moškega zdravja.
Rezultati zdravljenja so za evropskim povprečjem
»Zadnja leta smo veliko naredili na vseh področjih obravnave raka na prostati. Radioterapija je bolj natančna, izboljšali smo kirurške tehnike in uvedli robotsko kirurgijo, kar zmanjšuje stranske učinke radikalnega zdravljenja. Tudi vsa potrebna diagnostika je v koraku s preostalim razvitim svetom. Za zdravljenje bolnikov z neozdravljivo obliko raka na prostati imamo na voljo vsa razpoložljiva zdravila, ki podaljšujejo preživetje in ohranjajo kvaliteto življenja,« je dejal asist. Hawlina.
»Rezultati zdravljenja so še vedno za evropskim povprečjem, tako da so izboljšave možne. Glavni problem, ki nas ovira pri izboljšanju rezultatov zdravljenja, je vsekakor pomanjkanje urologov. Državo smo v zadnjih letih uspeli prepričati, da nas je enostavno premalo, in nam je prisluhnila. Povečali smo število vpisnih mest na podhranjene specializacije in na KO za Urologijo v UKC Ljubljana se že lažje diha. Na drugi strani prostorske kapacitete ne sledijo povečanemu številu strokovnjakov in obsegu dela. Operacijskih dvoran je premalo, že sedaj občutno predolge čakalne dobe na operativni poseg pa se bodo le še daljšale,« opozarja asist. Hawlina. Povedal je še, da se je število novoodkritih primerov raka prostate v času epidemije COVID-19 občutno zmanjšalo. »Bolezen zagotovo ni izginila, le diagnostika je zastala. Ob umiritvi tega stanja pričakujemo velik porast v številu novih primerov, med katerimi bodo nekateri, žal, tudi zamujeni. Zato svetujem, da moški v teh težkih časih vzamejo stvari v svoje roke. Uporabijo naj vse vire, ki so na voljo, tudi samoplačniške ali obravnavo v tujini, če ne gre drugače,« poziva urolog asist. Hawlina.
Sistemsko zdravljenje: prej in bolj intenzivno
»Glavni problem je, da je rak prostate v veliki meri klinično nem. Bolniki simptome praviloma zaznajo, ko je bolezen napredovala in je neozdravljiva. Kljub temu lahko z novimi terapevtskimi pristopi tudi tem bolnikom uspešno podaljšamo preživetje in ohranimo kvaliteto življenja,« je poudaril asist. dr. Hawlina.
Asist. dr. Marina Mencinger, specialistka interne medicine z Onkološkega inštituta Ljubljana, je poudarila, da je celostno zdravljenje bolnikov z rakom prostate vse bolj intenzivno, kompleksno in razvejano, obenem pa tudi vedno bolj individualizirano. »Tak način zdravljenja vsekakor zahteva nenehno sodelovanje strokovnjakov več specialističnih področij, govorimo o multidisciplinarnem pristopu k zdravljenju bolnikov z rakom prostate, ki je ključ dobrega obvladovanja bolezni skozi vsa obdobja njenega poteka,« je dejala.
Pojasnila je, da je sistemsko zdravljenje v zgodnejših fazah razširjene bolezni postalo intenzivnejše. »To nam omogočajo novejša učinkovitejša zdravila in tudi standardna kemoterapija, ki jo prav tako zgodaj uporabljamo ob standardni antiandrogeni terapiji. Uporabljamo vse bolj radikalni pristop k zdravljenju manjšega obsega že razsejane bolezni. Z vsem tem bolnikom omogočamo boljšo kakovost življenja in vse bolj odmikamo obdobje težje obvladljive simptomatske faze bolezni proti zadnjemu obdobju njihovega življenja. Dosegamo tudi precej daljša preživetja bolnikov z napredovalim rakom prostate,« je poudarila asist. dr. Mencinger.
Poudarila je tudi pomen psihološke pomoči bolnikom. »To je pomembno predvsem v fazi soočanja z boleznijo, zlasti pri postopno napredujoči razsejani bolezni, ki lahko povzroči neobvladljivo osebnostno stisko, ki bistveno vpliva na potek in uspeh zdravljenja, predvsem pa na kakovost njihovega življenja. Tem bolnikom svetujemo posvet v psihoonkološki enoti Onkološkega inštituta, ki bolnikom in njihovim svojcem omogoča tako individualno obravnavo kot pomoč v okviru skupinskih delavnic in skupin za samopomoč,« je povedala asist. Mencinger
