Skozi zgodovino so ljudi strele zanimale le zaradi tega, kar so počele na tleh. Zdaj postaja vse bolj zanimivo tisto, kar počnejo v ozračju. Večina strel namreč nikoli ne udari ob tla, vplivajo pa na ozon in toplogredne pline.
Ustvarjanje visoko reaktivnih molekul
Stele so eden od najbolj zanimivih in hkrati najmanj razumljenih naravnih pojavov. Delujejo tako, da ločijo molekule dušika in kisika v ozračju ter ustvarjajo reaktivne molekule. Slednje vplivajo na toplogredne pline ter povečujejo segrevanje ozračja. Navedeno velja za vidne strele – ki predstavljajo manjši del pestrega dogajanja. Večina strel namreč sploh ne doseže tal. Razelektrenje se odvija daleč od naših oči in, kot so na lastni koži izkusili meteorologi Univerze Zurich, zmede naprave in instrumente.
Skrite strele
“Opazili smo ogromne ravni hidroksilnih radikalov (OH–) in hidroperoksidnih radikalov (HO2) v oblakih in najprej posumili, da je nekaj narobe z instrumenti. Ker tisto, kar so kazali, je bilo skoraj neverjetno. Naprave so izmerile visoke ravni obojih v delih oblakov, kjer iz letala ali zemlje ni bilo videti strele,” pravi William H. Brune, ugledni profesor meteorologije v Penn Stateu.
Hidroksilni radikal v ozračju je pomemben, ker sproži kemične reakcije in razgradi molekule, kot je toplogredni plin metan. So temu vzrok nevidne strele in če da, kako? Verjetno, pravijo raziskovalci. S poskusi v laboratoriju so to potrdili in prišli do še enega presenetljivega spoznanja: nevidnim strelam pri razgradnji metana pomagajo električne luči. Tisto torej, čemur rečemo svetlobno onesnaženje. Potrdili so, da se nevidne strele pojavljajo rutinsko ter tudi, da je hidroksilni radikal odgovoren za 2 do 16 odstotkov vsega oksidacijskega dogajanja v atmosferi.
Drugačna rešitev: ponovna zasaditev gozdov
Gozdovi so učinkovita metoda za boj proti podnebnim spremembam. Če bi znova posadili gozdove, ki smo jih zaradi industrializacije posekali, bi slednji v nekaj deset letih po naravni »opravili« s tremi četrtinami emisij toplogrednih plinov. V trenutnih podnebnih razmerah bi Zemlja kot ekosistem lahko podpirala najmanj 4,4 milijarde hektarjev gozdov, kar je 1,6 milijarde več, kot jih je na planetu danes. 0,9 milijard hektarjev gozdov več bi lahko predelalo dve tretjini ogljikovega dioksida, ki ga danes spustimo v ozračje.
Ukrepati potrebno takoj
Vedeli smo, da bi lahko obnova uničenih gozdov lahko igrala vlogo pri reševanju podnebnih sprememb, vendar nismo vedeli, kako veliko, pravijo raziskovalci. Obnova gozdov je najboljša rešitev za podnebne spremembe, poudarjajo, in izpostavljajo potrebo po takojšnjem ukrepanju. Na novo zasajeni gozdovi namreč potrebujejo desetletja, da dosežejo svoj polni potencial. Izdelali so tudi aplikacijo, s katero je mogoče preveriti, koliko (in kje) gozdov je mogoče takoj zasaditi in koliko ogljikovega dioksida bi porabili. Aplikacijo najdete TUKAJ.
Povezavo do izvirne objave najdete TUKAJ.
