Učinkoviti mehanizmi za popravilo DNK in staranje

Kaže, da imajo ljudje, stari 105 let in več drugačne in bolj učinkovite mehanizme za popravilo DNK.

Ljudje, ki živijo več kot 105 let, imajo edinstveno genetsko ozadje, zaradi katerega so njihova telesa učinkovitejša pri popravilu DNK. Foto: Bigstock

Okvare dednega materiala so nekaj, čemur se telo poskuša izogniti za vsako ceno – čeprav se dnevno dogajajo. Popravljalni mehanizmi s starostjo izgubljajo moč in učinkovitost,vendar ne pri vseh enako. Pri nekaterih se ohranijo v pozno starost.

Povečana aktivnost predvsem dveh genov

Ljudje, ki živijo več kot 105 let, imajo edinstveno genetsko ozadje, zaradi katerega so njihova telesa učinkovitejša pri popravilu DNK, kaže študija, 4. maja 2021 objavljena v eLife. Vodil jo je Paolo Garagnani, izredni profesor na Oddelku za eksperimentalno medicino na Medicinski fakulteti Univerze Bologna. Vanjo je zajel 81 ljudi, starejših od 100 let, ter kontrolno skupino mlajših, katerih povprečna starost je bila 68 let. Vsem so odvzeli vzorec krvi in preučili njihov genom.

Najpogosteje opažene genetske spremembe pri stoletnikih so bile povezane s povečano aktivnostjo gena STK17A v nekaterih tkivih. Gre za gen, ki usklajuje odzive celic na poškodbe DNA, spodbuja poškodovane celice k programirani celični smrti in vpliva na reaktivni kisika v celici. Navedeno so izjemno pomembni telesni procesi, vpleteni v mnoge kronične bolezni (vključno z rakom).

Delovanje mitohondrijev in staranje

Pri stoletnikih se tudi ni bistveno zmanjšala aktivnost gena COA1. Gre za gen, ki je pomemben za komunikacijo med dvema najbolj pomembnima dela celice: celičnim jedrom in mitohondriji. Mitohondriji so »tovarne« za proizvodnjo energije v celicah, njihovo slabše delovanje pa je ključni faktor staranja. Pri stoletnikih je bila tudi povečana ekspresija gena BLVRA v nekaterih tkivih. Gen BVLRA je pomemben za zdravje celic zaradi svoje vloge pri odstranjevanju prostih radikalov.

“Prejšnje študije so pokazale, da je popravilo DNK eden od mehanizmov, ki živalim omogoča daljšo življenjsko dobo,” pravi Cristina Giuliani, docentka v Laboratoriju za molekularno antropologijo na Oddelku za biološke, geološke in okoljske znanosti Univerze Bologna in so-avtorica objave. “Dokazali smo, da to drži tudi pri ljudeh. Super-stoletniki (ljudje, ki dosežejo 105 let starosti) imajo posebno sposobnost učinkovitega obvladovanja celičnih poškodb, kar jim omogoča doseganje visoke starosti.”

Manj naravnih mutacij v določenih genih

Skupina je izmerila tudi število naravnih mutacij sedmih izbranih genov. Ugotovili so, da imajo ljudje, stari 105 let in več, v šestih od sedmih testiranih genov veliko manj naravnih mutacij. Zdi se, da se na nek način uspejo izogniti starostnemu kopičenju poškodb DNK.

Preučili smo tako podedovane kot naravne genetske spremembe pri starejših ljudeh, pojasnjuje Massimo Delledonne, redni profesor na Univerzi v Veroni in prvi avtor študije. “Naši rezultati kažejo, da sta mehanizma za obnovo DNK in majhno breme mutacij v določenih genih dva osrednja mehanizma, ki omogočata dolgo življenjsko dobo in zaščito pred starostnimi boleznimi,” zaključuje Claudio Franceschi, profesor imunologije na Univerzi Bologna.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj