Če želite zmanjšati stopnjo vnetja v telesu, odložiti pojav starostnih bolezni in kakovostno živeti dlje, jejte manj hrane. To je zaključek študije, ki ponuja doslej najbolj podrobno poročilo o celičnih učinkih diete z omejenim kaloričnim vnosom. Podrobno je opisana v visoko vplivni strokovni reviji Cell in potrjuje, da pretirani energijski vnos ne vpliva samo na debelost in povečanje tveganja za mnoge nenalezljive kronične bolezni, pač pa neposredno škodi tudi večini naših celic.
Staranje največji dejavnik tveganja za bolezni
Staranje je največji dejavnik tveganja za številne nenalezljive bolezni, vključno z rakom, demenco, sladkorno boleznijo tip 2… Omejitev kaloričnega vnosa se je na živalskih modelih pokazala kot eden najučinkovitejših posegov zoper njih in čeprav so raziskovalci vedeli, da se posamezne celice s staranjem organizma spremenijo, niso vedeli, kako kalorična omejitev vpliva na te spremembe.
“Že od prej vemo, da omejitev energijskega vnosa podaljšuje življenjsko dobo. Šele zdaj pa nam je uspelo odkriti, katere spremembe na ravni vsake posamezne celice to povzročajo,” pravi dr. Juan Carlos Izpisua Belmonte, profesor v Salkovem Laboratoriju za gensko ekspresijo. “To hkrati odkriva tudi tarče, na katere bomo nekoč v prihodnosti lahko vplivali z zdravili ter mogoče zaustavili staranje pri ljudeh,” nadaljuje.
Omejitev kaloričnega vnosa za 30 odstotkov
V raziskavi so primerjali miši, ki so zaužile 30 odstotkov manj kalorij (joulov), ter miši, ki so bile na običajni dieti. Njihova prehrana živali je bila nadzorovana od starosti 18 mesecev do starosti 27 mesecev. Pri ljudeh bi bilo to približno tako, kot da bi se na ta način prehranjevali od 50. do 70. leta starosti.
Na začetku in ob zaključku diete je Belmontejeva ekipa izolirala in analizirala skupno 168.703 celic iz 40 tkiv: jeter, ledvic, aorte, kože, maščevja, kostnega mozga, možganov in mišic. V vsaki izolirani celici so raziskovalci uporabili enocelično tehnologijo genskega zaporedja za merjenje ravni aktivnosti genov. Pregledali so tudi celotno sestavo celičnih vrst znotraj katerega koli tkiva. Nato so primerjali celice miši, ki so bile na restriktivni dieti (30 % manj energijskega vnosa) s tistimi, ki so jedle neomejeno.
Celice, na katere sprememba najbolj vpliva
Številne spremembe, ki so se pri miših na običajni prehrani pojavile, ko so postale starejše, se pri tistih z omejeno prehrano niso. Celo več: tudi v pozni starosti so bila njihova tkiva in celice zelo podobne celicam mladih živali. 57 odstotkov starostnih sprememb v celicah, ki so jih opazili v tkivih miši na običajni prehrani, ni bilo prisotnih pri miših na dieti z omejeno kalorično vrednostjo. Celice, na katere je prehrana najbolj vplivala, so bile povezane z imunostjo, vnetji in presnovo lipidov. Število imunskih celic se je – ko so se testne živali postarale, dramatično povečalo v skoraj vsakem preučevanem tkivu v skupini, ki ni imela omejitve kaloričnega vnosa. V rjavem maščobnem tkivu je kalorično omejena prehrana povrnila zmožnost izražanja številnih protivnetnih genov.
Sistematično zatiranje vnetnega odziva
“Primarno odkritje v tej študiji je, da bi lahko povečanje vnetnega odziva med staranjem sistematično zatirali z omejevanjem kalorij,” pravijo raziskovalci. Ko so pregledali transkripcijske faktorje – ki so kot neke vrste glavna stikala, ki lahko spremenijo aktivnost mnogih drugih genov, je eden izstopal. Prehrana z omejenim kaloričnim vnosom je raven transkripcijskega faktorja Ybx1 spremenila v 23 različnih vrstah celic. Znanstveniki menijo, da je Ybx1 morda “starostni” faktor genskega prepisa in načrtujejo več raziskav o njegovih učinkih.
“Ljudski rek pravi, da smo tisto, kar jemo. Ugotavljamo, da to drži na več načinov. Stanje človeških celic pri staranju je očitno odvisno od interakcij z okoljem, kar zelo vključuje tudi to, kaj in koliko jemo,” pravi Concepcion Rodriguez Esteban, so-avtor objave in raziskovalec na Inštitutu Salk. Napoveduje, da bodo odkritje uporabili v prihodnjih raziskavah, v katerih bodo poskusili določiti tarče, na katere bi lahko vplivali z zdravili. Raziskava je pomembna tudi zato, ker nakazuje nove strategije za staranje brez oziroma z manj kroničnimi boleznimi.
Dostop do izvirne znanstvene objave v celoti najdete TUKAJ.
