Težko je razumeti, zasvojenost s hrano, ko pa je hrana pogoj za življenje, pa vendar mnogo ljudi v povezavi s prehranjevanjem navaja simptome, ki so po navadi značilni za ostale zasvojenosti (droge, nikotin, alkohol…): ”Ne morem se zadržati, da ne bi pojedla cele čokolade.”, ”Raje gledam film in jem čips, kot da se družim s prijatelji.”, ”večkrat sem že poskusila shujšati pa vedno znova obupam.”, ”včasih mi je bil en hamburger dovolj, zdaj jih lahko pojem 5.”, ”med dieto sem močno razdražljiva, tesnobna, včasih celo zaznam tresenje rok.”
Monika Drozg, magistrica zakonskih in družinskih študijev ter zakonska in družinska terapevtka (stažistka) bo na portalu revijazamojezdravje.si tedensko objavljala kolumne, pa tudi odgovarjala na vaša vprašanja. Pišite na [email protected], vprašanje bomo posredovali strokovnjakinji in na spletni strani tudi odgovorili.
Nevrokemijske(dopamin, endogeni opioidi) in nevroanatomske (limbični sistem) ugotovitve na področju prehranjevanja in odvisnosti od hrane so že leta 2010 podprle hipoteze o odvisnosti od hrane. Prav tako so znanstveniki, ki so raziskovali vedenje samo-zdravljenja odkrili, da ima vedenje veliko vlogo pri zasvojenosti s hrano.
Diagnostično gledano zasvojenost danes imenujemo “odvisnost od snovi “. Priročnik za diagnostiko in statistiko duševnih motenj (DSM-IV-TR) določa snov odvisnost na podlagi treh ali več od naslednjih sedmih simptomov, ki bi se naj pojavljali v obdobju enega leta: sprememba tolerance, odtegnitveni simptomi, snov je bila zaužita v večjih količinah ali v več dalj trajajočih obdobjih, več neuspelih poskusov prenehanja uživanja snovi, prekomerni čas, porabljen za iskanje, uporabo ali okrevanje od uporabljene snovi, zmanjšanje ali prenehanje ostalih dejavnosti zaradi uživanja snovi ter uporaba snovi kljub škodljivim posledicam.
Pomemben
podatek je ta, da fiziološka odvisnost (toleranca in odtegnitveni
simptomi) nista nujen pogoj za diagnozo odvisnosti, saj lahko
diagnoza odvisnosti temelji tudi samo na vedenjskih
merilih.
Marsikateri pretirani jedci in čustveni jedci lahko
navedejo določene simptome, ki kažejo odvisnost. Nedavno
so Ifland in ostali
ter
Corwin in Grigson ponazorili
vzporednice
med merili odvisnosti in pogostostjo
poročanja
o le teh v povezavi s prehranjevanjem.
Simptomi odvisnosti od hrane
- Sprememba tolerance – oseba sprva lahko poje le en piškot, s časoma se toleranca zviša na več piškotov, ali cel paket.
- Odtegnitveni simptomi – kadar skuša oseba odstraniti določeno hrano iz svojega jedilnika se pojavijo neprijetne fizične bolečine in čustvena stanja od nervoznosti, vzkipljivosti, tesnobnosti…
- Uživanje hrane v večjih količinah in daljšem obdobju od navadnega prehranjevanja- oseba ne poje le ene porcije, temveč več in se prehranjuje v zelo dolgem časovnem obdobju.
- Večkratni poskusi prenehanja- oseba večkrat skuša prenehati z uživanjem določene hrane, vendar le za kratek čas.
- Prekomeren čas porabljen za iskanje, uporabo ali okrevanje od uporabljene snovi – oseba preveč časa posveti iskanju, pripravljanju, načrtovanju in uživanju hrane ali okrevanju zaradi bolečin od preveč zaužite hrane.
- Zmanjšanje ali prenehanje ostalih dejavnosti zaradi uživanja snovi – oseba zapostavlja svoje družabno, poslovno življenje, bodisi zaradi utrujenosti od preveč zaužite hrane ali zaradi časa, ki ga posveti prehranjevanju.
- Nadaljnja uporaba kljub posledicam- oseba nadaljuje s pretiranim hranjenem kljub debelosti, zdravstvenih težavam, slabemu počutju, duševni stiski zaradi prenajedanja.
Naj poudarim, da so le tri merila, ki se pojavljajo leto dni potrebna za diagnozo odvisnosti. Tako lahko sklepamo, da večina oseb z nepravilnih prehranjevanjem kaže simptome odvisnosti od hrane. Vendar pa je zadeva močno večplastna, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da gre pri osebi za odvisnost od hrane. Za zdaj lahko le govorimo o možnostih, vendar pa bo potrebno še kar nekaj raziskav, ki bodo odvisnost od hrane uvrstile med ostale duševne motnje v priročniku za diagnostiko in statistiko duševnih motenj (DSM).
