Avtor: Sanja Vilfan Švajger
Razumevanje celotnega sistema stroškov zaradi revmatoidnega artritisa oziroma IDEA: suhoparna poved (na materialih, ki smo jih zdravstveni novinarji dobili v roke pred začetkom tiskovne konference) je kmalu pokazala, da se za njo skriva nešteto bolečin, neprespanih noči, depresivnih epizod in uničenih življenj.
Področje revmatoloških obolenj, revmatoidni artritis, ankilozirajoči spondilitis in psoriatični artritis, je pri nas, predvsem po zaslugi požrtvovalnega dela prof. Tomšiča in njegovih kolegov s KO za revmatologijo UKC Ljubljana, zgledno urejeno. A le dotlej, dokler bodo zdravniki pripravljeni velik del svojih obveznosti opravljati v prostem času; popoldansko vpisovanje podatkov za register in številna druga opravila so namreč postala že rutina. Zdravniki so torej nadčloveško obremenjeni, a za bolnike je poskrbljeno. Čakalne vrste za nujne primere ni pa tudi algoritem zdravljenja je optimalno prilagojen vsakemu posamezniku.
 Foto: Diana Anđelić |
S tem ni pridobil samo bolnik, marveč celotna družba. Stroški zdravljenja bolnika z revmatološkimi boleznimi, pri katerem bolezen ni zgodaj prepoznana in pravilno zdravljena, so namreč gromozanski – pri vsakem bolniku bo brez terapije slej ko prej prišlo do propada sklepa, zaradi česar bo potrebna zamenjava sklepa, posledično draga rehabilitacija, ves ta čas pa je bolnik na bolniški, ki se v več kot polovici primerov podaljša v dolgotrajen bolniški stalež in sčasoma v invalidsko upokojitev. Upokojitve so pri revmatoloških bolnikih tudi sicer pogoste, vzroki zanje pa različni.
Ne glede na to, da uvajanje bioloških zdravil pomeni bistven neposreden strošek za zdravstveni sistem, pa dolgoročno dosežemo njihovo kompenzacijo z manjšim številom bolniških odsotnosti, izostankov z delovnega mesta, predčasnih upokojitev in navsezadnje z zmanjšanjem posrednih stroškov bistveno zmanjšamo skupno breme revmatskih bolezni, sta pred prvim regionalnim srečanjem društev bolnikov z RA pritrdila tudi hrvaška revmatologa mag. Frane Grubišič in prof. dr. Đurđica Babič – Naglič.
Specialisti revmatologi so na Hrvaškem (pa tudi v drugih državah nekdanje skupne države) postavljeni pred težko dilemo – kako bolniku ne dati zdravila, če le-to obstaja. Zdravljenje vnetnih revmatičnih bolezni z biološkimi zdravili je bistveno redkejše, kot bi bilo dejansko potrebno, vzrok za to pa je tudi pomanjkanje revmatologov, ki smejo zdravila edini predpisati.
Tako kot pri nas se tudi hrvaška stroka s področja revme nesebično zavzema za izboljšanje razmer: s številnimi strokovnimi prijemi, bolj ali manj spretnim krmarjenjem med zahtevami zdravstvene zavarovalnice in realnimi potrebami po zdravilih, povzdigovanjem glasu v medijih in nenehnim opozarjanjem na nujnost odobritve zdravila bolnikom z revmatološkimi obolenji.
Prizadevanja počasi obrodijo sadove, a še vedno je na razpolago premalo bioloških zdravil. Le odstotek in pol vseh hrvaških bolnikov z RA dobi zdravila, pa še ti ne v optimalnih odmerkih oz. časovnih intervalih. Pri nas je odstotek bolnikov, ki dobijo biološka zdravila, precej višji, 4,5 odstotka, merodajni pa so verjetno podatki iz razvitih dežel zahodne Evrope, kjer biološka zdravila dobi več kot 12 odstotkov vseh bolnikov z RA.
Kostno-mišična obolenja so na Hrvaškem velika javnozdravstena težava, saj npr. zaradi mišičnih bolečin v vratu, ramenih in rokah trpi skoraj 40 odstotkov delovno aktivnih ljudi. Podatki pričajo, da polovica bolnikov zgubi delovno zmožnost v desetih letih po postavljeni diagnozi.
Odgovor, da denarja ni dovolj, tukaj enostavno ne zadošča. Če obstajajo zdravila, ki zaustavijo razrast bolezni in človeku pomagajo ohraniti kakovost življenja, ki je vredno človeka, mu ga je treba omogočiti. Brez pardona.
Foto: Bigstock
