Avtor: Veronika Sorokin
Zaradi sodobnega načina življenja, ki od nas terja vse hitrejšo odzivnost in storilnost, pogosto pozabimo na veliko dejavnikov, ki pripomorejo h kakovosti našega vsakdana. Vzamemo si premalo časa za gibanje v naravi, pripravo urejenih in zdravih jedilnikov, slabim življenjskim navadam pa se gotovo ne da odreči kar čez noč.
Dnevno poslušamo o povišanem krvnem tlaku in sladkorju, obilju nasičenih maščob v naši prehrani, nevarnostih kajenja, vendar redko pomislimo, da lahko prav ti faktorji povečajo tveganje za moteno delovanje ledvic. O različnih dilemah, povezanih z obolenji ledvic, kronični ledvični bolezni, značilnih simptomih in o primerih iz zdravniške prakse smo se pogovarjali z dr. Andrejo Aleš Rigler, dr. med, z Oddelka za nefrologijo UKC v Ljubljani.
Kaj je kronična ledvična bolezen (KLB) in kako jo odkrijemo? Koliko je takih bolnikov in ali s starostjo narašča?
»KLB je katera koli anomalija v ledvicah, ki traja tri mesece, pri čemer je lahko ledvično delovanje normalno ali hudo okrnjeno. Glede na okvaro ledvičnega delovanja ločimo pet stopenj: pri 1. stopnji KLB je delovanje še normalno, pri 5. pa že tako oslabljeno, da govorimo o končni ledvični odpovedi in je treba začeti nadomestno zdravljenje z dializo. Že pojav beljakovin ali eritrocitov v urinu, ki traja več kot tri mesece, ali pojav ultrazvočnih sprememb v ledvicah kljub dejstvu, da lahko delujejo še normalno, razumemo kot KLB 1. stopnje. Spremembe namreč lahko napredujejo in postopoma pride tudi do okvare funkcije. Pomembno je poudariti, da je KLB neodvisen dejavnik tveganja za srčne bolezni, kar še posebej velja za bolnike z napredovalo KLB; verjetnost, da utrpijo srčno-žilni dogodek (srčni infarkt ali možganska kap), je veliko večja kot pri drugih.
Za KLB po zadnjih podatkih oboleva 11–13 % prebivalstva. Njena pojavnost naj bi še vedno naraščala, saj se veča tudi delež bolnikov s sladkorno boleznijo in z arterijsko hipertenzijo, ki sta glavna dejavnika zanjo, narašča pa tudi zaradi staranja prebivalstva.«
Pogosto se zgodi, da bolnik težko pride skozi sito: od splošnega zdravnika dobi mnenje, da so izvidi v mejah normale, v resnici pa so lahko ledvice že zelo slabe.
»Po mojih izkušnjah družinski zdravniki bolnika z ledvično okvaro ali nenormalnimi izvidi urina sistematično, redno in pravilno napotijo k nefrologu. Nefrologi poskušamo opredeliti vzrok ledvične okvare, kar je zelo pomembno pri boleznih, ki jih lahko zdravimo. Ledvice so sicer najpogosteje okvarjene v sklopu arterijske hipertenzije in sladkorne bolezni. Ledvično okvaro lahko v tem primeru le upočasnimo, in sicer tako, da čim bolje uravnavamo krvni tlak in sladkor. Pri tem sodelujejo bolnik, družinski zdravnik in nefrolog. Avtoimunsko povzročena vnetja ledvičnega tkiva se sprva kažejo z urinskimi spremembami (prisotnost beljakovin, eritrocitov in levkocitov v urinu). Za opredelitev teh obolenj je potrebna ultrazvočno vodena ledvična biopsija. Motnje pri izločanju seča zaradi različnih vzrokov (ledvični kamni, tumorji, hiperplazija prostate) lahko prav tako povzročijo ledvično okvaro, vendar bolnike s tovrstno patologijo zdravijo urologi.«
Lahko kaj poveste o sindromu ledvice kot »tihe ubijalke«? Ledvica zakrije svoje slabo delovanje, pri čemer je skoraj 90 % že lahko okvarjene, bolnik pa tega še vedno ne ve?
»Kronična okvara katerega koli organa se v telesu kaže z blažjimi simptomi kot ob vsaki akutni okvari. Zelo neznačilno in skoraj brez ali le z blažjimi znaki se kaže tudi kronična ledvična okvara. Ledvice v telesu izločajo škodljive snovi, ki nastanejo pri metabolizmu beljakovin in lastnih celic, sodelujejo pri uravnavanju tekočine v telesu ter uravnavanju elektrolitov in kislin. Opravljajo tudi funkcijo žleze z notranjim izločanjem; v njih nastaja hormon eritropoetin, ki spodbuja nastajanje rdečih krvničk. V ledvici se tvorijo nekateri hormoni, ki vplivajo na krvni tlak. V njih nastaja aktivna oblika vitamina D, pomembnega za primerno sestavo kosti, z njihovo pomočjo pa se uravnava tudi količina kalcija v krvi. Posamezna ledvica je sestavljena iz približno milijona nefronov, to so mikroskopske strukture, pri katerih se kri filtrira in nastaja prvi urin. To so zelo natančno urejeni procesi, saj se morajo pri filtraciji in procesiranju urina izločiti škodljive snovi, za telo pomembne sestavine pa morajo v krvi ostati. Če pride do okvare polovice nefronov, lahko preostali zdravi nefroni še popolnoma zadovoljivo prevzamejo funkcijo okvarjenih. Tako lahko normalno živimo samo z eno ledvico, če ta ni okvarjena. O motnjah v delovanju ledvic govorimo, če je okvarjena več kot polovica nefronov.
Sprva, ko je okvara ledvic še blaga, ugotovimo le patološke izvide laboratorijskih preiskav krvi in urina. Ob napredovali ledvični okvari se postopoma pojavljajo večja utrujenost, nezbranost, otekanje, nočno uriniranje, povišan krvni tlak. Simptomi so različno izraziti in se pri posamezniku razlikujejo, deloma tudi zato, ker imamo vsi različen prag za prepoznanje sprememb na telesu in počutju. Pri končni ledvični odpovedi, ko je okvarjenih več kot 90 % ledvic, se pojavijo izrazitejši simptomi, kar imenujemo uremija. Pojavijo se: slabost, bruhanje, izrazita utrujenost, slabokrvnost, bolečine v kosteh, srbečica, hudo otekanje, zmanjšanje količine urina ali neodvajanje urina, bolečine v prsih zaradi nabiranja tekočine v osrčniku, težko dihanje zaradi nabiranja tekočine v pljučih ali okrog njih (plevralni izliv).
Poleg zgoraj naštetih neposrednih zapletov kronične ledvične bolezni in končne odpovedi ledvic imajo bolniki od 10- do 20-krat večje tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni, ki so tudi glavni vzrok smrtnosti pri teh bolnikih. Poleg dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni, ki se pojavljajo pri preostali populaciji (povišan krvni tlak, holesterol, kajenje, debelost itn.), so bolniki z napredovalim KLB podvrženi še žilnim kalcifikacijam kot posledici neurejene homeostaze kalcija in fosfata.«
Kako lahko to odkrijemo še pravočasno, preden pride do odpovedi ledvic?
»Več kot 50 % okvar ledvičnega delovanja povzroči povečana koncentracija presnovkov v krvi, ki se sicer izločajo skozi ledvice z urinom. V krvi se poveča koncentracija kreatinina, ki je presnovek mišic, in sečnine, ki je presnovek beljakovin (dušični retenti). Najizrazitejša motnja v metabolizmu elektrolitov je pojav povečane koncentracije kalija v krvi, ki lahko povzroči motnje srčnega ritma in mišično oslabelost. Motnja v kislinsko-bazičnem ravnovesju se kaže s povečano kislostjo krvi. Če gre za vnetje v delu nefrona, v katerem poteka filtracija krvi, se v urinu pojavijo beljakovine in rdeče krvničke, ki se sicer pri zdravih ledvicah ne filtrirajo in ne prehajajo v urin. Z laboratorijskim pregledom krvi, s pregledom hemograma in z laboratorijskimi preiskavami urina lahko še pred simptomi ugotovimo, da gre za okvaro ledvičnega delovanja. Načelno se te preiskave izvajajo na sistematskih pregledih od otroštva naprej. Kri in urin preventivno preverjajo tudi v referenčnih ambulantah. Če posameznik ni v sistemu referenčnih ambulant, svetujemo kontrolo laboratorijskih preiskav enkrat letno pri lečečih zdravnikih. Še posebej bi k temu pozvala bolnike, ki imajo dejavnike tveganja za razvoj kronične ledvične bolezni (kajenje, debelost, uporaba večje količine zdravil proti bolečinam, sladkorna bolezen, visok krvni tlak, ledvična bolezen v družini). Poleg spremljanja laboratorijskih preiskav so poglavitnega pomena tudi zdrav življenjski slog, zadostno gibanje, zdrava prehrana, redno merjenje krvnega tlaka in sladkorja, uravnovešena telesna teža.«
Kateri so parametri v laboratorijskem izvidu, zaradi katerih te mora splošni zdravnik napotiti k specialistu?
»Ko lečeči zdravnik ugotovi nepravilnosti v laboratorijskih izvidih krvi, predvsem povečano vrednost sečnine in kreatinina ter kalija, ali ko ugotovi povečano izločanje beljakovin ali rdečih krvničk v seču, bolnika napoti k nefrologu. Lečeči zdravnik poskuša opredeliti, kako hitro se slabša ledvično delovanje. Pri tem si pomaga s predhodnimi laboratorijskimi izvidi in z ultrazvokom ledvic. Ob akutni ledvični okvari, ko se delovanje ledvic slabša v dnevih ali tednih in so ledvice ultrazvočno še velike in ohranjene, bolnika napoti k nefrologu pod nujno ali zelo hitro. Pod nujno bolnika napoti k nefrologu ali dežurnemu internistu tudi ob uremiji ali hiperkaliemiji, ki lahko povzroči hude motnje srčnega ritma. Ob KLB pa bolnika napoti k nefrologu pod hitro ali redno, odvisno od stopnje okvare ledvic. Občasno se anatomske nenormalnosti ledvic ugotovijo tudi z naključnim ultrazvočnim pregledom, ko lahko odkrijemo ciste, razširitve ledvičnega meha, zmanjšano ledvico ali celo odsotnost ene ledvice, včasih tudi tumorje. V vseh teh primerih lečeči zdravnik bolnika napoti k nefrologu ali urologu.«
Ali je pri vsem najpomembnejša bolnikova vztrajnost že na začetku?
»Menim, da je pri nas sistem rednih sistematskih pregledov in laboratorijskih odvzemov krvi in urina dobro urejen. Sicer je, kot sem že omenila, zlasti pri starejših in osebah z dejavniki tveganja za ledvično bolezen, zelo pomembno redno merjenje krvnega tlaka in sladkorja pa tudi laboratorijske preiskave krvi in urina vsaj 1-krat letno. Pri sumu, da gre za ledvično bolezen, je treba opraviti tudi ultrazvok ledvic oz. trebuha. Bolniki se morajo dobro opazovati. Ob vsaki spremembi urina (rjavkasta barva, penjenje urina, manjše odvajanje vode, otekanje, zelo povišan krvni tlak) naj nemudoma obiščejo zdravnika.
Obenem naj poudarim, da KLB in najpogostejša vzroka zanjo (povišan krvni tlak in sladkorna bolezen) sprva ne povzročajo bolezenskih simptomov in znakov, zaradi česar se slabše zavedamo, da smo pravzaprav ogroženi. Za upočasnitev napredovanja ledvične okvare je poleg jemanja številnih zdravil pogosto treba spremeniti tudi življenjski slog, kar je naporno in težko. Bolniki se lahko za lajšanje težav in splošno podporo obrnejo tudi na področna društva ledvičnih bolnikov.«