Počutim se, kot da bi se na novo rodila

Življenje včasih piše neverjetne zgodbe. Postavi nas pred ovire, ki se zdijo nepredstavljive, in nam temeljito spremeni prioritete. Huda bolezen, pri sebi ali bližnjem, je ena najhujših preizkušenj, in če se konča dobro, je o njej lepo poročati.

Bolezen me je doletela kot strela z jasnega, priznava Mojca Komunaj. Foto: Kinoks medijska produkcija

Naša sogovornica je zbolela za redko obliko raka pljuč in ga skoraj čudežno premagala. Danes velja za ozdravljeno in lahko počne prav vse, kar počnejo zdravi ljudje. Raka so ji pozdravila tarčna zdravila.

»Še sama včasih ne verjamem, da mi je uspelo,« priznava simpatična in mladostna enainpetdesetletnica. Zbolela je pred vsega enim letom, znaka, ki sta napovedala raka, pa sta bila močen glavobol in nespečnost. Takole začenja svojo zgodbo.

»Sem Mojca Komunaj, stara 51 let in že 34 let delam v podjetju ETI kot delavka v proizvodnji. Prihajam iz družine, v kateri smo živeli zelo skromno. Sem najmlajša od šestih sester in tretja, ki je zbolela za rakom. Ta je bil za dve moji sestri usoden. Pri eni je šlo za kostnega raka, pri drugi za raka želodca.«

Kako se spominjate svojega otroštva? Kakšno je bilo?

»Moje otroštvo je bilo lepo, ampak zelo skromno. Mama je po tragični smrti očeta, zbil ga je avtomobil, ostala sama s šestimi hčerami. Težko smo se prebijali skozi življenje. Nismo bili kmečka družina, v mestu smo živeli. Jaz sem bila stara dve leti, ko je moj oče umrl, najstarejša sestra jih je imela 12. Mama se tudi ni mogla zaposliti. Je bila res kriza, saj ni bilo oblik pomoči, ki so na voljo danes. Mama je hodila na kmetije pomagat v zameno za hrano. Ko sem začela hoditi v šolo, se je zaposlila kot čistilka. Pri 19 letih sem izgubila tudi njo.«

Nekaj let pozneje ste si ustvarili svojo družino …

»Tako je. Spoznala sem svojega partnerja, in ko sva bila dve leti skupaj, sem zanosila. Pri 24 letih sem rodila hčer in pozneje še sina. S partnerjem sva bila 12 let skupaj, potem pa je spoznal drugo. Sin je bil star 8 let, hči pa 11.«

Kako se je začel vaš boj z rakom?

»Bolezen me je doletela kot strela z jasnega. Popolnoma nepripravljena sem bila nanjo. Prej skoraj nikoli nisem bila bolna. Potem pa so se nenadoma začeli hudi glavoboli. Glava me je bolela »iz vrha« in imela sem občutek, kot da mi jo nekaj vleče skupaj. Šla sem k zdravniku in ta me je poslal na slikanje možganov. Glavoboli so vztrajali in se stopnjevali. Bilo je tako hudo, da sem med prvomajskimi prazniki šla v dežurno ambulanto, v kateri so mi dali lekadol. Po praznikih sem znova šla k svojemu zdravniku, ki je medtem že dobil izvide slikanja možganov. Takoj me je poslal k specialistu.«

Mojca Komunaj je zbolela za nedrobnoceličnim rakom pljuč z mutacijo ALK+ . Ta mutacija je prisotna pri od treh do petih odstotkih ljudi z nedrobnoceličnim rakom pljuč. Pogosteje se pojavi pri mlajših bolnikih, nekadilcih, pogosto pa se jo odkrije prav zaradi simptomov zasevkov v možganih. Na fotografiji: z otrokoma. Foto: Osebni arhiv

Ko ste prišli na pregled k specialistom v Ljubljani, so vas temeljito pregledali…

»V enem tednu so mi naredili vse preiskave in ugotovili, da imam raka pljuč in da je se je ta razširil na male možgane. Pokazalo se je, da imam vrsto raka pljuč, ki ga dobijo tisti, ki niso kadili. Vedno sem mislila, da lahko takega raka dobiš samo, če si kadilec. Pa sem ga imela tudi jaz.«

Vas je diagnoza šokirala?

»Za to, da imam raka pljuč z metastazo na možganih, sem izvedela v bolnišnici. Obeti so bili slabi. Svet se mi je v trenutku podrl. Ob raku pljuč sem imela že razvite zasevke v možganih in tudi na bezgavkah. Bila sem zelo šokirana, ker tega nisem pričakovala. Jaz namreč nisem bila nikoli na bolniški. Živela sem zdravo, tudi kadila nisem. Takrat sem mislila, da niti enega tedna ne bom več preživela. Na srečo sta mi bila v veliko oporo oba otroka in tudi sestre so mi veliko pomagale.«

Je bilo otrokoma težko povedati?

»Zelo. Najprej nisem hotela pokazati, da sem bolna. Potem pa sem zbrala pogum in jima povedala resnico. Rekla sem, da moramo biti pripravljeni na vse in da želim, da bi se tudi ob najhujšem še naprej tako lepo razumela. Ampak ta scenarij se na srečo ni uresničil. Še danes včasih komaj verjamem, da je kaj takega, kot se mi je zgodilo, sploh mogoče. Rak z metastazami, operacija na možganih, slaba prognoza … potem pa ozdravitev s pomočjo tarčnega zdravila in popolnoma normalno življenje. Tudi onkologinja mi je rekla, da se rak, kot sem ga imela sama, po navadi ne pozdravi. Pri meni pa se je.«

Kakšen je bil začetek zdravljenja?

»Zelo hitro so ukrepali. Dvocentimetrski tumor v malih možganih, do katerega so prišli skozi hrbtenjačni kanal, so uspešno odstranili. Po operaciji sem se počutila dobro in tudi bolečin nisem imela. Čeprav poseg ni bil preprost, sem zelo hitro prišla k sebi in po enem tednu sem že lahko šla domov. Ker zelo rada hodim, sem hojo nadaljevala kmalu po operaciji. Začela sem z enim kilometrom, potem pa postopoma vse več. Danes, eno leto po operaciji tumorja na malih možganih, prehodim v kosu tudi 10 kilometrov. Ko se pošteno shodim, se počutim odlično. Zelo rada tudi delam na vrtu pred hišo. To me res sprosti, enako kot narava.«

Kako pa je potekalo nadaljevanje zdravljenja?

»Možnost je bila kemoterapija ali tarčno zdravilo. Šla sem domov, zdravnica pa mi je rekla, da se bo o mojem primeru odločil konzilij. Po 14 dneh sem prišla nazaj in so mi predpisali tarčna zdravila ter mi tudi povedali, da če bom imela neželeno reakcijo nanj, bo potrebna kemoterapija ali obsevanje. Na srečo se to ni zgodilo. Alecensa mi je pomagala. Bolezen je izginila in s tem tudi vsi neprijetni simptomi. Zdravniki me vzpodbujajo, da naj bom optimistična, saj lahko odziv na zdravljenje traja zelo dolgo in da je tudi še po tem zdravljenju na voljo nekaj zelo učinkovitih zdravil.«

Doživeli ste hud pretres ob diagnozi, prestali težko operacijo in zdaj ste kot prerojeni. Kako pa se počutite?

»Počutim se čisto v redu, kot da sploh ne bi zbolela. Tudi tega, da sem imela operacijo na možganih, popolnoma nič ne občutim. Pred kratkim sem imela magnetno resonanco in so mi potrdili, da je vse v redu – s pljuči in z glavo. Za zdaj veljam za zazdravljeno in sem zelo zadovoljna.«

Vas je strah nadaljnjih zdravniških kontrol?

»Seveda me je. Vsakega bi bilo. Ampak če se dobro počutiš, se mi zdi, da težko kar naenkrat pride do velike spremembe … Pomemben je tudi zdrav način življenja, za katerega se sama zelo trudim.«

Ste kaj razmišljali, zakaj ste dobili raka? Večina tistih, ki zbolijo, si zastavi to vprašanje …

»Po moje je bil največji vzrok za to, da sem zbolela, moja psiha, predvsem zaradi obremenitev v službi. Delam v proizvodnji. Nekdaj je bilo treba dosegati normo, danes pa smo podvrženi »vitkim linijam«, ki so za delavce zelo obremenjujoče. Vsak dela samo eno opravilo in nihče ne sme zaostajati. Ker če ne dohajaš procesa, ogroziš tudi druge. Časa za oddih dejansko ni, delo pa je zelo ubijajoče. Zadnjih sedem let že delam pod takim pritiskom.«

Razmišljate že kaj o vrnitvi v službo?

»Zdaj sem še na bolniški, ki se mi izteče čez en mesec. Računam, da bom potem na začetku delala po štiri ure. Verjetno me bodo preusmerili na novo delovno mesto, saj spajkati, kar sem počela zadnjih sedem let, ne bom več smela. Bi pa šla takoj v pokoj, če bi mi to možnost ponudili.«

Kakšen je vaš dan danes?

»Imam sestro v Kanadi, večkrat se slišiva po telefonu in se pogovoriva. Pa konjičkom mi tudi ne zmanjka. Poleg vrtnarjenja zelo rada hodim v naravo. Nisem pa privrženka lenarjenja na kavču in gledanja televizije … Sem že v bolnišnici dovolj preležala (smeh).

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj