»Uživam, ko pomagam ljudem poiskati pot do lastnega diha«

Avtor: Mojca Koprivnikar

»Iskanje lastnega izraza je moja strast. Zato sem poiskala dih, ki mu zaupam. Pri njem se vse začne. Uživam vdihovati življenje novim vlogam in uživam, ko lahko pomagam ljudem poiskati pot do lastnega diha in novih moči izražanja.« 

Tako pravi igralka, »voicecoach« svetovalka, predavateljica govora, glasu in diha na AGRFT ter predstojnica gledališkega oddelka na akademiji za gledališče in radio v Ljubljani doc. mag. Alida Bevk.


Nastopanje pred ljudmi je nekaj, pred čimer imamo vsi vsaj malo strahu. Vi pa ste na odru dejansko vsak dan. Kaj za vas pomeni »oder«?

»Vsako novo leto izkušenj mi vedno bolj jasno prinaša spoznanje, da je oder prostor, na katerem je oseba izzvana, da razkrije sebe, kajti na odru lahko stojimo in pokažemo, kdo smo, ali pa vso energijo vložimo v to, da se skrijemo in zelo pazimo, da o sebi ne pokažemo ničesar. Razlika je velika, a hkrati zelo subtilna. Čeprav imam že 15 let izkušenj z delom v teatru in gledališki oder poznam tudi prek svoje družine, šele zdaj resnično spoznavam, kaj zares pomeni biti viden in razkrit na odru, in v tem uživam.«

Kakšna pa je ta razlika?

»Oseba, ki si na odru drzne biti zares videna, je s seboj globoko povezana. Zelo dobro pozna in čuti svojo ranljivost in jo tudi pokaže. A hkrati pozna način, kako jo obvladovati. Gre za zelo subtilne in intuitivne razlike. Poznamo pa tudi igralce (in politike), ki stojijo na odru in s svojim nastopom sporočajo »Prosim, ne glej me«. Te osebe običajno nastopajo zelo eruptivno, njihovi nastopi so (po naši marketinški naravnanosti) zelo energični, veliko govorijo in so rahlo agresivni pri predajanju sporočila. O sebi ne povedo nič in s tem občinstvo blokirajo ter mu ne dajo možnosti, da bi se z njim povezali. Te osebe niso v stiku s seboj niti s svojim sporočilom. Na zunaj delujejo uspešno. A sama to vidim kot navidezno »uspešnost«, kar se pozneje tudi izkaže. Žal tudi naša družba deluje na ta način.«

Kako obvladujete menjavanje vseh osebnosti, ki jih igrate? Ali se meje med vami in likom kdaj zabrišejo?

»Igra je za mene zelo raziskovalen prostor. Ne vidim je samo kot poklic, ampak kot prostor, v katerem lahko raziskujem, kaj vse me zanima in s kakšnimi situacijami vse se lahko spoprijemam. Včasih sem vloge dojemala veliko bolj invazivno in sem na silo želela razumeti lik in se »vreči« v njega. In zelo malokrat sem bila zadovoljna. Vedno je nekaj manjkalo; ni bilo zadosti »zares« odigrano, nisem bila zadosti »ona« – lik. To je zame zelo starinski pristop do igre. Ne moreš biti ‘zares nekdo drug’, že sliši se precej ‘neumno’ in zame to ne deluje. Danes si dovolim veliko več spontanosti in predvsem čutenja. Bolj se osredinjam na stvari, ki jih v liku zares razumem, in se z njimi lažje povežem. Tisto, česar ne razumem in ne zaznavam sebi naravno, pa pustim in počakam, da se zgodita povezava in razumevanje. Ne pritiskam na sebe in se ne silim, da »moram« razumeti. Včasih se razumevanje ne zgodi takoj ali pa pride pozneje. Zato so točke, ki jih razumem, most do tistih, ki jih ne razumem takoj. Nisem pa tip igralca, ki bi se popolnoma zlila z likom in pozabila na sebe v procesu priprav in pozneje nastopa. Vedno dobro vem, kdo sem, kaj jaz čutim, in iz tega izhaja moj način igre. Na tem gradim in to postaja moja baza. Jaz sem živa, lik ni živ. Lik je fikcija.«

Imate pred nastopom tremo? Kako se pripravljate na nastop?

»Oooo, ja. Tremo imam pred vsakim nastopom in zelo sem vesela, da jo imam. Trema je zelo dobrodošla in življenjska. Tudi pomeni, da mi ni vseeno, da nam ni vseeno. Vendar pa je drugače, mehkeje do sebe, če tremo sprejmeš, kot pa če si rečeš ‘Bojim se, ali bom zadosti dober’. Treme ne skušam odriniti stran in delati proti njej. To je naravni sistem sproščanja telesa. Ni negativna in nekaj, proti čemur se moramo boriti. Je popolnoma organski odziv telesa, ki nam sporoča, da smo se nečesa ustrašili (nastopa, naloge, izziva). Telo se zakrči in nima zadostnega dovoda kisika. Avtonomni živčni sistem, ki je naš največji obrambni mehanizem, pa ima v sebi alarm, ki se pri zakrčenosti telesa zaradi premajhne količine kisika sproži. Deluje z logiko »Oseba ne diha in jaz moram nekaj narediti, da bom osebi pomagal preživeti strah«. Celotno telo se tako odzove na ukaz živčnega sistema in posledice so hitro bitje srca, tresenje itn. Zanimivo je, da npr. tresenje sprošča mišice in dovaja več kisika v telo. Več diha imamo, več je življenja v nas. Če poskušamo tremo zakriti, ker se bojimo, da bodo druge osebe videle, kako se ‘tresemo’, delamo pravzaprav proti sebi in proti tremi. Rezultat je, da se še bolj tresemo, misli nam ne tečejo itn. Popolnoma zablokiramo. Zato sprejmimo tremo in lažje nam bo.«

Kako sicer skrbite za svoje zdravje in dobro počutje?

»Vedno poslušam svoje telo in sem zelo spontana. Poskušam uživati zdravo in kakovostno, domače pridelano hrano. Tudi pri izbiri okusov sem zelo spontana. Nekaj časa sem bila tudi vegetarijanka. A zdaj uživam vse, kar mi ustreza, in hkrati poslušam svoje telo. Pri izbiri telesne vadbe se osredinjam po občutkih. Odvisno pa je tudi, v kakšnem obdobju se nahajam. Zaradi stresa mi trenutno najbolj ustreza vadba joge, saj se z njo umirim. Zelo mi ustrezajo jogijske vaje, pri katerih se uriš stabilnosti in umirjanja v različnih položajih. Zelo sem povezana tudi z vodo in zato imam rada vodne športe, vendar nič ekstremnega.«

Sproščen dih – vdih in izdih – je temelj življenja, zdravja. Zakaj ljudje zadržujemo svoj dih?

»Največkrat zaradi strahu. Predvsem zaradi strahu pred tem, da se pokažemo, kdo smo. Ker se bojimo, ali bomo naredili prav ali ne. Zdi se mi, da je danes to največja problematika človeka. Čutimo, da je naš izraz nekaj drugega, kar od nas pričakujejo drugi in v kar nas sili družba. Preveč stremino k ugajanju in ne znamo prisluhniti sebi. Pravzaprav s tem kastriramo svoj pravi izraz in tukaj nam zastane dih. Blokirano je naše izražanje, ampak verjetno je tu še več drugih dejavnikov. Nisem psiholog in težko govorim o rečeh, ki jih ne poznam dovolj dobro.«

Kako osvobodimo svoj dih?

»Tako, da smo vedno povezani s svojim telesom. Znati moramo prepoznati, kaj je dobro za naše telo in kaj ni. A povezovanje s seboj ni tako preprosto. Zato bežimo stran od sebe in se raje osredinjamo na stvari zunaj sebe, kot da bi si dovolili začutiti sebe. Dovoliti si, da začutimo svoj dih skozi telo in prebivati v času telesa, ki je veliko počasnejši kot tempo naše glave in zunanjega življenja. Več kot imamo kisika v telesu, več življenja je v nas. Takšna telesa kar žarijo. Zato … dovolite si globok vdih in izdih ter začutite dinamiko tega procesa. Dih je tudi temelj naše osebnosti. Vrhunski govorniki in nastopajoči se zavedajo pomembnosti svojega dihanja. Pustijo si čutiti. Tudi strah. Dih pa je pri tem podpora. Življenje se z dihom začne in tudi konča. Če ni diha, ni življenja.«

Foto: osebni arhiv

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj