Ste vam je že kdaj zgodilo, da ste med igro z malčkom dobili občutek neke posebne povezanosti, čeprav se z vami ni znal pogovarjati? Kot da bi se uglasila na isto valovno dolžino? Nove ugotovitve kažejo, da to ni izvito iz trte. Med igro se namreč možgani otrok in odraslih »uglasijo«, kar otrokom že pri nekaj mesecih starosti pomaga pri procesiranju abstraktnih vsebin ter razumevanju in učenju novega.
Kaj se dogaja v možganih med igro?
Raziskovalci Univerze Princeton so kot prvi pokazali, kaj se z možgani otrok in odraslih dogaja med skupno igro. Ugotovili so, da se nevronska aktivnost pri obojih sinhrono poveča, ko si delijo igrače in imajo stik z očmi. Gre za nov doprinos k razumevanju, kako dojenčki sprejemajo informacije od odraslih ter kako jim slednje pomagajo pri kognitivnem razvoju.
Nevronska sinhronizacija v prvih letih življenja
“Prejšnje raziskave so pokazale, da se možgani odraslih in otrok sinhronizirajo, ko skupaj gledajo filme in poslušajo zgodbe, malo pa je bilo znanega, kako se ta nevronska sinhronizacija razvija v prvih letih življenja,” pravi dr. Elise Piazza iz Princeton Neuroscience Institute (PNI), vodilna avtorica raziskave, objavljene v zadnji številki revije Psychological Science.
Nova metoda posname dogajanje v realnem času
»Preučevanje komunikacije med dojenčki in odraslimi v resničnem življenju ni enostavna naloga. Večina preteklih raziskav je ločeno preiskovala možgane s funkcijskim slikanjem z magnetno resonanco, medtem ko so ležali in gledali filme ali poslušali pravljice. Mi smo želeli posneti sočasno dogajanje pri obojih v realnem času« pojasnjuje.
Da bi to dosegli, so morali raziskovalci ustvariti otrokom prijazno metodo, s katero so lahko snemali možgansko aktivnost pri njih in pri odraslih. Razvili so sistem, ki uporablja funkcionalno infrardečo spektroskopijo za beleženje oksigenizacije v posameznih delih možganov.
Poskus iz dveh delov, spremljali 57 parametrov
V raziskavo so na začetku vključili 42 otrok. 21 otrok so kasneje iz različnih razlogov izključili, (nezanimanje, zavrnitev kape z elektrodami…). Ostalo je 18 otrok, starih od 9 do 15 mesecev.
Poskus je imel dva dela. V prvem je odrasli eksperimentator pet minut preživel neposredno z otrokom. Igral se je z njim z igračami, mu prepeval otroške pesmice ali bral knjigo, medtem, ko je otrok sedel v naročju staršev. V drugem se je eksperimentator obrnil stran in pripovedoval zgodbo drugi odrasli osebi, medtem ko se je otrok igral z enim od staršev. Kapa z elektrodami je zbrala podatke za 57 parametrov, za katere je znano, da so vključeni v višje možganske funkcije.
Sinhronizacija v več delih možganov
Ko so pregledali posnetke, so ugotovili, da so se možgani otrok sinhronizirali z možgani odraslih na več delih, za katere je znano, da sodelujejo pri procesiranju kompleksnejših informacij. Ko sta se eksperimentator in otrok obrnila drug od drugega ter se začela ukvarjati z drugimi ljudmi, je sinhronizacija njunih možganov izginila.
Presenečenje: aktivnost prefrontalne skorje
Čeprav so sinhronizacijo zaradi preteklih ugotovitev pričakovali, je poskus postregel tudi z nekaj presenečenji. Na primer, da se je največji porast aktivnosti pri otrocih zgodil v prefrontalni skorji. Slednja sodeluje pri učenju, načrtovanju in izvajanju aktivnosti in naj bi bila pri dojenčkih še precej nerazvita.
“Presenečeni smo bili tudi, ko smo ugotovili, da so dojenčkovi možgani za nekaj sekund «vodili« možgane odraslih. To kaže, da otroci odrasle usmerijo k naslednji stvari, na katero se bodo osredotočili,« pravi prof. dr. Casey Lew-Williams, direktorica Princeton Baby Lab.
Tvorba povratne zanke
“Zdi se, da odrasel in otrok med komunikacijo tvorita povratno zanko. To pomeni, da možgani odraslega napovedo, kdaj se bo dojenček na primer nasmehnil, možgani dojenčka pa predvidijo, kdaj bo odrasla oseba uporabila več” otroškega pogovora “. Ključna za oboje sta očesni stik in skupni fokus (na igračo, knjigo…). Ko se dojenček in odrasel igrata skupaj, njuni možgani dinamično vplivajo drug na drugega,« pojasnjuje Piazza.
Ugotovitve bi lahko vodile do boljšega razumevanju interakcije otroci – odrasli pri netipičnem razvoju, na primer pri otrocih z avtizmom. Drugo aplikativno področje je optimizacija učnih pristopov v predšolskem obdobju.
