Vsi bomo nekoč stari in potrebni pomoči. Četudi (še) niste med skrbniki bližnjih, ste verjetno že pomislili, da bo prišel čas, ko starši ne bodo več mogli skrbeti sam zase. Kaj potem? Kaj morate razmisliti, preden ostarele starše namesto, da bi jih namestili v dom za starostnike, vzamete k sebi?
Stroški dolgotrajne oskrbe se prelaga na svojce
Za uvod navedimo nekaj dejstev. Slovenija je po podatkih OECD med državami, ki socialna in zdravstvena tveganja najbolj prelagajo na posameznike (svojce). Pri nas starostnik, ki potrebuje pomoč tudi pri najbolj osnovnih opravilih, lahko pričakuje ne samo mačehovski odnos s strani institucij, pač pa tudi slabo kakovost storitev. Medtem, ko je v skandinavskih državah 90 odstotkov le-teh finančno pokritih s strani države, znaša pri nas delež le 30 odstotkov.
“Pogosto se dogaja, da starostnik svojega doma noče zapustiti, ker otrokom noče biti v breme.”
Slovenski sistem je tudi eden od zadnjih v razvitem svetu, ki stroške dolgotrajne oskrbe prelaga na svojce. Hkrati pa dovoli bogatenje zasebnih institucij na njihov račun. To vodi v dodatne krivice pri obravnavi in povzroča veliko stisko tako pri starostnikih kot pri njihovih svojcih. V državah, ki se ponašajo z razvitimi sistemi dolgotrajne oskrbe starostnikov, zanje namenijo javna sredstva celo več kot 130 odstotkov minimalne plače (po glavi). Pri nas – pol manj.
Zakaj ostarelega starša vzeti k sebi?
Je razlog za tako odločitev fizična nezmožnost očeta ali mame, da skrbi zase, ali gre za preprečevanje osamljenosti ali za pomoč pri žalovanju zaradi smrti zakonca? Ko boste to natančno vedeli, boste tudi lažje organizirali pomoč. Čisto drugače je, če starš potrebuje pomoč pri vstajanju, hranjenju, oblačenju, kot pa če psihično trpi zaradi žalovanja. Pogosto se dogaja, da starostnik svojega doma noče zapustiti, ker otrokom noče biti v breme. O tem se pogovorite pravočasno in ne šele takrat, ko začnete opažati, da starš hujša, ker si ne zmore več skuhati, ali pada v depresijo zaradi izgube partnerja.
“Odločitev mora biti družinska, pri njej pa morajo sodelovati vsi družinski člani.”
Prevzemanje negovalnih opravil velik stres
Naslednje pomembno vprašanje je: Kaj bodo opravila, ki jih bom pri skrbi za starša počel-a? Delanje družbe zaradi osamljenosti in čustvena opora so običajno lažji del posla. Kaj pa, ko se bodo pojavile težave z ravnotežjem, padci, izguba spomina, zmedenost …? O vsem tem se vnaprej pogovorite z njegovim/njenim osebnim zdravnikom. Če je zdravstveno stanje prezahtevno za laika oziroma nekoga brez posebnih znanj in izkušenj, kar vi vsekakor ste, je potrebno razmisliti o drugih možnostih. Ne glede na to, kako radi imate svojega starša in kako bi naredili vse, da bi ga v zadnjih letih življenja imeli pri sebi.
»Za večino ljudi, ki skrbijo za druge, velik stres predstavlja prevzemanje negovalnih opravil, povezanih z intimno nego in opravljanjem toaletnih potreb.«
Številni se težko spopadajo tudi z motnjami spanja. Starostniki včasih postanejo zelo nemirni in neprestano poskušajo oditi iz hiše, kar je izjemno naporno za vse, ki živijo z njimi. Razmisliti morate tudi o tem, kakšen odnos sicer imate s staršem, ki ga želite vzeti k sebi. Če so bila »težka« že družinska kosila, lahko pričakujete, da se bodo konflikti in stres pod skupno streho še povečali.
Izgorevanje svojcev redna praksa
Pripraviti se morate tudi na to, kako boste ravnali, če/ko bo postala skrb prenaporna. Izgorelost je redna spremljevalka družinskih članov, ki negujejo druge. Jo boste znali prepoznati pravočasno in kako boste ukrepali? Ne čakajte, da boste postali popolnoma izčrpani, vaša družina pa tik pred razpadom. Vzemite si čas zase in za stvari, ki so vam bile v veselje prej. Ta čas je resnično pomemben, da se odklopite in si napolnite baterije. V tem času naj skrb prevzame nekdo drug.
“Slovenski sistem je eden od zadnjih v razvitem svetu, ki stroške dolgotrajne oskrbe prelaga na svojce.”
Odločitev naj bo družinska, konsenz vseh nujen
Pomemben, če ne celo najpomembnejši dejavnik za končno odločitev pa je, kako bodo na spremembo odreagirali vaši otroci in partner. Če so pri hiši majhni otroci, zna skupno življenje s starostnikom postati izjemno naporno. Če gre za najstnike, je sobivanje zanje lahko dragocena izkušnja. Odločitev mora biti družinska, pri njej pa morajo sodelovati vsi družinski člani, tudi tisti, ki ne živijo z vami, na primer vaši bratje in sestre. Strokovnjaki pa svetujejo: če se bo vaše družinsko življenje zaradi tega, ker boste starša vzeli k sebi, dramatično spremenilo, je bolje, da tega ne storite. Če pa že, bodite pozorni na spremembe obnašanja pri starostniku ter na stres, ki ga to povzroča pri ostalih.
