Avtor: Mag. Nataša Cankar
Mediacija je postopek alternativnega reševanja sporov s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja), ki ne izda zavezujoče odločbe, ampak s svojim delovanjem strankam pomaga doseči sporazum, ki spor razreši ter na novo uredi medsebojne pravice in obveznosti, zlasti z vidika prihodnjega sodelovanja.
V zadnjem času se mediacija vse bolj uveljavlja tudi v zdravstvu. Prepoznavna je postala s primerom Bora Nekrepa. V tej težki in zapleteni zadevi so stranke v mediaciji dosegle sporazum in se dogovorile za sprejemljivo rešitev.
Pri mediaciji gre za miren način reševanja sporov, ki temelji na sodelovanju in komunikaciji, poslušanju drug drugega in na iskanju skupne rešitve, ki bo ustrezala vsem vpletenim. Z mediacijo se vzpostavlja nova kultura odnosov. To je posebej strukturiran način dogovarjanja med strankami, ki ga vodi mediator. Cilj postopka je mirna rešitev spora s sporazumom, ki bo v čim večji meri izpolnil interese vseh strank. Stranke se v tem postopku s pomočjo mediatorja same trudijo rešiti spor in aktivno sooblikujejo rešitev.
V letu 2013 sta svojo mediacijsko pisarno odprla UKC Maribor in Zdravstveni dom Maribor. Na 6. dnevih mediacije v letu 2014 smo udeleženci že lahko slišali za prve uspehe te pisarne. Vodja, ki je poročala o njihovem delu, je poudarila predvsem dober vpliv tega postopka na izboljšanje komunikacije med udeleženci, tudi med zdravniki in bolniki. Poudarila je tudi pomembnost podpore vodstva bolnišnice za tovrstno delovanje. V letu 2015 je temu dobremu zgledu sledila tudi Ljubljana, in sicer z odprtjem Mediacijskega centra v Zdravstvenem domu Ljubljana. Upajmo, da se bodo za tovrstni način reševanja sporov v kratkem odločili še drugi zdravstveni domovi.
Kje je mogoče najti več informacij o mediaciji v zdravstvu v Ljubljani in Mariboru?
Mediacije v Zdravstvenem domu Ljubljana so predstavljene na spletnem naslovu:
http://www.zd-lj.si/zdlj/index.php?option=com_k2&view=item&layout=item&id=1095&Itemid=1611.
Podatki o delovanju mediacijske pisarne v Zdravstvenem domu Maribor pa so dostopni na naslovu:
Z mediacijo je tudi v zdravstvu mogoče reševati več vrst sporov (npr. spore med zaposlenimi, med delavci in delodajalci itn.). Za bolnike je pomembna možnost, da v tem postopku rešujejo svoje spore z zdravniki glede poteka ali posledic zdravljenja.
Katere so prednosti takega reševanja sporov za bolnike?
1. Mediacija je prostovoljna. Bolniku v mediacijo ni treba vstopiti, če tega ne želi. Tudi če se odloči za sodelovanje in si med postopkom premisli, ker pri dogovorih ni napredka, lahko sodelovanje preneha. To nima negativnih posledic za morebitne (sodne ali druge) postopke, za katere se lahko odloči pozneje.
2. Udeleženec mediacije lahko neposredno vpliva na potek in trajanje postopka. Z mediatorjem stranki navadno na začetnem sestanku dogovorita pogostost in okvirno trajanje mediacijskih srečanj ter približen čas, ob katerem naj bi se ta izvajala. Mediacija lahko poteka tudi popoldne, ko večina strank navadno nima službenih obveznosti, srečanja pa si lahko sledijo precej hitro (npr. eno na teden ali na štirinajst dni), kar navadno pomeni precej hitrejšo sklenitev celotnega postopka. Če postopek pred sodiščem običajno traja najmanj leto in pol, pogosto pa še precej več, je mediacijski postopek lahko končan tudi v mesecu ali dveh, odvisno od zapletenosti spora in pogostosti srečanj. Običajno je mediacija za obe stranki tudi precej cenejša, saj so stroški udeležencev manjši že zaradi manjše porabe časa.
3. Rešitev spora je prilagojena željam in potrebam strank. Sodni postopek se konča s sodbo oziroma z drugo odločitvijo sodišča. Sodišče je pri odločitvi vezano na zakonsko ureditev in omejeno z možnostmi postopka, v katerem se je spor reševal, zato navadno ne more ustrezno upoštevati vseh interesov strank. Odloči lahko le o zahtevkih, ki so jih stranke postavile, ti zahtevki pa so predvideni v ustreznih zakonih in običajno denarne narave. Mediacija pa se konča s sporazumom med strankama, v katerem stranki rešitev spora oblikujeta po svoji volji. Stranki se lahko tako z enim sporazumom npr. naenkrat dogovorita o rešitvi več sporov, za katere bi morali na sodišču sprožiti več postopkov. Končni sporazum pri mediaciji je rezultat dogovora med strankama. V postopku stranki dajeta mogoče predloge rešitve zadeve, mediator pa njune predloge usklajuje, išče skupne točke oziroma področja, na katerih se strinjata, in ju usmerja k reševanju še odprtih vprašanj. Ob koncu jima pomaga oblikovati ustrezen sporazum.
4. Mediacija je zaupna. Če se stranki za to dogovorita, so vsi sporazumi med strankama nasproti tretjim osebam zaupni. Vedno pa je zaupna vsebina postopka oziroma so zaupni mnenja in stališča, ki jih stranki izrazita v mediacijskem postopku. Mnenja, ki ga je stranka izrazila v mediacijskem postopku, ni mogoče uporabiti proti njej niti v morebitnem poznejšem sodnem sporu. V zdravstvu ta značilnost mediacije pomeni pomembno prednost za obe stranki. Bolniku ni treba na javni obravnavi razlagati tudi precej mučnih in zelo osebnih podrobnosti svojega zdravljenja, bolnišnici ali zdravniku pa ni treba javno priznati morebitne storjene napake, ampak se lahko zanjo opraviči neposredno prizadetemu bolniku.
