Motnje spanja je potrebno prepoznati in pravilno zdraviti

Spanec. Globok in sproščujoč. Po katerem se zbudite zjutraj spočiti in dobro razpoloženi. Marsikdo spi tako dobro le poredko, največkrat pa se zaradi zbujanja ponoči, nezmožnosti uspavanja in posledično dnevne nezbranosti in utrujenosti počuti nasprotno od opisanega – izčrpano, brezvoljno, potrto.

Zaradi globalne krize in povečanega stresa se je močno povečala tudi anksioznost ob uspavanju, kar še poveča nespečnost uspavanja. Foto: Bigstock

Sodoben tempo življenja terja velik davek ravno pri spanju. Zadnje leto dni pa se z motnjami spanja in nespečnostjo spoprijemajo tudi posamezniki, ki teh težav prej niso imeli. O vzrokih zanje in načinih, kako jih odpraviti, smo se pogovarjali z vidno strokovnjakinjo na tem področju izr. prof. dr. Lejo Dolenc Grošelj, dr. med., specialistko nevrologije in evropsko ekspertinjo za motnje spanja, CMS – Center za motnje spanja.

Izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, dr. med., specialistka nevrologije, evropska ekspertinja za motnje spanja, CMS – Center za motnje spanja. Foto: RMZ

Ali opažate porast motenj spanja in nespečnosti v zadnjem času, v mislih imam čas trajanja epidemije zaradi korone? Če da, kaj je vzrok tega porasta? 

Da. Po eni strani je nespečnost zelo pogosta posledica okužbe s covid-19, po drugi strani pa gre za posledice epidemije na spanje. Že lansko leto objavljena študija v The Lancet Psychiatry (maj 2020) je pokazala, da je bila nespečnost prisotna pri 41,9 % bolnikov v akutni fazi. Znanstvena revija Lancet pa je januarja 2021 objavila rezultate študije, ki je spremljala dolgoročne posledice okužbe s covid-19 in potrdila, da je med najpogostejšimi dolgoročnimi posledicami kronična nespečnost, ki je bila kar v 26 % spremljanih bolnikov prisotna še šest mesecev po okužbi. 

Na žalost so posledice pandemije na spanje pogoste tudi v sicer zdravi populaciji. Ameriški somnologi s klinike Mayo poročajo o pojavu »koronasomnije«. Gre za močno povečan pojav kronične nespečnosti v splošni populaciji. Na Kitajskem v lanskem letu poročajo o zvišanju kronične nespečnosti v splošni populaciji s 14,6 % na 20 %, v Italiji in Grčiji celo na 40 %. Zaradi globalne krize in povečanega stresa se je močno povečala tudi anksioznost ob uspavanju, kar še poveča nespečnost uspavanja. Poleg zdravstvene situacije in gospodarske krize je na porušeno spanje vplivalo tudi delo in šolanje od doma, ki je še dodatno porušilo ritem spanja in budnosti. Uspavanje se je zakasnilo, spet se je pojavilo kratko spanje podnevi. Predvsem pri dijakih in študentih se je povečalo ležanje v postelji podnevi in povečala uporaba elektronskih naprav pred spanjem. S tem, ko spanje ni več utirjeno, se nam porušijo tudi drugi cirkadiani ritmi, kar posledično lahko vodi v različne kronične bolezni. 

Za primerjavo, v Nemčiji imajo 2240 akreditiranih zdravnikov somnologov, ki delujejo v 320 akreditiranih centrih za motnje spanja. 

Kdaj govorimo o nespečnosti in kdaj o motnjah spanja?

Motnje spanja so natančno opredeljene v ICSD (Mednarodni klasifikaciji motenj spanja, 2014). Poznamo več kot 90 različnih motenj spanja, najpogostejša med njimi je nespečnost. Nespečnost nato delimo v različne oblike, med katerimi je najpogostejša kronična psihofiziološka nespečnost. Za kronično obliko nespečnosti trpi do 20 % ljudi, medtem ko akutno obliko nespečnosti vsaj enkrat v življenju doživi do 30 % odraslih. Pogostost nespečnosti narašča po 65. letu starosti. Nespečnost je pogostejša pri ženskah.

Kdaj govorimo o hudih oblikah nespečnosti, kako se kažejo? 

Bolniki z nespečnostjo imajo težave z uspavanjem, vzdrževanjem spanja, prebujanjem pred želeno uro ali težave z odhodom v posteljo ob primernem času. Vedno so pri hudih oblikah nespečnosti prisotne tudi težave podnevi, kot so utrujenost ali slabo počutje, težave s pozornostjo, koncentracijo ali spominom, težave v socialnih odnosih, družinskem življenju ali na delovnem mestu, motnje razpoloženja, razdražljivost, čezmerna dnevna zaspanost, hiperaktivnost, impulzivnost, agresivnost, zmanjšana motivacija, pomanjkanje energije, zvečana nagnjenost k napakam, nesrečam. Bolniki so pogosto zaskrbljeni zaradi nespečnosti. Zaradi hude nespečnosti imajo ljudje pogosto težave na delovnem mestu in v družbi nasploh. Nekateri opisujejo tudi telesne posledice slabega spanja, kot so mišična napetost, palpitacije, glavoboli. Nespečnost hude oblike je lahko vzrok za nezgode na delovnem mestu in v prometu.

Kakšne vrste nespečnosti poznamo?

Najpogostejša oblika pri odraslih je psihofiziološka kronična primarna nespečnost. Bolniki pogosto tožijo, da težko zaspijo v svoji postelji, medtem ko drugje, na primer pred televizijo, kaj lahko zaspijo. So tipično zelo zaskrbljeni zaradi svojega spanja. Idiopatska nespečnost je redka, traja pa že od otroštva. Za zdaj njena genetska osnova ali patološki procesi v centralnem živčevju niso znani. Pogosto se srečujemo tudi s paradoksno nespečnostjo, ko imajo bolniki občutek, da ne spijo, medtem ko je objektivno bolnikovo spanje povsem normalno. Tipično takšni bolniki nimajo dnevnih težav. Vedno je pred diagnozo nespečnosti potrebno izključiti slabo higieno spanja in budnosti, kot je neupoštevanje ritma spanja in budnosti, spanje podnevi, jemanje poživil, kot so kava, cigarete in alkohol, v popoldanskem in večernem času ter stalna uporaba postelje v druge namene, kot je spanje (na primer za hranjenje, gledanje televizije, uporabo računalnika, telefona).

Ali lahko hude motnje spanja trajajo daljše obdobje, tudi več let?

Pogosto se bolniki z nespečnostjo obrnejo po pomoč šele, ko težave trajajo dolgo časa, lahko tudi več let. Seveda poznamo tudi druge motnje spanja, ki trajajo vse življenje, kot so na primer razni motorični dogodki med spanjem, narkolepsija, motnje dihanja med spanjem. Jih pa z zdravili ali drugo terapijo (na primer dihalnimi aparati pro bolnikih z motnjami dihanja v spanju) lahko uspešno zdravimo.

Kako naj obravnava pacienta, ki toži o težavah s spanjem, zdravnik splošne medicine? 

Zdravnik se s pacientom najprej pogovori o njegovih težavah z nespečnostjo, preveri, ali je nespečnost lahko posledica drugih bolezni oziroma prejemanja uspaval. Bolnik dobi osnovna navodila za dobro higieno budnosti in spanja, ob hudi nespečnosti lahko tudi kratkotrajno terapijo z zdravili. 

Kdaj ga je potrebno napotiti k specialistu?

Ko ima bolnik težave z nočnim spanjem in dnevne posledice vsaj 3x na teden, vsaj 3 mesece in niso posledica druge motnje spanja, je smiselna obravnava v Centru za motnje spanja.

Kako poteka zdravljenje pri specialistu in kdo je pravzaprav zdravnik, ki je specializiran za motnje spanja? Ali gre za subspecializacijo znotraj nevrologije?

V Evropi je jasno določeno, da je zdravnik somnolog (specialist za motnje spanja) tisti, ki ima opravljen evropski izpit, ki ga pridobi od ESRS (Europan Sleep Research Society), in z njim pridobi licenco eksperta za motnje spanja. Za pristop k izpitu je jasno določeno, koliko pregledov bolnikov z motnjami spanja in celonočnih posnetkov mora kandidat predhodno opraviti. K izpitu lahko pristopijo tako zdravniki nevrologi kot pulmologi, otroški nevrologi in tudi nekateri drugi. V ZDA je somnologija samostojna specializacija. V nekaterih evropskih državah je somnologija že opredeljena kot subspecializacija. V večjih državah EU obstaja izobraževanje in izpit za somnologa tudi na nacionalnem nivoju. Za zdaj v Sloveniji tega še nismo vpeljali, saj menimo, da je nas je premalo. S področja nevrologije imava evropsko licenco eksperta za motnje spanja samo doc. dr. Gnidovec Stražišarjeva (otroška nevrologinja, ki vodi Center za motnje spanja v SB Celje) in jaz. 

Melatonin je hormon, ki ga zdravniki somnologi predpisujemo predvsem kot kronoterapijo za uravnavanje motenj cirkadianih ritmov in ne kot uspavalo. Foto: Bigstock

Bi lahko rekli, da so pacienti z motnjami spanja oziroma nespečnosti pri nas slabo obravnavani? Vemo, da so čakalne dobe dolge in da so psihoterapevtske obravnave skorajda nedosegljive. Celo pri zasebnikih je težko priti na vrsto. Ljudje z omenjenimi težavami so zato velikokrat prepuščeni sami sebi, lastni iznajdljivosti, iskanju pomoči po spletnih straneh, tudi tujih, kjer pa najdejo med drugim tudi promocijo za različna uspavalna sredstva in tehnike, medicinske pripomočke, ki so brez ustreznega nadzora …

V Sloveniji vodim terciarni Center za motnje spanja v UKC Ljubljana že od leta 1994. Pred tem so bili bolniki, ki so potrebovali polisomnografska nočna snemanja, pošiljani na diagnostiko v tujino. Sama sem se predhodno izobraževala pri prof. Billiardu v vodilnem centru za motnje spanja v francoskem Montpellieru, od koder sem prinesla znanje, in v Ljubljani ustanovila prvi center za motnje spanja v državi. Predhodno sem že imela opravljeno tudi francosko licenco za specialista za motnje spanja, ki sem jo pridobila v Parizu. Začetki v Ljubljani so bili težki. Da bi vpeljala metode, sem morala začeti sama. Kar dolgo sem bolnike z motnjami spanja snemala ponoči sama, v svojem prostem času. Počasi smo vpeljali nove metode, izobrazili asistente, se stalno izobraževali in postavili center z evropsko akreditacijo, na kar sem zelo ponosna. Vsega tega ne bi zmogli brez pomoči takratnega predstojnika in kasneje strokovnega direktorja Nevrološke klinike prof. dr. Davida B. Voduška, ki je bil naklonjen razvoju novih področij nevrologije.

Vsa leta smo tudi izobraževali osebne zdravnike in preostale specialiste, klinične psihologe, veliko delali tudi za promocijo spanja in prepoznavanje motenj spanja v splošni populaciji, tako da lahko rečem, da se je stanje obravnave motenj spanja močno izboljšalo. Še vedno pa nas je premalo, čakalne dobe so dolge … Stalno izobražujemo mlajše in upam, da bo stanje v naslednjih letih še boljše. Problem pa so včasih tudi bolniki sami, ki ne prepoznajo resnosti problema motenj spanja in iščejo razne alternativne variante zdravljenja, ki ne pomagajo. V mislih imam predvsem prejemanje raznih substanc, ki se prodajajo po spletu, in obravnavo pri samooklicanih strokovnjakih za motnje spanja, brez kliničnega znanja. Ravno zato je bolnikov s kroničnimi motnjami spanja pri nas še toliko več. 

Zato me zanima, kako si lahko posameznik pomaga sam? 

Vsem, ki imajo težave z nespečnostjo, svetujemo, da se držijo osnovnih navodil higiene budnosti in spanja (priložena spodaj) ter omejijo čas ležanja v postelji in nikoli ne spijo podnevi.

Higiena budnosti in spanja:

  1.  Spite samo toliko, kolikor potrebujete, da se naslednji dan počutite spočiti.
  2.  Vseh sedem dni v tednu vstajajte ob isti uri.
  3.  Bodite športno aktivni.
  4.  Spalnica naj bo udobna in zavarovana pred svetlobo in hrupom.
  5.  Za dobro spanje je pomembna primerna temperatura spalnega prostora.
  6.  Imejte redne obroke hrane in ne pojdite spat lačni.
  7.  Zvečer ne pijte veliko.
  8.  Iz prehrane izločite vse izdelke, ki vsebujejo kofein.
  9.  Izogibajte se pitju alkoholnih pijač, predvsem v večernem času.
  10.  Kajenje lahko moti spanje.
  11.  Ne nosite problemov s seboj v posteljo.
  12.  Ob daljših nočnih prebujanjih si ne prizadevajte, da bi ponovno zaspali.
  13.  Budilko postavite pod posteljo ali jo obrnite tako, da ne boste videli, koliko je ura.
  14.  Ne spite podnevi.

Po katerih naravnih zdravilih ali prehranskih dopolnilih naj poseže? V lekarni ponujajo kombinacije pripravkov z baldrijanom, hmeljem, meliso idr., nekaterimi drugimi učinkovinami (na primer afriški črni fižol idr.), hidrolizate mlečnih beljakovin, velikokrat dodajo vitamine B, magnezij, snovi s 5-HTP, homeopatske pripravke, hormon melatonin idr. Kakšno je vaše mnenje o njih? 

Naravna zdravila, ki temeljijo predvsem na osnovi baldrijana, pomagajo pri blagi kronični nespečnosti, saj začnejo učinkovati šele po nekaj tednih. Ne pomagajo pa pri akutni nespečnosti ali hujših oblikah kronične nespečnosti. Razni eksotični pripravki, hidrolizati mlečnih beljakovin, tudi vitamini B nimajo učinka na spanje. Problem je, ker preparati OTC nimajo regulative, kot jih imajo zdravila, in se zato lahko prodaja veliko povsem neučinkovitih substanc.

Če ljudje za samozdravljenje kupujejo substance v prosti prodaji, svetujemo, da se v lekarni pozanimajo, ali imajo status zdravila (ki se lahko prodaja brez recepta), za katerega vemo, da ima opravljene študije, ki so pokazale učinkovitost, oziroma se posvetujejo s farmacevti v lekarni in ne kupujejo substanc, zdravil po spletu. 

Melatonin je deležen še posebne pozornosti regulatornih organov, tudi pri nas, natančno je določen dnevni odmerek. Pa vendar, melatonin ne pomaga vedno. Kdaj ga priporočate? Za jetlag že nekaj časa ne pride v poštev, mogoče za starejše. Kako dolgo smemo uživati pripravke z melatoninom? Ali se ob predolgi rabi lahko poruši še tisto malo cirkadianega ciklusa, ki smo ga uspeli vzdrževati?

Melatonin s hitrim sproščanjem se uporablja za kratkotrajno uporabo pri premagovanju posledic jetlaga. Sicer se melatonin s počasnim sproščanjem (kot zdravilo na recept) lahko predpiše starejšim po 55. letu za primarno nespečnost z uporabo do 13 tednov. Melatonin je hormon, ki ga zdravniki somnologi predpisujemo predvsem kot kronoterapijo za uravnavanje motenj cirkadianih ritmov in ne kot uspavalo. Ob tem je pomembno individualno odmerjanje: pomembna je predvsem ura, kdaj ga predpisujemo, ki je odvisna od časa jutranjega prebujanja oziroma ure, ki jo določimo za vstajanje. Doze, ki jih uporabljamo, so po navadi nizke in redko presegajo 2 mg.

Vedeti moramo tudi, ali je potreben predpis počasi sproščujočega melatonina (ki ga predpišemo na recept) ali tistega s hitrim sproščanjem. Ravno tako svetujemo čiste preparate melatonina, ki ne vsebujejo vitaminov ali drugih dodatkov. Zato težko dam splošni nasvet, saj navodila, napisana na melatoninu, ki je v prosti prodaji (1–2 tableti pol ure pred spanjem), somnologi zelo redko svetujemo. Se je pa melatonin izkazal kot dobra pomoč pri zdravljenju nespečnosti kot dolgoročne posledice okužbe s covid-19, kjer pa priporočamo pregled v ambulanti, tudi zaradi izključitve drugih nevroloških posledic. 

Tudi ob pravilni spalni higieni pa se lahko zalomi in pride do nespečnosti. Kako ukrepati takrat? 

Takrat svetujemo, da bolnik o svojih težavah poroča osebnemu zdravniku, ki bo opravil še dodatne preiskave, preveril, ali je motnja spanja posledica druge bolezni ali prejemanja drugih zdravil. 

Kdaj bo zdravnik predpisal uspavalo? Kakšne vrste uspaval na recept poznamo? Katera lahko predpiše splošni zdravnik in katera specialist? Kako uspavala delujejo in ali gre vedno za kratkotrajno jemanje ali kdaj tudi za dlje časa? 

Zdravljenje najpogostejše oblike kronične (psihofiziološke) nespečnosti z uspavali je indicirano le takrat, ko nefarmakološka terapija ne doseže želenega učinka ali ta ni mogoča. Evropski somnologi smo leta 2017 izdali skupne evropske smernice za prepoznavanje in zdravljenje kronične nespečnosti (RIEMANN, Dieter, BAGLIONI, Chiara, BASSETTI, Claudio, BYORVATIN, Bjørn, DOLENC-GROŠELJ, Leja, ELLIS, Jason G., ESPIE, Colin, GARCIA-BORREGUERO, Diego, GJERSTAD, Michaela D., GNIDOVEC STRAŽIŠAR, Barbara, et al. European guideline for the diagnosis and treatment of insomnia. Journal of sleep research. 2017, vol. 26, iss. 12, str. 675–700). Soavtorici evropskih priporočil sva tudi obe slovenski somnologinji. Načeloma velja, da zdravljenje z uspavalom traja čim krajši čas in z majhnim odmerkom (manj kot tri tedne).

Z daljšim prejemanjem uspaval se njihova učinkovitost zmanjša; potrebno je individualno večanje odmerka, kar lahko poruši strukturo spanja. Pri nespečnosti uspavanja ali nespečnosti s pogostimi nočnimi prebujanji predpisujemo uspavala s kratkim razpolovnim časom (zolpidem), medtem ko so pri zgodnjih jutranjih prebujanjih primernejša uspavala z daljšim razpolovnim časom. V Sloveniji nebenzodiazepinskega hipnotika z daljšim razpolovnim časom žal nimamo. Pri benzodiazepinskih hipnotikih z dolgim razpolovnim časom pa njihov učinek zjutraj še ne izzveni, zato so bolniki pogosto zmedeni in dremavi še po prebujenju, kar zmanjša njihovo učinkovitost pri delu ali celo z nezgodo ogrozi upravljanje motornih vozil. Zato se načeloma benzodiazepinskih (BZD) uspaval z dolgim razpolovnim časom izogibamo.

Pri kronični nespečnosti raje uporabljamo antidepresive (čeprav nimajo uradne indikacije za zdravljenje nespečnosti), ki imajo v majhnih odmerkih dober hipnotični učinek in ne povzročajo odvisnosti, ne tolerance (na primer uporaba mirtazepina v odmerku 15 mg ali trazodona v majhnem večernem odmerku (1/3–2/3 150-miligramske tablete)). Starejšim bolnikom s kronično nespečnostjo uspešno pomaga melatonin s podaljšanim sproščanjem ali agonisti melatonergičnih receptorjev, ki so za zdaj na voljo le v ZDA. Kadar je vzrok nespečnosti uspavanja generalizirana anksiozna motnja ali depresija, svetujemo zdravljenje z anksiolitičnimi antidepresivi ali atipičnimi antipsihotiki v večernem času (na primer paroksetin, kvetiapin), medtem ko je zgodnje jutranje prebujanje pogosto odsev depresivnega razpoloženja in je smiselno zdravljenje depresije.

Kadar je ob nespečnosti in hkratnem depresivnem razpoloženju največja težava dolgo večerno uspavanje, se zdi primerna uporaba antidepresiva z učinkom na melatonergične receptorje (agomelatina). Zdravila lahko predpiše tako osebni zdravnik kot nevrolog ali psihiater. Načeloma je pri bolnikih z dolgotrajno hudo nespečnostjo priporočen pregled v ambulanti za motnje spanja zaradi izključitve drugih primarnih motenj spanja, ki se lahko kažejo kot nespečnost, a je njihovo zdravljenje drugačno (na primer sindrom nemirnih nog in periodičnih gibov udov med spanjem). 

Vprašanje glede nadzora nad (zlo)rabo psihofarmakov je vedno aktualno. Ali je prepuščeno lečečemu zdravniku?

Praviloma bi se morali držati navodil predpisovanja psihofarmakov za kratkotrajno uporabo. Če gre za dolgotrajno prejemanje, govorimo o odvisnosti. Takrat je potrebno postopno zmanjševanje zdravil pod nadzorom. Če tega ne moremo narediti ambulantno, je smiselna nadaljnja obravnava na psihiatričnih oddelkih, kjer obravnavajo bolnike z odvisnostjo. Bolniki se žal pogosto ne zavedajo, da je nespečnost še poslabšana zaradi dolgotrajnega prejemanja uspaval (predvsem starejših BZD (benzodiazepinskih)) in hkrati vodi v odvisnost. 

Včasih so se za nespečnost »off the label« uporabili antihistaminiki, danes ta zdravila več ne povzročajo zaspanosti. A vendar lahko pomagajo pri spanju. Zakaj?

Pri antihistaminikih prvega reda (delovanje na receptor H1) je stranski učinek prekomerna dnevna zaspanost in se že mnoga leta (predvsem v ZDA uporabljajo za samozdravljenje primarne nespečnosti). Tudi v Sloveniji poznamo doksilamin, ki spada v skupino antihistaminikov H1 in se reverzibilno veže na histaminske receptorje. Za zdravljenje nespečnosti se izkorišča njegov sedativni učinek. Prednost doksilamina je, da je zdravilo in da so bile z njim opravljene različne raziskave, ki so potrdile, da je učinkovit in varen. Dokazano je, da skrajša čas uspavanja ter izboljša dolžino in kakovost spanca. Njegova prednost pred naravnimi izdelki je v tem, da učinkuje takoj (isto noč), medtem ko naravni izdelki delujejo šele po daljšem času (za dosego optimalnega učinka je lahko potrebnih tudi več tednov). Zato je primeren za kratkotrajno zdravljenje primarne nespečnosti. 

Posebno poglavje so ljudje, ki trpijo za dolgotrajno nespečnostjo, ki se lahko vleče dolgo. Tak pacient operativno ni popolno sposoben, v mlajših letih še, pozneje pa vse manj. Kako pristopate k takšnim primerom?

Želimo si, da bi bilo takšnih bolnikov čim manj, da bi jih ustrezno obravnavali že predhodno in preprečili dolgotrajne posledice. Sicer pa takšni bolniki vsekakor spadajo v terciarno ambulanto za motnje spanja, kjer se izključijo druge primarne motnje spanja oziroma drugi vzroki nespečnosti ter se nato določi najustreznejša obravnava ter terapija (kognitivno-vedenjska oziroma z zdravili, ki ne povzročajo odvisnosti).

S tem, ko spanje ni več utirjeno, se nam porušijo tudi drugi cirkadiani ritmi, kar posledično lahko vodi v različne kronične bolezni. 

Kako ukrepate, kadar gre za motnje spanja po 50. letu starosti, ko so ljudje še v aktivnem statusu, zaposleni, pa je kakovost spanja slaba in so posledično okrnjeni miselni procesi naslednji dan?

Načeloma je obravnava bolnikov z nespečnostjo v odrasli dobi enaka, vemo pa, da se pri ženskah zaradi hormonskih sprememb spanje poslabša po menopavzi, pri obeh spolih pa je spanje še dodatno spremenjeno v starosti. Zato je v teh starostnih skupinah potrebno upoštevati še druge vzroke in prilagoditi zdravljenje.

Ali družba dovolj upošteva težave, ki jih ima posameznik zaradi nespečnosti (na primer delodajalci in drugje)?

Žal ne. Predvsem to vidimo pri bolnikih, ki imajo hude težave s prekomerno dnevno zaspanostjo (na primer bolniki z narkolepsijo) ali bolniki s cirkadianimi motnjami spanja, ki so posledica dolgoletnega nočnega oziroma turnusnega dela. Teh je zaradi vse večjega števila delavcev, ki so primorani delati v nočnih izmenah, vedno več. Na srečo odlično sodelujemo s specialisti medicine dela prometa in športa (MDPŠ), s katerimi individualno obravnavamo posamezne bolnike. Na žalost pa je to le vrh ledene gore. Prepoznava ogroženih oseb bi morala potekati že pred razporeditvijo na takšno delovno mesto – s tem bi lahko preprečili dolgotrajne posledice na zdravje ljudi, pri katerih z veliko gotovostjo lahko že predhodno napovemo, da bodo imeli težave.

Koliko zdravnikov se pri nas ukvarja z nespečnostjo in motnjami spanja? Kakšno je stanje v Evropi in razvitem svetu?

Pri nas sva evropsko akreditirani nevrologinji-somnologinji dve, imamo še vsaj eno evropsko akreditirano pulmologinjo-somnologinjo ter kolege, ki delujejo pod našim nadzorom. Terciarni centri za bolnike z motnjami spanja v Sloveniji so: 

  1. Center za motnje spanja v UKC Ljubljana (kjer obravnavamo vse motnje spanja),
  2. Center za motnje spanja otrok in mladostnikov v SB Celje,
  3. Center za obravnavo motenj dihanja v spanju KOPA v bolnišnici Golnik.

Poleg teh delujejo še manjši centri, ki se ukvarjajo predvsem s prepoznavanjem in zdravljenjem motenj dihanja v spanju.

Za primerjavo, v Nemčiji imajo 2240 akreditiranih zdravnikov somnologov, ki delujejo v 320 akreditiranih centrih za motnje spanja. 

Kje lahko tudi dobijo pomoč, razen pri svojem zdravniku? Tudi vi imate center, kjer se ukvarjate z motnjami spanja. Kaj nudite bolnikom in kako lahko ta pride do vas? Preko napotnice ali samoplačniško? Kako dolgo že vodite svoj center in kakšne so izkušnje?

Po več kot 25 letih dela izključno v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana sem ugotovila, da žal v univerzitetni ustanovi ne bom nikoli mogla zadostiti vsem potrebam bolnikov, ki si zaslužijo ustrezno strokovno obravnavo na področju medicine spanja. Zato sva s kolegico doc. dr. Barbaro Gnidovec Stražišar, dr. med. (pediatrinjo, otroško nevrologinjo, ekspertinjo za medicino spanja), v lanskem letu poleg rednega dela v terciarnih centrih odprli prvi zasebni CMS – Center za motnje spanja (motnje-spanja.si) v Sloveniji, kjer bolnikom z najrazličnejšimi motnjami spanja nudiva kakovostno obravnavo motenj spanja na podlagi enotnih evropskih standardov. Poskušava se čim bolj prilagoditi potrebam bolnikov, in tiste, ki imajo hude akutne težave, obravnavati zelo hitro, brez čakalnih vrst, kar v javnem sistemu žal ni mogoče. Poleg tega si za bolnika lahko vzameva dovolj časa za pogovor in pregled (za odrasle 45 minut, otroke 60 minut), kar žal glede na standarde v javnem zdravstvu tudi ni mogoče. Zato je obravnava bolnikov samoplačniška. Verjameva, da lahko s takšno obravnavo pravočasno pomagava bolnikom z motnjami spanja, preprečiva dolgoročne kronične posledice in posredno tudi skrajšava čakalne vrste v javnem zdravstvu.

.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj