Multipla skleroza – v pričakovanju inovativnih terapij

Avtor: Sanja Vilfan Švajger

Če je pred tridesetimi leti in več ljudem z multiplo sklerozo, tj. kronično, avtoimunsko, vnetno in demielinizacijsko boleznijo osrednjega živčevja neznanega izvora, medicina lahko ponudila predvsem simptomatsko zdravljenje, je danes to drugače. Prvi opisi multiple skleroze (MS) segajo v 14. stoletje, šele nevrolog Jean-Martin Charcot pa jo je opisal kot bolezen ob koncu 19. stoletja in bil prvi, ki je naredil povezavo med kliničnimi znaki in ugotovljenimi patološkimi spremembami post mortem (po smrti). 

šport

Do pojava prvih zdravil je moralo preteči še veliko časa. Prve terapije so se pojavile pred 25 leti, medtem ko je danes na voljo že kar nekaj zdravil, je v pogovoru o novostih v zdravljenju MS na začetku pojasnila nevrologinja prof. Saša Šega iz Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.

Res je, da tudi danes multipla skleroza še ni ozdravljiva, jo pa z novejšimi zdravili precej uspešno zdravijo in zavirajo. Najpogosteje zbolijo mladi v starosti od 20 do 40 let, na vprašanji, kdo in zakaj bo nekdo zbolel, pa stroka kljub napredujočemu znanju še nima odgovora. Tudi poligenska analiza posameznika ne pomaga veliko. Kot pojasnjuje strokovnjakinja, genetska analiza ni pokazala, katera genska mutacija bi bila vzrok bolezni. »Vemo, da obstajajo nekatere genske predispozicije za razvoj bolezni, a da se bolezen razvije, morajo biti prisotni tudi dejavniki iz okolja.« So pa ugotavljali spremembe na različnih kromosomih in v več genih. Gre za vedenje, ki se sicer razvija, kot opozarja prof. Šega, pa žal večjih prebojev na tem področju za zdaj ne gre pričakovati.

Sodobne poti zdravljenja z zdravili

Po prvih zdravilih – zdravljenje z interferoni beta, ko je bolnik prejel podkožno injekcijo vsak drugi dan, z glatiramer acetatom pa dnevno – zdravljenje tudi danes še vedno poteka z izbiro zdravil prvega reda, pojasnjuje prof. Saša Šega.

»Gre za različne preparate omenjenih zdravil, še vedno v obliki podkožnih injekcij. Poleg tega imamo med zdravili prvega reda tudi dve novi peroralni učinkovini: dimetil fumarat, ki zmanjšuje število zagonov bolezni za približno polovico, in teriflunamid, ki je po učinkovitosti primerljiv z glatiramer acetatom,« pojasnjuje prof.  Šega in dodaja, da je med obema zdraviloma, ki jih bolniki zaužijejo, prvi učinkovitejši.

Zdravila prvega reda so manj učinkovita od zdravil drugega reda, res pa imajo manj neželenih učinkov. »Zdravila drugega reda (natalizumab, fingolimod in alemtuzumab) predpišemo, če imajo bolniki kljub zdravljenju z zdravili prvega reda znake aktivnosti bolezni – zagone bolezni, slabšanje invalidnosti ali na MR-slikah vidne nove ali s kontrastnim sredstvom obarvane lezije. Novost je indukcijska terapija z zdravilom kladribin, o kateri govorimo, ko takoj uvedemo najmočnejše zdravilo, s katerim zavremo imunski sistem, pozneje pa lahko uporabljamo tudi manj učinkovita zdravila. Pri indukcijski terapiji gre za poseben pristop – bolniki namreč ne dobijo najprej terapije prvega reda, ampak takoj močno terapijo – to je primerno za tiste z aktivnejšo obliko. Kadar začnemo zdravljenje z zdravili prvega reda, čemur sledi preskok na zdravila drugega reda, pa govorimo o eskalacijski terapiji,« pojasnjuje prof. Šega.

Nestrpno pričakovana novost

Prihaja pa tudi novost, okrelizumab, ki ga glede na izkazane rezultate študij bolniki nestrpno pričakujejo. Gre za zdravilo za zdravljenje recidivno-remitentne in tudi primarno progresivne multiple skleroze. »To je prvo zdravilo, ki ga je Evropska komisija za zdravila (EMA) odobrila za zdravljenje primarno progresivne multiple skleroze. Najverjetneje bo zdravilo primerno za bolnike na začetku primarno napredujoče bolezni in ne za tiste, pri katerih je bolezen že zelo napredovala; predpisovali ga bomo tistim bolnikom, ki bodo imeli znake aktivne bolezni (aktivne lezije),« pojasni sogovornica.

In kakšne so izkušnje z novimi zdravili? Prof. Šega pravi, da poteka več študij; med njimi se je začela tudi velika multicentrična študija z okrelizumabom, tj. s humaniziranim monoklonskim protitelesom proti CD20 pri bolnikih z recidivno-remitentno multiplo sklerozo, ki do zdaj niso prejemali nobene imunomodulatorne terapije.

Vnetni in degenerativni proces živčevja

Pri MS je zelo pomembno, da začnemo zdravljenje na začetku, ker takrat zdravimo vnetne procese, saj je, ko pride do degeneracije živčnih vlaken, bolnikom težko pomagati. »Pri MS imamo vneten in degenerativen proces. Verjetno se oba začneta približno hkrati, česar še ne vemo gotovo, saj ni dovolj dokazov: ni jasno, ali se kateri izmed procesov začne prej, ali potekata sočasno, ali gre za medsebojno vplivanje, ali pa med njima sploh ni povezave. Z zdravili, ki smo jih imeli in jih imamo, smo do zdaj zdravili le vnetni proces v upanju, da s tem vplivamo tudi na degenerativni proces. Vemo, da so zdravila uspešno zdravila zagone bolezni, niso pa imela vpliva, ki bi si ga želeli, na napredovanje invalidnosti, ki je posledica degenerativnega procesa. Tipičnih zdravil, ki bi vplivala samo na degenerativni proces, še nimamo. Zato smo nemočni, ko se začne stanje bolnikom počasi slabšati,« pojasnjuje nevrologinja.

Nova diagnostična merila: za hitrejšo in lažjo postavitev diagnoze

Ker je zgodnji začetek zdravljenja zelo pomemben, so dobrodošla novost konec lanskega leta nova diagnostična merila, ki sta jih sprejeli vodilni ustanovi na področju nevrologije v Evropi, European Committee of Treatment and Research in Multiple Sclerosis (ECTRIMS) in European Academy of Neurology (EAN). Poudarjajo čim hitrejše in lažje diagnosticiranje bolezni, saj je zgodnji začetek zdravljenja nadvse pomemben, ker je na začetku najizrazitejša vnetna aktivnost in smo na začetku najučinkovitejši, pojasnjuje prof. Šega. Konkretne spremembe pa se nanašajo predvsem na spremembe pri magnetnoresonančnem slikanju (MRI), poudarek je znova na lumbalni punkciji, na prisotnosti oligoklonalnih trakov … »Da postavimo diagnozo MS, moramo dokazati razsoj lezij v času (napadi ali zagoni) in prostoru (pojavljanje na vedno novih lokacijah). Pri tem si lahko pomagamo z MRI, ni treba čakati na dva zagona, znamenja prizadetosti dveh različnih delov osrednjega živčevja in podobno, kar je pred leti še veljajo predvsem v tujini. Zdaj se merila toliko spreminjajo, da se še hitreje lahko postavi diagnozo in da se manjša skupina klinično izoliranih sindromov, ko je sum na prvi zagon, ni pa še mogoče postaviti diagnoze MS. Diagnostična merila se spreminjajo tako, da omogočajo čim hitrejšo postavitev diagnoze,« sklene pogovor prof. Šega.

Oblike multiple skleroze

Multiplo sklerozo delimo na recidivno-remitentno multiplo sklerozo, primarno progresivno multiplo sklerozo in sekundarno progresivno multiplo sklerozo. Recidivno-remitentna multipla skleroza se pojavlja najpogosteje in pogosto preide v sekundarno progresivno multiplo sklerozo.

Recidivno-remitentna bolezen poteka v zagonih, med njimi pa je stanje stabilno. Gre za obdobja klinične stabilnosti, saj se lahko v možganih še vedno nekaj dogaja ali pa ne, pa tega klinično ne vidimo.

Za primarni napredujočo obliko bolezni je značilno, da bolniki nikoli nimajo zagonov bolezni, ampak se njihovo stanje postopno in nenehno poslabšuje od začetka bolezni. Pogosto bolniki niti ne znajo opredeliti začetka bolezni.

Pri sekundarni progresivni multipli sklerozi je bolezen sprva potekala v zagonih, med katerimi so bila stabilna obdobja, po nekaj letih pa se stanje počasi slabša tudi med zagoni, ki so vse redkejši in invalidnost hitreje napreduje.

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj