Avtor: Neža Agnes Momirski
Pisava se je sprva razvila v Sumeriji v 4 st. pr. n. št., abecedno pisavo pa so pozneje razvili Feničani v Antiki. Izum pisave naj bi vplival na možgane v tolikšni meri, da se je možganska struktura z njeno uporabo počasi popolnoma spremenila.
Prej ločeno delujoči možganski hemisferi sta se z uporabo pisave integrirali in prišlo je do drastične spremembe v posameznikovem samozavedanju. Razvoj sodobnih tehnologij, v luči katerih pisanje na roko pojenja, pa govori o tem, da smo spet na ključni prelomnici v razvoju zavesti in delovanju možganov.
Človeški um deluje kot sistem možgani – telo – svet. Tehnologija danes ni več le orodje, ampak je postala neločljiv del človeškega obstoja v svetu (1). Tako kot je pisava nepogrešljivo orodje za razumevanje sveta in abstraktnih idej, so v sodobnem času nove tehnologije postale del človeške biologije, načina razmišljanja in kulture. Izum pisave je redefiniral področja izobrazbe, izražanja, znanosti in komunikacije; pisava je še danes način razmišljanja o svetu in samem sebi.
Izum pisave
Z integracijo leve in desne polovice možganov se je v človeku začel razvoj zavesti, kot jo poznamo danes. Zanjo je značilna visoka stopnja racionalnega mišljenja in samozavedanja. Julian Jaynes je razvil teorijo, ki temelji na predpostavki, da je človek pred izumom pisave deloval na podlagi navad in avtomatskih odzivov, značilnih za delujočo hemisfero. Tiha hemisfera pa se je prebudila le v nepoznanih situacijah, ko je visoka raven stresa sprožila neobičajne nevronske povezave v možganih. Iz tihe hemisfere naj bi v takih trenutkih izvirale avditorne halucinacije. Drugače povedano – človek je dojemal svojo subjektivnost kot glas zunaj njega, ki ga je pozneje začel pripisovati bogovom ali drugim govorečim entitetam. O tem pojavu haluciniranja govorijo egipčanski hieroglifi in večina verskih besedil, ki omenjajo svoje preroke in njihove pripovedi o prikazovanju bogov (1).
S postopnim uveljavljanem pisave pa je haluciniranje zunanjega glasu počasi pojenjalo, pravi Jaynes. Pisava je posameznika soočila s svojim notranjim glasom in subjektivnostjo ter se skupaj z zavestjo in s tehnološkimi napredki, kot je izum tiska, čedalje bolj razvijala. Jezik, pisava in abeceda imajo ključno vlogo pri posameznikovem udejanjanju na vseh področjih njegovega delovanja, saj mu omogočajo dostop do njegovih notranjih vsebin.
Zakaj je pisanje na roke pomembno
Za uspešen razvojni in učni proces otrok je potrebna uspešna integracija celotnega telesnega in umskega sistema, še posebej pa integrirano delovanje obeh hemisfer. Otroci, ki nimajo enako močnih hemisfer, so v učenju omejeni, saj delo prevzame le ena hemisfera, delovanje druge pa se zmanjša. Temu pravimo unilateralno stanje. Tudi če je otrok umetniško naravnan, bo potreboval ne samo kreativno, ampak tudi logično hemisfero, ki mu bo omočila učenje pravilnih tehnik ustvarjanja. Povezanost hemisfer ali lateralizacija torej pogojuje uspešnost naše komunikacije, učenja in delovanja v svetu (2).
K lateralizaciji pa pomagajo stanja, v katerih morata oba dela možganov sodelovati. Priporoča se, da ljudje zapisujejo svoje misli in pišejo dnevnike: pri pisanju se namreč obe polovici možganov ter vse morebitne posebnosti človeka poenotijo.
Poznamo tudi veliko tehnik pisanja – od asociativnega pisanja do miselne nevihte, s čimer treniramo divergentno (kreativno) mišljenje in dajemo besedo svojemu notranjemu, velikokrat utišanemu glasu.
Strokovnjaki opozarjajo, da pisanje na roko ni enako tipkanju. Otrokom in najstnikom priporočajo čim več pisanja na roke, saj se njihovi možgani še razvijajo. Pri pisanju je tok misli drugačen; otrok dostopa do ustvarjalnejših misli in rešitev.
Integrirano stanje hemisfer dosežemo ne samo s pisanjem, ampak tudi s stimulativnim, z nestresnim, varnim okoljem, z multisenzoričnimi možnostmi pridobivanja informacij in s pogostim gibanjem. Vse to spodbuja možgane k uravnoteženemu delovanju (2).
Elektronski glas v prostoru
Ali se je človeška tiha hemisfera manifestirala v obliki avditornih halucinacij in kako so se možgani zares razvijali, ostajajo le ugibanja. Zanimivo pa je, da se danes gibljemo v prostorih, ki jih prav tako napolnjujejo (zunanji) glasovi. Glasovi umetnih inteligenc, digitalnih asistentk, so vse bolj integrirani tudi v notranje bivalne prostore (t. i. pametne hiše) in ne samo v pametne telefone.
Zdi se, da smo v precej podobni situaciji, kot je bil človek pred pisavo, čeprav so elektronski glasovi vse prej kot subjektivni odrazi naše tihe notranjosti; podajajo le racionalne odgovore na praktična vprašanja. Komunicirajo z uporabnikom, prek senzorjev uravnajo njegovo okolico in prevzemajo nalogo njegovega spomina. Kakšna je posledica teh glasov na strukturo in razvoj naših možganov?
Vpliv novih tehnologij na možgansko strukturo
Obdobje pisanja na roko se nezadržno končuje. Marsikatere individualne in družbene spremembe, ki jih strokovnjaki pripisujejo uporabi tehnologije, so opazne predvsem pri najstnikih – pomanjkanje zbranosti, pešanje spomina, okrnjeno spanje. Zaradi uporabe socialnih omrežij so zaznali tudi osebnostne spremembe, ki vključujejo nagnjenost k narcisizmu, zakrivanje lastne identitete ali turizem identitete.
V raziskavi, ki je primerjala možganske slike stalnih uporabnikov interneta in tistih, ki to počnejo le občasno, so v sliki možganov stalnih uporabnikov ugotovili dvakrat večjo aktivnost v prefrontalnem korteksu. Ta del možganov je zadolžen za kratkotrajni spomin in hitre odločitve (3). S tem ko je sodobni človek za dolgotrajni spomin zadolžil tehnologijo, je razvil večjo sposobnost hitrega preletavanja spletnih informacij. Po drugi strani pa so zaradi tega pogostejši površinski vzorci razmišljanja in delovanja, opazno pa je tudi znatno pešanje spomina, saj so se možgani »naučili«, da ga ne uporabljamo več.
Opazimo, kako se v danem besedilu ponavljajo trije pojmi: zavest – glasovi – pisava, in to, da je sorazmerje teh pojmov pomembna enačba pri ugotavljanju stanj človeškega razvoja (pisava je v tej enačbi zamenljiva z novimi tehnologijami).
Glasovi, ki jih je pred izumom pisave slišal posameznik, in elektronski glasovi, ki jih slišimo danes, pa si le delijo eno skupno značilnost: vsi imajo pridih višje inteligence ali boga, ki obstaja kot del nas in našega okolja. Možgani pa so plastični in se hitro učijo ter spreminjajo nevronske povezave glede na zunanje okolje. Tako jih lahko tudi treniramo, urimo ter neželene vedenjske in nevronske vzorce zamenjamo s primernejšimi in z učinkovitejšimi. Za to imamo na voljo marsikatere igre in tehnike; najbližje najdemo že v trgovini z aplikacijami na pametnih telefonih.
Viri:
1. Electronic voice phenomena, 2. 4. 2014. Echoes of individuation: the black stack, bicameral mind and EVP; http://www.electronicvoicephenomena.net.
2. Končar, M., 2003. Edukacijska kineziologija, dominantni profil in brain gym sistem za vzpodbujanje senzomotorične integracije v treh dimenzijah gibanja. Defectologica slovenica, vol. 11, no. 2.
3. Small, G. W, Moody, T. D., Siddarth, P. and Bookheimer, S. Y. Your Brain on Google: Patterns of Cerebral Activation During Internet Searching. The American Journal of Geriatric Psychiatry: Official Journal of the American Association for Geriatric Psychiatry. (2009): 116–126.
Foto: Indefinite heroes, 2015, serija risb, Rotterdam Neža Agnes Momirski
