Kako premagati občutek osamljenosti v partnerstvu

Kako premagati občutek osamljenosti v partnerstvu

6.1.2017, 19:52 Maja Gaspari, univ. dipl. psih. Kako zdravimo

Ljudje smo socialna bitja. Potrebujemo občutek, da smo ljubljeni, spoštovani, razumljeni in sprejeti, zato so občutki osamljenosti še posebej boleči. Ko govorimo o osamljenosti, pogosto mislimo, da je osamljenost povezana z »biti fizično sam«. 

Torej s številom socialnih kontaktov (prijateljev, družinskih članov) in pa s partnerskim odnosom – če sem v partnerskem odnosu, nisem osamljen, če nisem v odnosu, sem osamljen. V resnici gre pri osamljenosti za subjektiven občutek, koliko se čutimo socialno in čustveno povezani z ljudmi okoli sebe. 



Osamljenost torej določa naša subjektivna zaznava kvalitete odnosov in ne objektivna kvantiteta (število) odnosov. Tako je lahko nekdo veliko sam, ni pa nujno, da ob tem občuti praznino in osamljenost. Po drugi strani je lahko posameznik obkrožen z ljudmi (prijatelji, sorodniki, sodelavci) oz. je v partnerskem odnosu, a se počuti odtujen, nerazumljen in sam.

Osamljenost v partnerskem odnosu

Občutki osamljenosti se v partnerskem odnosu pojavijo, ko med partnerjema ni več občutka pripadnosti, povezanosti, bližine in varnosti. Lahko bi se reklo, da dve osebi živita kot dve ločeni enoti, kot cimra. Naj predstavim skozi primer.

Sanja in Andrej sta skupaj 5 let. Andrej je po naravi zaprt, razmišljujoč, organiziran in nekoliko kritičen človek, ki težko izraža čustva, predvsem naklonjenosti, ljubezni in topline. Sanja je po drugi strani izjemno čustvena in  potrebuje veliko podpore, topline, razumevanja in pohvale. Sprva sta zelo uživala sta v družbi in pozornosti drug drugega, vendar pa so se konfliktne točke, ki so se pokazale že na začetku odnosa, z leti postopno poglabljale. Ko sta začela živeti skupaj, je imela Sanja veliko dela, zato je tudi ob večerih dolgo posedala pred računalnikom. Andreja je to motilo, saj se je počutil zavrnjen in sam, zato je vsak večer jezno in cinično komentiral njeno zagretost za delo. Sanja je to razumela kot nerazumevanje in nepodporo njeni karieri. Sanja je po drugi strani dobivala občutek, da karkoli naredi, za Andreja ni dovolj dobro oz. da sama dovolj dobra. Prihajalo je do vse več nesporazumov, trenutki naklonjenosti pa redkejši. Prošnje, ki sta jih na začetku na razne načine izražala, da bi se ponovno počutila ljubljeno in sprejeto, so bile z obeh strani (nehote in nevede) spregledane oz. preslišane. V svoji naraščajoči bolečini in ranjenosti sta se Sanja in Andrej začela umikati vase, drug na drugega pa začela gledati kot na krivca za svoje slabo počutje. Njuna komunikacija se krčila na dnevne obveznosti, želja po preživljanju skupnega časa, prav tako kot tudi po telesnem stiku in spolnosti, pa se je zmanjšala. V jezi in prizadetosti sta si bila vedno manj zmožna nuditi čustveno oporo, spodbudo in razumevanje. Posledično sta se vedno manj čustveno razkrivala in naprošala za pomoč ter usluge, saj sta se bala zavrnitve. To bi namreč potrdilo njun strah, da za drugega partnerja nista dovolj pomembna. V svoji bolečini nista bila zmožna prepoznavati truda drug drugega za ohranitev odnosa, hkrati pa spregledala, da se drugi partner v resnici počuti enako prizadeto in ranjeno.

 
Maja Gaspari, univ. dipl. psih.

Občutek osamljenosti in groza ob opazovanju, kako zveza razpada, ne da bi vedel, kaj storiti drugače, je izjemno naporna. Prazniki, predvsem Božični in novoletni, so za te pare lahko zelo obremenjujoči. December je čas, ko družbo zajame umetno vzpostavljena atmosfera, kjer so sprejemljivi zgolj občutki veselja, sreče, zadovoljstva, pričakovanja, ljubezni in navdušenja. Razkorak, ki ga ti ljudje zaznavajo med tem, kar čutijo sami in kar zaznavajo v okolici, še poveča občutja osamljenosti, nerazumljenosti, odtujenosti in krivde, da se počutijo tako, kot se. K občutku krivde občasno pridajo tudi družinski člani, sorodniki in prijatelji, ki se nejeverno sprašujejo »Kako si lahko osamljen, če pa živiš skupaj? Ti imaš vsaj nekoga, ki te pričaka, ko prideš domov«.

Kaj privede do občutka osamljenosti v partnerskem odnosu

Osamljenost v partnerskem odnosu se nikoli ne razvije čez noč, pač pa je to proces, ki traja mesece, včasih celo leta. Veliko težo imajo neprepoznane in neizpolnjene čustvene potrebe obeh partnerjev, kot je razvidno tudi iz zgornjega primera. Ko naše čustvene potrebe niso zadovoljene, se čutimo spregledane, nepomembne in nevredne ljubezni. Ustrašimo se, da za partnerja postajamo vse manj zanimivi, zato skušamo na vsak način pridobiti izgubljeno pozornost. Najpogosteje tako, da se prizadeti partner iz jeze, kljubovanja in maščevalnosti čustveno začne umikati iz odnosa ali pa z napadom, obtožbami in jokom, začne zahtevati izgubljeno pozornost. S svojim vedenjem rani svojega partnerja, ki se čuti prizadet, nespoštovan in nerazumljen. Posledično se posluži enakih vzorcev vedenja kot prvi partner. Tako se začneta odtujevati, pri čemer je vse, kar si v resnici želita, pozornost, razumevanje in toplina drugega partnerja. Namesto tega s svojim vedenjem povečujeta jezo in prizadetost, kar seveda zmanjša verjetnost, da bo kateri koli od njiju pripravljen storiti spremembo, ki jo zahteva oz. pričakuje partner.

Včasih je čustvena odtujitev lahko tudi posledica tega, da se v odnos priplazi rutina, da nam partner postane samoumeven in se nehamo truditi za odnos ali pa zgolj trenutna preobremenjenost in izzivi (npr. povečan obseg dela v službi, selitev, obnova/nakup nepremičnine, prihod dojenčka ipd.), kar negativno vpliva na količino časa in energije, ki ju vlagamo v odnos.

Kaj lahko storimo, da zmanjšamo občutke osamljenosti oz. povečam bližino?

Občutek osamljenosti nam sporoča, da nam v odnosu nečesa primanjkuje. Pomembno je, da premislimo, zakaj se počutimo osamljeni. Kaj je tisto, kar nam v odnosu manjka? Kaj pogrešamo? Katere naše (čustvene) potrebe oz. želje niso zadovoljene? Kdaj smo se v odnosu počutili ljubljeni? Nas bremeni to, da partner nima časa za nas? Nas ne poljubi ali objame več? Se nam dozdeva, da kritizira praktično vse, kar naredimo, povemo? Ko ugotovimo, kaj je tisto, kar pogrešamo in kaj bi želeli spremeniti, se je potrebno odkrito pogovoriti s partnerjem. Ključno je, da ima tudi partner, brez našega obtoževanja, možnost povedati, kaj pogreša in kaj si želi od nas. Jasna, odkrita in spoštljiva komunikacija je ključna za ohranjanje kvalitetnega odnosa.

Prevzemite iniciativo za spremembe v odnosu. Ko smo prizadeti, se navadno iz odnosa začnemo čustveno umikati. Pričakujemo, da bo partner vedel, kaj je storil narobe, se nam približal in opravičil za storjene napake. Kar pa se navadno ne zgodi. Pomembno se je zavedati, da drugih ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo naš način dojemanja in ravnanja. Namesto, da užaljeni čakamo na odziv partnerja, bodimo mi tisti, ki prvi skušamo stvari narediti drugače. Bodimo tisti, ki prvi začne pogovor, naredi uslugo, nameni nasmeh ali prijazno besedo. Zaradi odtujenosti, ki jo čutimo, bo to sprva težko. Morda bomo imeli celo občutek, da je vedenje nekoliko umetno in prisiljeno. Vendar pa vaja dela mojstra in novo vedenje bo postajalo vse bolj naravno. Poleg tega bo trud poplačan, ko bo partner začel prepoznavati spremembe, ceniti naš trud in se začel odzvati na naše poizkuse, da bi se ponovno zbližala. In kaj lahko storimo za izboljšanje odnosa? Spodaj podajam nekaj predlogov.

Poiščite skupne interese: premislite, kakšne ideje in želje ste imeli glede skupnih aktivnosti v preteklosti. Ste želeli začeti hoditi v hribe? Morda plesati? Vključita to v vajin urnik.

Skupne aktivnosti: vsak od partnerjev naj na enako število kartic zapiše aktivnosti, ki bi jih želel početi skupaj s partnerjem. Aktivnosti naj se ločijo na tiste, ki bi trajale manj kot 2 uri, in na tiste, ki bi  trajale pol dneva ali več. Kartice potem izmenično žrebajta (npr. krajše aktivnosti 3x na teden, daljše 1x na teden).

Vprašanja za spodbujanje pogovora: spodbudite pogovor tako, da vsak večer iz škatlice vprašanj izžrebate eno vprašanje. Veliko jih lahko najdete na spletu (npr. na www.barendspsychology.com), za okus pa naj jih zgolj nekaj naštejem: 1) Kateri film/risanko si imela kot otrok najraje? 2) Če bi moral izbrati drugo kariero, kaj bi želel početi? 3) Kateri je bil tvoj najljubši učitelj, ko si hodil v šolo in zakaj? 4) Kateri je tvoj najlepši spomin z očetom/z mamo? 5) Kdaj si se počutil najbolj srečen/jezen/tesnoben? 6) Če bi lahko pogledal v prihodnost, kaj bi si najbolj želel izvedeti?

Vprašanja si lahko tudi sproti izmišljujeta in dodajata v škatlico/vrečko.

Vsak od vaju naj napiše 3 stvari, za katere si želi, da bi jih partner počel in bi nam s tem izkazal pozornost, naklonjenost (npr. kuhanje večerje, skupen čas, izrekanje pohval….). Partnerja naj se trudita te aktivnosti dnevno izpolnjevati. Čez čas lahko listo razširita/spremenita.

Napišite seznam stvari, ki jih pri partnerju še posebej cenite in partnerja/partnerko za to 2x tedensko tudi pohvalite!

Vsak večer si vzemita čas in si izmenjajta eno zanimivo, smešno, pozitivno stvar, prigodo, ki se vama je zgodila. Lahko si podelita tudi težak trenutek. 


Viri:

- McGonigal, K. (2012). The willpower instinct: How self-control works, why it matters, and what you can do to get more of it. Penguin Group, New York.

- Norcross, J. C., Mrykalo, M. S., Blagys, M. D. (2002). Success predictors, change processes, and self-reported outcomes of New Year's resolvers and nonresolvers. University of Scranton. Journal of Clinical Psychology, 58(4).

Niels Barends in Maja Gaspari kot mednaroden tim certificiranih psihologov delujeta v okviru zasebne prakse Barends Psychology Practice. Prakso je leta 2014 v Amsterdamu ustanovil Niels Barends, oktobra 2015 pa jo je zaradi selitve v Slovenijo premestil v Ljubljano, kjer je začel sodelovati z Majo Gaspari. Ponujata psihološko svetovanje in psihoterapijo za angleško (Niles, Maja), nizozemsko (Niles) in slovensko (Maja) govoreče kliente, in sicer tako v živo kot preko spleta (Skype-a). Pri delu sledita načelom vedenjsko-kognitivne terapije, izvajata pa tudi EMDR. Nudita pomoč pri spoprijemanju in premagovanju različnih vrst težav: depresija, vse vrste anksioznih motenj, partnerske težave, post-travmatska stresna motnja (PTSD), travme, zasvojenost, samopodoba in drugo.

Več o zasebni praksi si lahko preberete na spletni strani https://barendspsychology.com/ (stran bo kmalu na voljo tudi v slovenskem jeziku), za morebitna vprašanja in naročanje pa ju lahko kontaktirate na info@barendspsychology.com.


Foto: Profimedia


Spletno mesto uporablja piškotke, da lahko razločujemo med obiskovalci in izboljšujemo delovanje strani. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.