Avtor: dr. Irena Horvat – Žnidaršič
Ščitnica je žleza z notranjim izločanjem. Njeni glavni nalogi sta proizvodnja in izločanje ščitničnih hormonov tiroksina (T 4) in trijodtironina (T 3). Ti urejajo porabo energije v skoraj vseh telesnih organih in tkivih. Zato pomanjkanje ščitničnih hormonov povzroča tudi veliko sistemskih bolezni, kot so: osteoporoza, kronična utrujenost, bolezni srca in ožilja, ginekološke bolezni (npr. ciste na jajčnikih, maternici, neplodnost).
Vse celice v telesu imajo receptorje za ščitnična hormona. Glavno vlogo za učinke v tkivih ima T 3, ki v pretežni meri nastane iz T 4 s pomočjo encima dejodaze. Hormon tiroksin je sestavljen iz joda in aminokisline tirozina.
Jod ima osrednji pomen v delovanju ščitnice. Večina prebivalstva ga zaužije dovolj ali celo preveč zaradi uzakonjenega jodiranja soli in prekomernega soljenja hrane. V Sloveniji se sol jodira s 25 mg kalijevega jodida na kilogram soli. Povprečni vnos soli pri odraslih prebivalcih je več kot 12 gramov, medtem ko je priporočen vnos 5 gramov. Zato tirologi dodajanje joda odsvetujejo, razen pri bolnikih na solnih dietah. Opozarjajo pa na povečan vnos nejodirane soli, kar vpliva na porast bolezni ščitnice med prebivalstvom.
Imate dovolj selena?
Ščitnica vsebuje največ selena (0,2–2 µg/g) med vsemi organi v telesu. Vgrajen je v selenoproteine. Nekateri imajo pomembno antioksidativno delovanje – odstranjujejo kisikove proste radikale, ki nastanejo pri tvorbi ščitničnih hormonov. Drugi so encimi jodotironin dejodinaze, ki sodelujejo pri tvorbi ščitničnih hormonov oz. pretvorbi neaktivne oblike T4 v aktivno obliko T3. Vzdrževanje fizioloških koncentracij selena z uravnoteženim prehranjevanjem ali dodajanjem je pogoj za normalno delovanje ščitnice. Priporočen dnevni vnos za odrasle na osnovi referenčnih vrednosti za označevanje živil za selen znaša 55 µg. S hrano in z vodo ga v Evropi vnašamo manj, 40 µg.
Pomanjkanje selena vpliva na zmanjšano količino ščitničnih hormonov prek zmanjšanega delovanja selenoproteinov. Dodajanje selena bolnikom s Hashimotovim tiroiditisom je koristno, celo pri tistih, ki se že zdravijo z levotiroksinom (1). Z njim bolniki prejemajo le neaktivno obliko T4, ki se v jetrih pretvori v aktivno T3. Če zdravljenje ni uspešno, pogosto višamo odmerke, kar pa je ob nezadostni preskrbi s selenom neučinkovito. Dokazali so, da je nizka vsebnost selena v serumu neposredno povezana z visokim tveganjem za pojav povečane ščitnice in ščitničnih nodulov (1). Selen je koristen tudi pri prekomerno delujoči ščitnici, npr. Gravesovi bolezni, in hitreje vodi do izboljšanja tudi ob jemanju tirostatikov. Pri bolnikih z blago do zmerno obliko Gravesove orbitopatije je dodajanje selena priporočeno celo v novih smernicah za zdravljenje (2).
Viri:
1. Ventura, M. et al. Review Article: Selenium and Thyroid Disease: From Pathophysiology to Treatment. International Journal of Endocrinology, 2017, Article ID 1297658, 9 pages, https://doi.org/10.1155/2017/1297658.
2. Batalena, L. et al. The 2016 European Thyroid Association/European Group on Graves’ Orbitopathy Guidelines for the Management of Graves’ Orbitopathy. Eur Thyroid J 2016; 5: 9–26.
