Osebna zgodba bolnice: danes je rak samo še morska žival

»Mislim, da sem šele ob branju svoje knjige ugotovila, kako težko pot sem prehodila. Med zdravljenjem je nisem doživljala tako; vedno je bila na obzorju svetla točka. Zdaj, deset let po zaključenem zdravljenju raka, se zelo malokrat spomnim česar koli iz tistega obdobja, razen ko se s kom pogovarjam o raku ali ko imam kontrolni pregled. Strah pred rakom se s časom postopoma manjša, a čeprav nikoli povsem ne izgine, čutiš v sebi določeno moč in gotovost. Sama ju črpam iz zavedanja, da zdaj za razliko od prvič natanko vem, kaj pomeni diagnoza rak debelega črevesa, vem, kako teče zdravljenje, predvsem pa vem, kako bi ukrepala, če bi se rak vrnil, zato je strah minimalen,« je v pogovoru povedala gospa Stajka Skrbinšek, ki se je z rakom debelega črevesa srečala pred 12 leti in ga, četudi je sprva kazalo povsem drugače, tudi uspešno premagala.

Danes nase gleda kot na novo žensko in osebo, ki ob besedi rak najprej pomisli na morsko žival in šele nato na bolezen, ki ji je povsem spremenila življenjsko pot, predvsem pa jo preobrnila od znotraj navzven. 

Prepričana je, da je koristno o tako zahtevnih temah, kot je rak, ki vsakemu človeku življenje obrne na glavo in v to silovito in brez predhodne priprave in najave potegne tudi vso družino, čim več in čim bolj odkrito govoriti. »Mislim, da je rak še vedno zelo stigmatizirana tema. Veliko ljudi sem spoznala na svoji poti, ki se ne želijo pogovarjati o raku in tudi ne dovolijo, da bi kdor koli o tem izvedel, celo najbližji včasih ne. A med svojimi terapijami sem se lahko večkrat prepričala, da se pri večini tistih, ki so imeli tak odnos do bolezni, ni izšlo najbolje. Osebno verjamem, da k nastanku raka zagotovo deloma prispevajo naša čustva, prepričanja in odnos do življenja. Sama sem šla na gensko svetovanje in imam zdrave gene, česar pa ne bi mogla trditi za svoj življenjski slog pred diagnozo, za svoja takratna čustva, odnose, jezo in številne zamere, ki sem jih leta in leta kopičila v sebi in so se morali nekako izraziti,« pove Stajka. Pri tem je odkrita, v prvi vrsti do sebe, tako kot je bila tudi v knjigi NOVA JAZ – Ko je rak samo še morska žival, ki je izšla pri Centru Holistea. V njej je tenkočutno opisala celotno pot, ki jo je prehodila v iskanju ne le zdravja, ki bi za vselej odstranil sledi raka v njej, temveč tudi iskanju same sebe in temeljite samopreobrazbe, s pomočjo katere se je pretežno osvobodila starih, utesnjujočih in škodljivih vzorcev. 

Prav takšno knjigo bi si zelo želela imeti v rokah takrat, ko je izvedela, da ima raka v neozdravljivem stadiju, stara 49 let. Telo jo je že kakšno leto pred diagnozo začelo opozarjati na težave, a jih je pripisovala menopavzi; bila je utrujena, oblivali so jo vročinski vali, povišal se ji je krvni tlak. Po več mesecih ji je ginekologinja zaradi raka dojk, za katerim je zbolela Stajkina mama, svetovala tudi kontrolo tumorskih markerjev.

Šok 

»Eden je bistveno odstopal, zgornja meja zanj je namreč 3,4, moj rezultat pa je bil 580. Naslednji dan sem šla na ultrazvočni pregled trebušne votline. Pričakovala sem raka na jajčnikih, a zdravnik mi je zelo zaskrbljen pojasnil, da ga tam ni, da pa vidi veliko zasevkov v jetrih; največji je meril že osem centimetrov. Sklepal je, da je primarni rak nekje na debelem črevesu. Prešinilo me je, da se mi življenje izteka, in ena prvih misli je bila, da ne bom dočakala maturantskega plesa mlajše hčerke. Doma sem najprej povedala za novico možu,« se spominja Stajka, ki se je po začetnem šoku morala zelo hitro zbrati in se spustiti na takrat še povsem neznano, predvsem pa zelo negotovo pot zdravljenja. Ko je opravila še kolonoskopijo, je bil prvotni sum potrjen. Imela je metastaziranega raka debelega črevesa. Stanje je bilo zelo resno in konzilij je odločil, da je najbolj smiseln potek zdravljenja najprej osem ciklusov kemoterapije, po njej pa operacija, med katero bi odstranili tako tumor na črevesu kot z metastazami zajete dele jeter. »Z velikim upanjem sem se podala na zdravljenje in težko sem čakala operacijo. Kemoterapija je sprva učinkovala, po pol leta in sedmih ciklusih pa je bila velikost metastaz enaka kot na začetku. Kljub temu sem se z veliko mero upanja odpravila na operacijo v ljubljanski klinični center.«

Vnovični šok in novo upanje

»A ko sem se zbudila po operaciji, sem ugotovila, da so mi operirali le primarni tumor na debelem črevesu, jeter pa po kirurgovih besedah ni bilo mogoče kirurško zdraviti, zato je bila zame edina možnost nadaljnja kemoterapija. Mož in moj brat se s tako razlago nista bila pripravljena sprijazniti, zato sta začela iskati še druga strokovna mnenja. Tako je brat prišel do dr. Nele Sršen, ugledne hrvaške kirurginje, ki operira jetra v univerzitetni bolnišnici v Padovi. Po pregledu pri njej je ocenila, da me lahko operira.« In jo je, vsem oviram, administrativno-zavarovalniškim in zdravniškim, navkljub. 

Prvi operaciji v Padovi je sledila še druga, temu pa tudi novih šest kemoterapij. Kazalo je vse bolje, a le mesec dni po zadnjem ciklu se ji je v jetrih pojavila nova metastaza. V Italiji so ji opravili radiofrekvenčno ablacijo, a po mesecu dni se je pojavila nova metastaza. »Takrat sem se odpravila k prof. dr. Janji Ocvirk na Onkološki inštitut po drugo mnenje. Predlagala mi je operacijo, tokrat v mariborskem kliničnem centru pri prof. dr. Stojanu Potrču v Mariboru. Operiral mi je dve metastazi na jetrih.« 

Skupno je imela Stajka osem operacij, več kot dvajset ciklusov kemoterapije in vzdrževalno zdravljenje z biološkimi zdravili. Po dveh letih in pol je bila bolezen premagana in zdravljenje zaključeno. 

Več kot samo zdravnica

V mesecih zdravljenja je Stajka spoznala veliko zdravnikov in zelo jasno ji je (bilo), kako pomembna je med zdravljenjem dobra komunikacija na poti zdravljenja. Na njej so se »njeni« zdravniki različno odrezali, in čeprav ima na večino slovenskih zdravnikov dobre spomine ter jih zelo ceni in spoštuje, pa je na njeni poti nihče ni tako zelo zaznamoval kot prav dr. Sršen, s katero sta že zdavnaj odnos bolnice in zdravnice razvili v globoko in pristno prijateljstvo.

»Ko prideš v tujino in ne znaš jezika, ko si obremenjen z boleznijo, strahom in negotovostjo, ti izjemno veliko pomeni, da k tebi pristopi nekdo, ki ti da vedeti, da je tam zate in se nanj lahko opreš. In ko vidiš, da naredi še več, kot bi bilo treba, se enostavno z njim povežeš in nastane občutno močnejša vez, kot se sicer stke med zdravnikom in bolnikom. Kako naj sicer opišem, kaj občutim, ko mi Nela na poti v Zagreb pošlje sporočilo in me vpraša, kako sem? Kako naj opišem svoja občutja, ko mi je pred službo prinesla kifeljček ali me prišla na svoj prosti dan ali na praznik pogledat v bolnico? Ali ko je vsak večer, ko je odhajala domov, preverila, ali sem v redu in še kaj potrebujem? Vse to je bilo zame nekaj nepredstavljivega in seveda sva na ta način ustvarili zelo globoko vez. Nela jo je ustvarila tudi z nekaterimi drugimi bolniki. Takšna je!« 

Rak kot darilo?

Dr. Nela Sršen je bila za Stajko veliko darilo življenja, ki ga ne bi prejela, če ne bi zbolela za rakom. Ob izkušnji raka marsikdo ob prehojeni poti do povrnjenega zdravja v retrospektivi pove, da je bil rak zanj darilo, saj mu je prineslo spoznanja in ljudi, ki jih sicer ne bi najverjetneje nikoli. Kako na to gleda Stajka? »Rak je darilo, ki ga sama, če bi imela možnost, nikoli ne bi sprejela, a razumem smisel takih izjav. Verjetno je vsem ljudem, ki to rečejo, skupno, da tudi v najtežjih trenutkih in situacijah poiščejo tisto, kar je najboljše zanje, in ne gledajo na zelo težko pot, ki so jo morali prehoditi, pa je raje ne bi, ampak gledajo samo na tisto, kar je iz celotne situacije nastalo pozitivnega. In tega zagotovo v še tako težkih zgodbah ni malo. Tudi pri meni je bilo podobno. Sama sem po celotni izkušnji in preizkušnji predvsem začela drugače dojemati sebe in druge ljudi. Ugotovila sem tudi, da ne zmorem več vsega sama in si dovolim to tudi priznati. Naučila sem se tudi zdrave sebičnosti in postaviti sebe na prvo mesto, ko je to potrebno. Med pomembnejšimi plusi je tudi spoznanje, da določeni ljudje pridejo v tvoje življenje in določeni odidejo, a tudi če se to zgodi, ni nič hudega. Nekateri se čez čas celo vrnejo in se lahko pogovoriš, zakaj so odšli. Pa tudi če se ne pogovoriš, ni nič hudega. V resnici je najpomembnejša družina,« razmišlja Stajka. 

Privlačnost kiparjenja in branja

Danes Stajka živi umirjeno življenje, ki se odvija primarno v družini, s katero preživi veliko časa. Ker so tako Stajkin mož kot obe zdaj že odrasli hčerki zelo zaposleni, Stajka veliko časa preživi tudi sama v tišini in miru. Polni ga predvsem z branjem, četrto leto pa že redno kipari, kar jo zelo napolni z dobro energijo. Za to dejavnost je uspela navdušiti tudi obe hčeri! Zdaj razmišlja o učenju italijanščine, vsak čas pa bo čas tudi za njej zelo ljubi vrt in gojenje rož. Čas za morje pa je tako ali tako vedno pravi. Kadar ni epidemije, seveda. Prav na morju je tudi zasnovala idejo za svojo knjigo, ki jo bo v kratkem začela prevajati tudi v hrvaščino. Zagotovo bo s podrobnim, predvsem pa izredno iskrenim in odkritim opisom svoje največje življenjske izkušnje pomagala mnogim, da se bodo bolje in hitreje znašli na pogosto vijugasti in težavni poti zdravljenja raka in jim bo vsaj malo lažje. 

Vsekakor želi Stajka vsem, ki se z rakom srečujejo prav v tem trenutku, vliti pogum. »Imamo odlične zdravnike in odlično zdravstvo. Tega se bi morali zavedati vsi bolniki, kakor tudi tega, da so zdravniki zelo zasedeni in gre čez njihove roke vsak dan bistveno več bolnikov kot denimo na Švedskem. Prav zato naj prihajajo na preglede pripravljeni. Zdravnik ni tam, da bolnika tolaži, tam je, da postavi pravo diagnozo in predpiše najboljše zdravljenje. Po drugi strani pa bi si želela tudi, da bi se zdravniki čim večkrat zavedali, kako pomembno je za nas bolnike, da se z nami pogovarjajo, samo tako jim lahko zaupamo. To je placebo, ki bolnika žene, da se bori.«