Polona Vetrih: Varujmo se slabih reči in izogibajmo se slabih ljudi

Znamenita igralka in dobitnica številnih priznanj za svoje igralske dosežke je poleg svoje neposrednosti, neomajne pokončne drže, plemenitosti ter modrosti tudi nalezljivo duhovita.

Človek se z leti sicer upočasni, vendar moramo paziti, da se ne upočasnimo preveč. Dobro se je ves čas zavedati, da moramo v nečem napredovati, tako miselno kot telesno, pravi Polona Vetrih. Foto: Bigsstock

Eno njenih življenjskih vodil je lepo vedenje in univerzalne lepe lastnosti, s katerim človek kaže spoštovanje do sebe in drugih. Dama dramske igre, ki so jo med študijem igre v Londonu proglasili za najbolj talentirano študentko tamkajšnje akademije, je igro poučevala tudi v New Delhiju, Tel Avivu in v Londonu. S Polono Vetrih sva se pogovarjali v enem od čudovitih ljubljanskih vrtov, zjutraj, tik po njeni vsakodnevni vadbi joge.

Kako dolgo ste že zavezani vadbi joge?

Jogo vadim že štirideset let. Situacija me je prisilila, da sem se začela z nečim ukvarjati. Ker telovadbe nisem nikoli preveč marala, ne bi hodila na fitnes ali tekla, sem se odločila za jogo. Igralci smo namreč zelo izpostavljeni, zato potrebujemo nekaj samo zase. Na začetku sem več let hodila na tečaje joge, sedaj pa jo izvajam vsak dan sama, vsaj od štirideset do petdeset minut. Največ trikrat na leto se mi zgodi, da vadbo preskočim. Tudi ko sem na potovanju, naredim v hotelski sobi nekaj vaj. Doma pa tudi meditiram in delam dihalne vaje. Že pravilno dihanje je začetek meditacije.

Se strinjate, da lahko napredujemo le z vztrajnostjo ohranjanja dobre kondicije?

Človek se z leti sicer upočasni, vendar moramo paziti, da se ne upočasnimo preveč. Dobro se je ves čas zavedati, da moramo v nečem napredovati, tako miselno kot telesno. In za to se je treba potruditi in vzdrževati kondicijo. Gledališki poklic je psihofizično zelo naporen in zahteva dobro kondicijo. Tega pritiska ne bi zdržala, če ne bi vsak dan vadila. Že od študija v Londonu naprej vsak dan izvajam tudi govorne in pevske vaje. Na londonski akademiji za dramsko umetnost, kjer sem študirala, so nam to dobro vbili v glavo. Rekli so nam, naj nikoli ne odnehamo. Človek, tudi mlad, se zelo hitro zanemari, veste. Če želiš živeti spodobno življenje in se gledati v ogledalo pri dnevni svetlobi, si tega enostavno ne smeš dopustiti.

Ste imeli v mislih tako imenovano obrazno jogo?

Tega izraza ne prenesem. Joga vpliva na celotno telo in dušo. Obstajajo sicer vaje za obraz, ki naj bi jih delali igralci, vendar joga le za obraz ne obstaja. Joga so vaje, ki ohranjajo dobro kondicijo in mladosten videz. Lepotna stoja, denimo, je vaja, ki vpliva na možgane, oči, lasišče in deluje proti gubam. Ti obrnjeni položaji izredno dobro vplivajo na prožnost telesa in posledično na mladostni videz. Gre pravzaprav za vaje za dobro počutje, pri čemer je pomembno tudi pravilno dihanje.

Poleg tega ne kadim in ne pijem alkohola. No, redko si privoščim kakšen kozarec penine ali vina. Imam srečo, saj poživil nisem nikoli potrebovala. Vedno sem stabilno stala na svojih nogah, ne glede na težave, s katerimi sem se srečevala skozi življenje.

Kako se prehranjujete?

Nikoli se nisem prenajedala, to mi ni prijalo. Vedno sem tudi začutila, katera hrana je dobra zame.

V judaizmu obstaja način prehranjevanja košer, kar enostavno pomeni ločevanje določenih živil. To pomeni, da mesnih izdelkov nikoli ne jedo z mlečnimi izdelki. Ortodoksni judje se tega strogo držijo ter med uživanjem mesnih in mlečnih izdelkov počakajo tudi šest ur. Jaz se poskušam držati pravila, da mora med enim in drugim preteči vsaj ena ura. Danes se to imenuje ločevalna dieta, njen smisel pa je, da ne vržemo vsega hkrati v želodec. Večina religij priporoča tudi post. Dobro se je naučiti poslušati samega sebe. Če povzamem eno od molitev v judaizmu: varujmo se slabih reči in izogibajmo se slabih ljudi.

Bi lahko rekli, da je vaš svet precej črno-bel oziroma polariziran?

V življenju se vsemu ne moreš izogniti in v vsakodnevnih situacijah se moraš včasih spoprijeti tudi z nečim, kar ti ne ustreza, ter se pogovarjati z ljudmi, ki ti nasprotujejo, te žalijo in ti škodujejo. Če je le mogoče, se takim ljudem sicer poskušam izogniti, hkrati pa je jim moram na svoj način povedati, da to, kar delajo, ni prav. Včasih sem bila bolj odkritosrčna. Marsikaj sem kar naravnost povedala, kar ni bilo vedno dobro. Sedaj še vedno povem po pravici, če pa je le mogoče, se s temi ljudmi preprosto ne ukvarjam več.

Hitro spregledate ljudi?

Zelo hitro. To lastnost imam že od otroštva. Že takrat sem vedno uganila, kaj si kdo misli, kakšen je v resnici. Včasih prepoznam ozadje človeka že po načinu govorjenja. Verjetno imamo to sposobnost deloma razvito vsi umetniki.

Izhajate iz ljubljanske meščanske družine. Kakšna je bila vaša vzgoja?

Z družino smo živeli v meščanskem stanovanju, imeli smo klavir, vedno prt na mizi, na njej pa lepe krožnike in pribor. Moji starši so bili zelo strogi, zlasti je to veljalo za mamo. Čeprav moji starši niso bili verni, so spoštovali deset božjih zapovedi in tako so me tudi vzgojili. To so univerzalne lepe lastnosti in ljudje, ki gojimo spoštovanje do sočloveka in sebe, se tega držimo. Kot otrok sem morala pozdraviti, se zahvaliti, vikati starejše, se znati opravičiti, vstati, ko je nekdo prišel za mizo, za mizo se nismo basali s hrano. Ne prenesem egocentrizma, v katerem danes nekateri vzgajajo otroke, čemur pravijo razvoj osebnosti. Jaz sem se kljub strogi vzgoji zelo dobro razvila. Opažam, da se ljudje danes tudi na lepo vedenje grdo odzovejo. Ljudem se poskušam približati na civiliziran način in pričakujem enak odziv. Moti me, ko se nekateri, morda zaradi svojih pomanjkljivosti, na samovšečen način spravijo nad ljudi. To je huda oblika primitivizma in nevzgojenosti. Pravi meščan oziroma olikana oseba tega ne bo nikoli storil.

Živeli in študirali ste tudi v Londonu, angleška družba pa je znana po svoji močni tradicionalni noti, zakoreninjenih protokolih in družbenih kodah. Navsezadnje ste se veliko gibali tudi v visokih družbah po vsem svetu. Vam je tako okolje blizu?

Londonska akademija za dramsko umetnost, ki sem jo obiskovala, je kraljevska šola. Dvakrat letno nas je za najpomembnejše praznike obiskal nekdo iz kraljeve družine in študenti smo se morali naučiti primerne etikete oziroma protokola. Naučili so nas, kako jih naslavljati, kako stati, se prikloniti, rokovati, naučili so nas, da se ne smeš ti približati njemu, temveč se mora on tebi in podobno. V Sloveniji so se ljudje pogosto iz tega norčevali. To so počeli verjetno zato, ker Slovenci nimamo pedigreja. Počasi bi se morali tega naučiti.

Se v visokih družbah dobro počutite?

Zelo. Ti ljudje so lahko zelo prijetni. Princ Charles, denimo, je izjemno prijeten gospod, prostodušen, tak, da bi ga želela za prijatelja. Angleški dvor je zelo tradicionalen, in če živiš ali študiraš v Angliji, se moraš principov njihove družbe držati, drugače nisi nikjer sprejet. Tega sem se navadila in tam se počutim normalno, to obvladam. Večkrat sem bila tudi povabljena na evropske dvore in bila družbi princev, princes in celo kraljev. Te etikete sem se morala naučiti in držati. Vesela sem, da sem se tega naučila in vesela sem, da me je mama naučila vsaj nekaj meščanskih osnov, da v takšnih situacijah nisem bila nikoli v zadregi. Dobro poznam tudi druge kulture. Enako dobro se počutim tudi v Izraelu, Italiji … Morda celo bolje kot doma.

Se vam zdi, da doma tega ne razumemo?

Včasih je treba verjeti ljudem, ki smo imeli pogum stopiti iz slovenskega okvira. To je treba sprejeti kot nekaj dobrega in tega ne smemo zaničevati in podcenjevati. To je le odraz nezmožnosti preseči nečesa v življenju, kar je zelo slabo ter vodi k zamorjenosti in slabi volji.

Vendarle pa je visoka družba pogosto pogojuje slabši položaj nižjih slojev. V Anglijo ste prišli iz takratne Jugoslavije, ki je poveličevala enakost med ljudmi. Kaj vas je presenetilo?

Britanska družba je še vedno zelo razredna družba. Najhuje se mi zdi, da se ljudje navadijo na pripadnost nižjemu razredu. Zelo me je prizadelo, ko sem nekomu v Londonu omenila, da grem v Harrod’s (najznamenitejša londonska veleblagovnica, op. p.), saj le tam lahko dobim ržen kruh, pa so mi je odgovoril, da se tja nikoli ne bi upal vstopiti. To je grozno. Na akademiji sem imela sošolce vseh družbenih razredov, med njimi so bili tudi otroci lordov. Marsikdaj mi je kdo od njih rekel, da se nam zunaj akademije ni treba družiti. To ni bilo lahko sprejeti. Ob bok sem se jim postavila tako, da sem bila med najboljšimi študenti.

Kako reagirate na krivice?

Zelo sem žalostna, ko se nekomu zgodi krivica. Nezaslišano je storiti krivico nekomu, zlasti tistemu, ki je v življenju nekaj naredil. Pri tem imam v mislih znanstvenike ali umetnike, ki v življenju počnejo zelo pomembne stvari, vendar jih nihče ne omeni, tudi omejujejo jih, jih psujejo. Delati krivico ljudem na ta način je smrtni greh številka ena. Sodi v isto kategorijo božjih zapovedi, kot sta ne kradi in ne ubijaj.

Menite, da ste dovolj družbeno angažirani?

Igralcu, ki je na odru že več kot petdeset let, se težko očita, da ni družbeno angažiran. Bila sem ena redkih, ki sem igrala sredi vojne vihre v Sarajevu in Mostarju. To je bilo nekaj najstrašnejšega, kar sem v življenju doživela, in tega ne bom nikdar prebolela. Te svoje odločitve nisem nikoli obžalovala. Tam, da bi morala ostati dlje in ljudem bolj pomagati. Takrat sem začutila, zakaj nekateri ljudje, kot denimo Mahatma Gandi, mati Tereza ali Zdravniki brez meja, začutijo klic pomagati ljudem. Ne le revnim in bolnim, temveč vsakemu človeku. Vse prevečkrat se dogaja, da nekatere dobrodelne organizacije pomagajo nekaterim na račun drugih. Kot bi si nekateri pomoč zaslužili, drugi pa ne. Pa smo spet pri krivicah

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj