Avtor: Adela Bernik
Uravnotežena in raznovrstna prehrana je vodilni dejavnik vzpostavljanja in ohranjanja zdravja pri vseh starostnih skupina.
Pri starejših ljudeh pa toliko bolj, saj jim med drugim zaradi sprememb v apetitu, prebavi, absorpciji in presnovi hranil pogosto primanjkuje več življenjsko pomembnih hranil. Evropska študija Seneca je sicer dokazala redko podhranjenost med zdravimi starostniki, ki živijo doma, pri bolnih starostnikih pa zelo pogosto beljakovinsko-energijsko podhranjenost s pomanjkanjem mikrohranil.
Na beljakovinsko-energijsko podhranjenost opozarja tudi Katja Kogovšek, dr. med., iz Enote za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu Ljubljana: »Do podhranjenosti pri starejših pride zaradi pomanjkanja vnosa energije ali posameznih hranil. Razlog za to so lahko spremembe v okusu, težave z zobmi, kronična obolenja, ki vplivajo na okušanje in dojemanje hrane, in druge težave. Zato najpogosteje pride do nezadostnega vnosa beljakovin in obenem energijsko revne prehrane.«
Lokalno pridelana ter čim manj toplotno in mehansko obdelana hrana
Starejši morajo zavestno misliti na to, da ne jedo le tistega, kar jim prija, ampak tudi živila, bogatejša z beljakovinami. Seveda je na prvem mestu uravnotežena in raznovrstna prehrana z živili iz lokalnega okolja, ki so prepotovala čim manj kilometrov in tako izgubila večino hranilnih snovi. »Hrana naj bo čim manj toplotno in mehansko obdelana, priporočamo, da si jo ljudje sami čim bolj svežo pripravijo. Načeloma so v takih živilih vsi vitamini, minerali in mikroelementi, ki jih naše telo za normalno funkcioniranje potrebuje. Občasne pregrehe z denimo konzervirano in ocvrto hrano so sprejemljive, naj pa ne bodo vsakdanja rutina,« razloži Kogovškova.
Za zdravo prehranjevanje ter doseganje vnosa priporočenih vrednosti hranil je poleg pravilnega izbora živil pomemben tudi zdrav način priprave obrokov in ritem prehranjevanja. Živila naj bodo dušena, kuhana ali pečena brez maščobe, vendar ne predolgo, da ohranijo potrebna hranila, cvrtje in praženje pa je priporočljivo zelo omejiti. Optimalen ritem prehranjevanja poleg zajtrka, kosila in večerje zajema tudi dva manjša vmesna obroka. Pozornost je treba nameniti počasnemu uživanju hrane, ki jo je treba dobro prežvečiti, saj se proces prebave začne že v ustih – za glavne obroke si je treba vzeti 20–30 minut, za vmesne pa 10 minut.
Nujen zadosten vnos beljakovin
»Zavestno kupujmo živila, ki so bogata z beljakovinami – meso, mlečne izdelke, jajca, ribe, stročnice. Lahko pa tudi dodatno vnašamo beljakovine z raznimi prehranskimi dodatki,« svetuje sogovornica. Takoj po puberteti namreč znanstveno dokazano začnemo izgubljati mišičnino, tisto zalogo beljakovin v telesu, ki je pomembna v času morebitne bolezni, saj se iz nje črpajo beljakovine, potrebne za celjenje ran, ko se poškodujemo, za regeneracijo po kirurških posegih, okrevanje in tako naprej. Če beljakovin v teh stanjih povečane potrebe ne zaužijemo dovolj, jih telo pač črpa iz mišic. Ugotovljeno je, da se s staranjem slabša absorpcija beljakovin iz prebavil. »Ravno zdaj potekajo raziskave, koliko beljakovin bi moral starejši človek zaužiti, da bi bilo dovolj za ohranjanje puste mišične mase. Po trenutno veljavnih priporočilih je varen dnevni vnos beljakovin pri kroničnih bolnikih in starejši populaciji 0,8 gramov na kilogram telesne teže. Opažamo pa, da je pri starejših ta vnos najverjetneje premajhen.«
Tabela 1: Priporočen dnevni vnos energije in nekaterih hranil
Vnos energije |
– starostnik do 65 let: 32 kcal/kg telesne teže – starostnik nad 65 let: 30 kcal/kg telesne teže – bolan starostnik: okoli 30 kcal/kg telesne teže |
Beljakovine |
– zdrav starostnik: 0,8 g/kg telesne teže – bolan starostnik: najmanj 1 g/kg telesne teže |
Maščobe |
30 % celotne energije (približno 70 g), od tega: – nasičene maščobe 10 % celotne energije (23 g) – večkrat nenasičene maščobe 7 % (17 g) – preostali delež – mononenasičene maščobe prehranski holesterol do 300 mg. |
Ogljikovi hidrati |
55–60 % energije, pretežno kot sestavljeni ogljikovi hidrati in le del kot prečiščeni sladkorji (45 g) |
Kalcij |
1000 mg/dan |
Vitamin D |
5–10 µg/dan |
Voda |
30 ml/kg telesne teže na dan |
Vir: Priporočila za prehransko obravnavo bolnikov v bolnišnicah in starostnikov v domovih za starejše občane, Ministrstvo za zdravje, 2008
Kako opazimo, da nam primanjkuje beljakovin
Prvi splošen znak pomanjkljivega vnosa beljakovin je hujšanje; pri zmanjšanju puste mišične mase se tako pojavi funkcionalna oslabelost. V takem primeru ljudje ne morejo več hoditi po stopnicah ali vsaj ne tako hitro, iz trgovine ne morejo prinesti bremena ali vstati iz stola, športna aktivnost pa postane veliko breme – pride do nezmožnosti vsakdanjega početja rutinskih opravil. »V sodobnem svetu se dandanes soočamo s problemom sarkopenične debelosti, kar pomeni, da ima človek čezmerno telesno težo, obenem pa absolutno premalo mišičnine,« pojasni Kogovškova.
Uporovna vadba vsaj dvakrat na teden
Naše mišice so tovarna beljakovin za naše celotno življenje, zato jih je treba vzdrževati v dobrem stanju. Študije so pokazale, da vadba dvakrat na teden po pol ure do uro z utežmi (uporovna vadba ali po angleško resistance training) ob ustreznem vnosu beljakovin zaustavi s staranjem pogojeno propadanje mišičnine. Tak trening lahko starejši izvajajo bodisi z utežmi bodisi z vpisom na kakšno organizirano vadbo. Če jim to predstavlja prevelik finančni zalogaj, pa lahko vadbo izvajajo tudi doma z improviziranimi utežmi. Poleg uporovnih vaj je treba v tedensko rutino uvesti še kardiovadbo, ki nam zagotovi agilnost in skrbi za dobro kondicijo kardio-vaskularnega sistema, da zmore vsakodnevne napore. Po besedah Kogovškove se za starejšega 65-letnika priporoča zmerna vsakodnevna vadba ali vsaj dvakrat na teden uporovna vadba – torej neka dejavnost, ki vključuje vadbo proti uporu: vadbo z utežmi (največ kilogram in pol), pilates in podobno.
Po vsaki vadbi je treba čim prej v mišicah in jetrih z ogljikovimi hidrati napolniti zaloge glikogena, ki se porabi med vadbo, in v roku dveh ur po vadbi poskrbeti za zadosten vnos beljakovin za regeneracijo mišic (30–40 gramov v bolusu). Pri rekreativni vadbi so priporočljive vrednosti vnosa take kot sicer za starostno skupino starejših ljudi. »Seveda pa je v ospredju tudi hidracija, ki je pri starejših lahko pomanjkljiva, saj imajo pogosto celo kronično pomanjkanje tekočin. Nezadosten vnos tekočin se lahko pokaže z utrujenostjo in celo motnjami zavesti,« opozarja sogovornica.
»Kardiovadba (hoja navkreber, hitra hoja, nordijska hoja in druga telesna vadba, ki poviša srčni utrip) in dvakrat na teden uporovna vadba ter zadosten vnos beljakovin in kalorij zagotavljajo ohranjanje in vzdrževanje skeletne mišičnine.« |
Tudi kronični bolniki naj bodo telesno dejavni
Tudi za kronične bolnike je absolutno priporočljivo telesno gibanje, predvsem kot anabolni stimulus – da se bodo mišice izgrajevale, ne pa razgrajevale. Mišice se zaradi specifičnih presnovnih procesov med kronično boleznijo razgrajujejo, gibanje pa je anabolni stimulus. Če se človek giblje, se bodo mišice prav gotovo izgrajevale, ker bo telo dobilo signal, da jih mora vsaj obnavljati, če ne izgrajevati. »Dodatno pa je treba z gibanjem vnesti zadostno količino beljakovin,« pojasnjuje Kogovškova: »Če se človek zaleži, bo dobesedno razpadel. Mišice, ki niso stimulirane, se že v enem tednu začnejo pospešeno razgrajevati. Sploh se ne zavedamo, kako je telesna neaktivnost v tem smislu škodljiva.«
Tudi ob zlomu kolka ali poškodbi hrbtenice se je treba čim prej – ko je možno in zdravstveno priporočljivo – začeti razgibavati.
Telesna nedejavnost ̶ zmanjšati energijski vnos, nikakor beljakovinskega
Starejši ljudje so pogosto tudi manj telesno dejavni, vendar ne smejo zaradi bojazni pred pridobivanjem na teži iz prehrane izločati beljakovin – le kaloričen vnos morajo prilagoditi, poudarja Kogovškova. V tem primeru naj uživajo manj mastno meso, posneto skuto, manj mastne sire, ribe, jajca in druga živila, ki so bogata z beljakovinami in manj z maščobami. »Sicer pa je črnjenje posameznih živil zaradi vsebnosti nekaterih snovi, kot so maščobe ali holesterol, dolgoročno škodljivo, saj se to ozavesti pri ljudeh in povzroča neosnovane strahove. Če uživamo raznovrstno hrano iz vseh skupin živil – ne le sadje in zelenjavo – v normalnih količinah, lahko tudi vsak dan pojemo kos torte. Najbolje je dobiti občutek za uravnotežen vnos hrane, če ne gre drugače, pa si preračunati dnevni vnos glede na priporočene količine. Ni pa dobro, če se ljudje začnejo s tem pretirano ukvarjati, saj si začnejo tudi po svoje razlagati različne podatke in pogosto pretiravajo. Za primer: gluten, ki ga danes zaradi marketinških prijemov marsikdo črta z jedilnika, je največji vir aminokisline glutamin, ki je najbolj uporabljena metabolizirana aminokislina v našem telesu. Udeležen je v številnih presnovnih procesih, tudi v antioksidativnih. Za tiste, ki niso alergični na gluten, je njegovo izločanje z jedilnika povsem nepotrebno,« razloži Kogovškova.
»Odsvetujemo sledenje različnim ‛dietam‛, saj gre običajno pri teh vrstah prehranjevanja za neko izločanje, osiromašenje nabora živil, ki jih lahko jemo. Sicer pa so za nas alternativne oblike prehranjevanja (vegetarijanstvo, veganstvo …) sprejemljive, dokler jih ne prepoznamo kot škodljive (predvsem ob akutnih obolenjih, kroničnih obolenjih, raku …). Torej ne glede na to, katera živila vnašamo, je pomembno, da vnesemo dovolj vseh potrebnih hranil za normalno funkcioniranje.«
Maščobe omega 3 in anabolne aminokisline
Glede zdravega načina prehranjevanja v smislu deleža živil v posameznem obroku se lahko starejši najlažje orientirajo s pomočjo prehranskega krožnika, ki je nadomestil prehransko piramido. Po principih prehranskega krožnika ne favoriziramo posameznih živil na račun drugih. Prehranski krožnik zagovarja uravnoteženo raznoliko prehrano. »Če imamo v vseh naših petih ali več obrokih zastopana različna živila, potem prehranskih dodatkov, v obliki vitaminov, mineralov in mikroelementov, ne potrebujemo,« meni Kogovškova. »Vsekakor pa priporočamo maščobne kisline omega 3, ki bodo pri kakršnemkoli stresu in kroničnih obolenjih zavrle telesno propadanje. Glede njih nimamo podatkov, da bi bile škodljive. Če jih telo ne porabi za namen zaviranja razgradnje telesnih beljakovin, se presnovijo v drugih presnovnih procesih. Priporoča se tudi vnos anabolnih aminokislin (kot sta levcin in beta HMB), ki spodbujajo izgradnjo skeletne mišičnine in so že dolgo del prehrane fitneserjev. Priporočena dnevna doza vnosa beta HMB pri zdravem starostniku je štiri grame beta HMB.« Trenutno jih je mogoče kupiti v specializiranih trgovinah in lekarnah. Ob postavitvi diagnoze sarkopenija (s starostjo pogojeno zmanjšanje puste mišične mase) pa jih je mogoče dobiti tudi na recept v obliki napitka.
»Indeks telesne mase ni več tisti kazalec, ki bi dobro odražal splošno telesno stanje, ker ne odraža funkcionalne telesne mase, to je mišičnine. To lahko izmerimo z bioimpedančno meritvijo telesne sestave. S pomočjo te meritve lahko diagnosticiramo sarkopenijo, s staranjem pogojeno zmanjšanje puste mišične mase.«
Starejši se lahko padcem v domačem okolju učinkovito izognejo
Nova novozelandska študija, v kateri so ocenjevali, koliko so starejši varnejši v svojem domu po namestitvi preprostih pomagal (ročaji za prijemanje pri hoji po stopnicah ali v kopalnici, zunanja svetila, nedrseče podloge in podobno), je pokazala, da so ti cenovno ugodni posegi v povprečju zmanjšali število poškodb zaradi padcev za kar 26 odstotkov na letni ravni. (www.thelancet.com/journals)
Ob tem pa velja poudariti, da lahko starejši tudi s povečanim obsegom telesne dejavnosti zmanjšajo tveganje za padce, ki bi lahko bili usodni. Na to so ob Mednarodnem dnevu starejših, 1. oktobra, še posebno opozorili strokovnjaki Centra za geriatrično medicino Interne klinike UKC Ljubljana, ki se ukvarjajo s staranjem ljudi, starejšimi od 60 let.