To naj bi bilo v pomoč šolskim delavcem in staršem, v njem pa – ob biologiji te zajedanju prilagojene žuželke – navajajo predvsem ključne ukrepe za njihovo zatiranje. Pa poglejmo, zakaj so lahko te plazeče se žuželke, ki – za razliko od bolh – ne skačejo, precejšen zdravstveni problem.
Glavni gostitelj je človek
Kljub temu, da se infestacija (pri zajedavcih ne govorimo o okužbi) dogaja najpogosteje le z neposrednim dotikom lasišča, v veliko manjši meri pa tudi posredno, preko glavnikov, pokrival in posteljnine, se je naglavna ali tudi bela uš (Pediculus humanum capitis) očitno zelo dobro prilagodila človekovemu socialnemu življenju. Ljudje smo od nekdaj živeli v precej tesnih skupnostih, biološki cikel človeške uši pa bi lahko morda lahko ogrozil le nov vzorec obnašanja, ki ga je v naša življenja prinesel pametni telefon. Eno je gotovo – mladim namreč vzorec vse večje indualizacije ob različnih “pametnih” ekranih zagotovo neprimerno bolj škodi od majhnega, za sezamovo seme velikega zajedavca, ki za zaradi prosojnega telesa v otrokovem lasišču sploh ni lahko opaziti. Lažje ga je odkriti čez čas, ko se njegovo telo obarva rdeče zaradi hranjenja s krvjo gostitelja. Njegovo telo je močno sploščeno, zaradi česar se je sposoben zelo tesno stisniti ob kožo v gostiteljevem lasišču gostitelja, kjer – s pomočjo srpastih krempeljcev na treh parih nog – tesno objame las in se zasidra tako močno, da ga iz izbranega mesta skorajda ni mogoče odstraniti tudi s silovitim praskanjem.
Žuželka, ki ne bo tako kmalu izumrla: V britanski raziskavi so ugotovili, da se razširjenost naglavne ušivosti povečuje, prav tako pa tudi odpornost uši proti insekticidom, katerih prodaja iz leta v leto narašča. Zaradi omejenega beleženja infestacij je o dejanski razširjenosti zajedavca zelo težko sklepati, po podatkih ameriškega Centra za nadzor nad nalezljivimi boleznimi (CDC) pa se z ušmi vsako leto infestira 6 do 12 milijonov otrok, starih med 3 in 11 let. Najbolj so izpostavljeni otroci v starostni skupini od 5 do 11 let, ocenjujejo pa, da naj bi bilo z ušmi infestiranih od 1,6% do 13% šolskih otrok. Nekatere raziskave kažejo, da dekleta pogosteje dobijo uši kot fantje, verjetno zaradi bolj pogostih tesnih stikov glava-glava, zaradi nekoliko drugačne oblike las, ki zajedavcem otežuje oprijem v lasišču pa je naglavna ušivost manj pogosta med Afroameričani, kot pri osebah drugih ras.
Ključen je neposreden stik lasišč
Odkrivanje infestacije z ušmi pri otroku olajša dejstvo, da so jajčeca (gnide), ki jih odrasla uš v svojem tritedenskem življenju izleže kakšnih 300, bolje vidne od odraslih osebkov. Ovalna jajčeca žuželka pritrdi na las, najpogosteje za ušesi ter v zatilnem in čelnem delu lasišča. Njihova prisotnost nam pove, da v otrokovem lasišču živi vsaj ena odrasla uš, iz jajčec pa se kmalu izležejo majhne ličinke (nimfe), ki so pravzaprav pomanjšane odrasle žuželke in že od prvega dne sesajo kri gostitelja. Po kakšnem mesecu, po tem ko se dvakrat levi, spolno dozori, podobno kot odrasla uš pa tudi ličinka potrebuje kakšnih šest dnevnih obrokov krvi. Ob hrani je za njihovo preživetje nujna tudi ustrezna temperature, ki jo ponuja telo gostitelja, zato so uši v zunanjem okolju sposobne preživeti le kakšen dan ali dva – prav zato glavniki, krtače, kape, klobuki, posteljnina in drugi predmeti pri širjenju uši niso zelo pomembni in jih ni potrebno obravnavati oziroma pršiti z insekticidi. Zadostuje, da glavnike in krtače operemo in za deset minut namočimo v vroči vodi (s temperaturo več kot 60ºC), perilo (oblačila, brisače, posteljnino) pa pri podobni temperaturi operemo v pralnem stroju. Pri NIJZ svetujejo, da predmete, ki jih ne moremo oprati, zatesnimo v plastični vrečki in jih pustimo za 10 do 14 dni na sobni temperaturi ali pa za 24 ur odložimo v zamrzovalnik. Sedežne garniture in tla očistimo s sesalcem, otrokom pa odsvetujemo medsebojno menjavo kap, čelad, glavnikov ali krtač.
Srbečica se ne pojavi takoj
Kljub temu, da tako ličinke, kot odrasle uši, pri sesanju prebodejo kožo gostitelja, ta praviloma ob tem ne čuti bolečine. Žuželka se je tako uspešno prilagodila zajedavskemu načinu življenja, da jo je evolucija obdarila s posebno anestetično učinkovino v njeni slini, ki gostitelju prepreči občutenje bolečine. Srbečica in vnetne spremembe na mestu vboda so posledica imunskega odziva na snovi v slini uši (antikoagulanti, encimi) in se pojavijo šele 2-6 tednov po infestaciji. Takrat povzročajo naglavne uši neprijetno srbenje, zaradi česar se otroci neprestano praskajo, na koži pa posledično nastanejo opraskanine, ki se lahko okužijo z bakterijami in povzročijo gnojna vnetja.
Posledice naglavne ušivosti sicer niso hude, vendar strokovnjaki priporočajo, da lasišče otroka, ki obiskuje vrtec ali šolo pregledamo vsaj enkrat tedensko. Ker so pogosteje pojavlja v času po počitnicah, ali – recimo – po vrnitvi iz šole v naravi, moramo biti takrat še posebej pozorni. Pred pregledom otroku najprej razložimo, zakaj to počnemo, potem pa se pregleda lasišča, posebej področja v zatilju in za ušesi, lotimo pri dobri svetlobi. Ni odveč, če si pri tem pomagamo s povečevalno lečo.
