Med pogostimi obolenji v razvitem svetu je vse več bolezni psihičnega izvora, motnje razpoloženja pa so pravzaprav že vsakodnevna stalnica. Pomembno vlogo pri obravnavi tovrstnih motenj ima vsekakor področje psihoterapije z veliko zelo razvejanimi pristopi. O tem, kako ločevati med številnimi pristopi, izbrati pravo obliko za posamezen primer in se odločiti za ustreznega psihoterapevta, je v okviru svetovnega dneva duševnega zdravja 2018 v Ljubljani spregovoril prof. dr. Gregor Žvelc, spec. klin. psih., z Inštituta IPSA.
Oblike psihoterapije
Psihoterapija temelji na znanstvenih principih in v prvi vrsti poudarja terapevtski odnos ter različne metode in tehnike, ki jih aplicira v obravnavi določene motnje. Ločimo med dolgotrajnimi, globinskimi (npr. psihoanaliza), ki lahko trajajo več let, tudi od 2 do 7: te iščejo vzroke simptomov v našem nezavednem in zgodnjem otroštvu, pri čemer dajejo velik poudarek predelavi simptomov. Njeno nasprotje je kratkotrajna psihoterapija, za katero včasih zadošča že 15 obiskov; med najbolj razširjenimi v tej skupini je na primer kognitivno-vedenjska terapija. Ta je usmerjena na konkretno težavo, ki tare posameznika, posveča se vzvodom negativnega razmišljanja in obravnava primere socialnih fobij, različnih strahov, osebne izolacije itn. Njen cilj je predvsem spremeniti vedenjske in mišljenjske vzorce, ki sooblikujejo pacientovo negativno samopodobo.
V Sloveniji zakonodaje, ki bi urejala področje psihoterapije, za zdaj še nimamo; to je v rokah različnih psihoterapevtskih združenj.
Med pogoste oblike psihoterapije štejemo tudi Gestalt terapijo in transakcijsko analizo, logoterapijo, ki uporabljajo socialno-humanistični pristop in se posvečajo zlasti težavam, povezanim z razklanostjo posameznikove osebnosti, s t. i. neosebnostni motnji. Posvečajo se primerom, ko nekdo ne živi svojega življenja oz. z njim ni v sozvočju, ker se s svojimi dejanji in z odločitvami prilagaja željam in pričakovanjem drugih. Njihov cilj je pomagati bolniku, da pravzaprav ugotovi, kaj si v resnici želi, in najde stik s samim seboj.
Psihoterapevt naj v osnovi ne bi bil samo pasivni poslušalec, ampak se od njega pričakuje, da pri obravnavi pacienta uporablja več različnih tehnik. Pri kognitivni terapiji posameznika spodbuja k opazovanju misli, pri analitski terapiji pa k interpretaciji misli in dogodkov. Psihoterapevt pozornost večkrat usmeri tudi na pacientova čustva in občutke ter klienta še dodatno aktivno vključi v proces psihoterapije, in sicer s programom domačih nalog.
Kako izbrati idealnega psihoterapevta
Kot pojasnjuje dr. Gegor Žvelc, se psihoterapiji v okviru zdravstvenega sistema posvečajo klinični psihologi in specializirani psihiatri, ki so se usposabljali na tem področju. Težava je vsekakor v dolgih čakalnih vrstah, ki marsikoga primorajo v iskanje strokovnjaka zunaj zdravstvene ustanove, kar v poplavi vseh mogočih oblik terapij, od individualne, partnerske, družinske do skupinske, predstavlja dodatno zmedo.
Kvalifikacija za strokovnega psihoterapevta zahteva vsaj štiri leta načrtnega izobraževanja in usposabljanja na tem področju, pri čemer je treba iti skozi dotični proces lastne terapije in vanj obenem vključiti tudi supervizijo.
V zadnjem času so vse bolj v porastu integrativni pristopi, ki zagovarjajo obravnavo človeka kot celote, upoštevaje različne dimenzije (kognitivno, vedenjsko, čustveno, duhovno, socialno-kulturno in okolje). Dober in učinkovit odnos s psihoterapevtom je odvisen od več različnih dejavnikov. Dr. Žvelc na prvem mestu poudarja empatičen in spoštljiv odnos, ki krepi zaupanje. Dodaja, da je ključno tudi upoštevanje treh časovnih perspektiv: preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki v razvoju dogodkov sooblikujejo posameznikovo situacijo. Pomembno je izhajati iz preteklosti, ki je bila vzrok za določeno težavo, s katero se spopada bolnik, in se z razmišljanjem, kaj v prihodnje spremeniti, usmerjati naprej v prihodnost.
Kdaj poiskati strokovno pomoč in kaj pričakovati
Kot navaja dr. Žvelc, je tendenca samozdravljenja ob motnjah razpoloženja zelo pogosta in obenem dodaja, da izsledki raziskav kažejo, da so pacienti, vključeni v psihoterapevtske programe, kar v 79 % uspešnejši pri reševanju tovrstnih težav kot tisti s podobnimi simptomi, ki niso v programih. Ugotavlja, da se za določene oblike psihoterapij ne odločajo le posamezniki s kliničnimi motnjami, ampak tudi nekateri, ki jih tarejo povsem vsakdanji problemi, ki si na primer želijo osebnostne rasti, novih izkušenj, spoznanj itn. Obenem poudarja, da je bilo v zadnjem času narejenih veliko metaanaliz in raziskav, ki potrjujejo učinkovitost terapij kot uspešnih intervencij pri reševanju določenih psihičnih težav.
Novejše oblike terapij
Na pohodu je veliko novih oblik terapij, med katerimi dr. Žvelc omenja terapijo EMDR (angl. Eye Movement Desensitization and Reprocessing), uspešno predvsem pri zdravljenju posttravmatskih motenj, in sicer na osnovi upoštevanja očesnih gibov. Prav tako je znana metoda čuječnost, tj. vrsta kognitivne terapije, ki je nepogrešljiva ob ponavljanju določenih negativnih, motečih epizod. K tej skupini sodijo različne meditativne tehnike (meditacija, avtogeni trening itn.). Po priljubljenosti in prav tako izvorno z Orienta je v svetu znana tudi terapija sprejemanja in predanosti, ki izhaja iz osnovne naravnanosti, da se posameznik ne bori s svojimi simptomi, ampak sprejme svoje misli in občutke takšne, kot so, in sledi svojim ciljem.
Kot novejšo obliko terapije se v zadnjem času omenja še terapijo sočutja, ki izhaja iz sočutja, prijaznosti in iz ljubezni do samega sebe.
Merila učinkovitosti psihoterapije
V vsaki psihoterapiji so ključnega pomena zlasti: zaupanje v strokovnjaka, pozitiven odnos do procesa samega, prepričanje, da nam sodelovanje v programu lahko pomaga, ter vzajemni dogovor med psihoterapevtom in bolnikom, kaj je njun skupni cilj ter v kakšnem časovnem okviru ga lahko dosežeta. Prav tako je velik poudarek na perspektivi zunanjega opazovalca: psihoterapevt pomaga pacientu na objektiven način videti stvari z drugega zornega kota. Pomembne so tudi posameznikove osebne izkušnje, kajti v procesu psihoterapevtskega programa bolnik pridobi določene nove izkušnje (z opazovanjem svojih misli, uvidom in s posluhom za nekatera predhodno dolgo potlačena čustva). Naslednji nezanemarljiv dejavnik v razmerju klient – psihoterapevt je vzpostavitev novega odnosa.
Dr. Žvelc poudarja, da psihoterapija obenem omogoča tudi testiranje realnosti, kajti številni pacienti so ozko vpeti le v svet svojih misli in prepričanj. Kot še dodaja, kakovost terapevtskega delovnega procesa najbolj napoveduje končen izid in učinkovitost psihoterapije, ne glede na terapevtski pristop.
