Nisi čuden-a, si samo visoko občutljiv-a, in to je povsem v redu

Maja (34) – že odkar pomni – prihaja iz službe povsem izčrpana. Sprašuje se, kaj je z njo narobe, da ne zmore tako kot vsi drugi ljudje oddelati tistih osem ur in preostanek dneva živeti življenje, kot bi si ga želela: se dobiti s prijatelji, se posvetiti svojim konjičkom.

Visoka občutljivost je prisotna pri 20 % prebivalstva. Foto: Bigstock

Namesto tega, ko pride iz službe, obleži. Utrujena, hkrati pa tudi jezna, ker ima občutek, da življenje polzi mimo nje.

Miha (20) se že od majhnega počuti, kot da ne spada v ta svet. Vedno je izstopal po svoji mirnosti in odmaknjenosti. Opaža, da ga bolj kot nogometne tekme in druženje s prijatelji navdušuje narava, v kateri lahko v miru in tišini prisluhne svojim mislim in občutkom ter išče odgovore na globlja vprašanja. Kruta dogajanja v svetu ga globoko prizadenejo.

Lija L. Miljavec je specializantka integrativne psihoterapije na inštitutu IPSA. V svoji zasebni praksi nudi psihoterapevtsko obravnavo osebam, ki se spoprijemajo z depresivnimi stanji, s tesnobo, z izgorelostjo in drugimi razpoloženjskimi težavami. Več informacij o njej in njenem delu najdete na spletni strani www.psihoterapeutica.si Foto: Osebni arhiv

Mogoče bi kdo pomislil, da je z Majo in Miho kaj narobe, vendar to ne drži. Kot pravi dr. Elaine N. Aron, psihologinja, psihoterapevtka in pionirka na področju raziskovanja visoke občutljivosti (ang. highly senstive person – HSP), so ljudje, ki se tako počutijo, samo bolj občutljivi od drugih. Po raziskavah je visoka občutljivost prirojena lastnost in ne nekaj, kar naj bi posameznik razvil med odraščanjem. V ozadju visoke občutljivosti je živčni sistem, ki je občutljivejši ter se pri nekaterih osebah ob stiku z zunanjimi in notranjimi dražljaji prej vzdraži kot pri večini.

Visoka občutljivost je prisotna pri 20 % prebivalstva, pri čemer je pri moških in ženskah zastopana v enaki meri. Visokoobčutljive osebe so bile v otroštvu pri starših ali učiteljih zelo verjetno označene za sramežljive ali bolj zadržane, v odraslosti pa prepoznane kot introvertirane osebe. Kakor koli, to ne drži vedno, saj je kar 30 % visokoobčutljivih oseb ekstrovertiranih.

Kako vem, ali sem visoko občutljiv-a?

Visokoobčutljive osebe doživljajo svet okrog sebe drugače kot preostali ljudje. Informacije, ki jih sprejemajo iz okolja, procesirajo intenzivneje, kar jim prinaša ustvarjalnost, empatičnost, intuitivnost in stik s svojim bogatim notranjim svetom. Na drugi strani pa so zaradi svoje občutljivosti bolj podvrženi stresu, kar se lahko odraža v pogosti izčrpanosti ter večji potrebi po počitku, osami in po tišini.

Za visokoobčutljive osebe je značilno, da:

  • imajo zelo živ in bogat notranji svet; kot otroci so verjetno imeli veliko namišljenih prijateljev in se kratkočasili z dnevnim sanjarjenjem; v odraslosti pa jih spremljajo zelo žive in realistične sanje;
  • so globoko ganjeni nad lepoto umetnosti, narave ali glasbe;
  • se zlahka vznemirijo ali prestrašijo: zelo verjetno bodo gledanje filmov z nasilnimi prizori zavrnili, saj jih to zelo vznemiri; zelo težko prenašajo tudi kakršne koli novice o krutostih, ki se dogajajo nad živalmi ali naravo;
  • se hitro počutijo preobremenjene; veliko opravkov v omejenem času jih lahko spravi v hudo stisko;
  • se burno odzovejo, tudi ko situacija ni nujno ogrožajoča; nenadni in glasni zvoki jih lahko zelo prestrašijo;
  • so občutljivejši na močno svetlobo, fizično bolečino, kofein in na lakoto;
  • hitro opazijo spremembe ali podrobnosti v okolici, hitro opazijo tudi počutje drugih ljudi; mogoče čustva drugih celo prevzamejo nase, kar je lahko zelo izčrpavajoče;
  • spremembe jih vznemirijo; raje imajo rutino, ker jim je znana, zato prinaša manj dražljajev kot pa popolnoma nova situacija.

Kako kakovostno živeti s svojo občutljivostjo?

Če se najdete v večini IZMED zgoraj navedenih lastnosti, obstaja verjetnost, da ste visokoobčutljivi, in s tem resnično ni nič narobe. Visoka občutljivost namreč ni bolezen ali motnja, ki bi jo bilo treba zdraviti ali se je kako drugače znebiti. Je samo prirojena lastnost, ki zahteva nekaj vaše pozornosti in prilagoditev, predvsem pa sprejetje tega dela sebe. Tako boste najlažje zaživeli kakovostno življenje, ki bo skladno z vašimi potrebami in zmožnostmi.

Pomembno vprašanje, ki si ga je dobro zastaviti čim pogosteje, je: »Kako se počutim v tem trenutku? Sem v redu ali pa bi želel/-a ali potreboval/-a kaj drugega?« Čeprav vedno ne boste mogli slediti svojim potrebam, vam bo že samo zavedanje svojega lastnega počutja v dani situaciji pomagalo k boljšemu spoznavanju sebe in svoje lastne občutljivosti, to pa na dolgi rok v oblikovanje življenjskega sloga, ki bo najbolj ustrezalo vaši občutljivi naravi. Past, v katero se velikokrat ujemajo visokoobčutljivi, je namreč prav ta, da poskušajo svoj način življenja prilagoditi večini, misleč, da je to edino, kar je sprejemljivo, normalno, zdravo.

Pri prilagajanju življenja svoji občutljivosti si lahko pomagate tudi z naslednjimi napotki:

  • Zmanjšajte število intenzivnih zunanjih dražljajev (npr. močni zvoki in svetloba) v svojem okolju.
  • Zmanjšajte število obveznosti v dnevu na obseg, ki je za vas obvladljiv brez večjega stresa.
  • Imejte pripravljen seznam strategij, ki vam bodo v pomoč, ko boste vznemirjeni. Nekaterim pomagajo: nevtralizacija dogodka, globoko dihanje, sprehod, umik iz situacije, poslušanje glasbe ali pa mantra, ki si jo ponavljajo v taki situaciji. V pomoč je lahko tudi, da sočutno sprejmete svoje vznemirjenje in zdržite s tem, kar se vam dogaja.
  • Zagotovite si dovolj nočnega spanca.
  • Dovolite si počivati, ko začutite, da to potrebujete. Opazujte, kako dodaten počitek vpliva na vas in vaše počutje.
  • Svoje misli in svoja čustva izlijte na papir. Tako boste mogoče zmanjšali premlevanje in analiziranje.
  • S svojimi najbližjimi odprto spregovorite o svoji visoki občutljivosti; poudarite pozitivne strani svoje občutljivosti pa tudi potrebe, ki jih visoka občutljivost prinaša (npr. več časa zase v tišini).
  • Postavljajte meje. Spustite k sebi, kar želite, in zadržite stran od sebe tisto, česar v danem trenutku nočete.

V katerih primerih je priporočljiva pomoč?

Visokoobčutljive osebe, ki so imele kot otroci pri starših ali skrbnikih razumevanje za svojo občutljivost in je okolica to občutljivost sprejemala in podpirala, pozneje v odraslosti običajno nimajo večjih težav. Svojo visoko občutljivost sprejemajo kot del sebe in živijo skladno s svojimi potrebami ter okolici postavljajo zdrave meje, ko je to potrebno.

Nekoliko drugače je pri tistih, ki v otroštvu niso bili deležni zadostnega razumevanja in sprejemanja svoje občutljivosti. Odrasli, ki so že v otroštvu izkusili, da njihova občutljivost ni sprejemljiva ali da je z njimi nekaj narobe, se bodo zelo verjetno v odraslosti spopadali z občutkom nezadostnosti in nizko samopodobo. Raziskave kažejo, da je pri teh osebah tudi večja verjetnost depresije, tesnobe in izgorelosti. Za te ljudi je zato strokovna pomoč, kot je individualna ali skupinska psihoterapija, zelo priporočljiva. V veliko primerih pa sta že samo srečanje in pogovor s sebi podobnimi, na primer v obliki podporne skupine, za visokoobčutljivega človeka lahko pravo olajšanje. Ko spozna, da ni edini, da ni sam in da je preprosto lahko tak, kot je. In da je to povsem v redu.

Več o visoki občutljivosti

Več o visoki občutljivosti si lahko preberete na spletni strani http://regratovalucka.si, na kateri Erika Plevel piše o izkušnjah z visoko občutljivostjo pri sebi in svojih hčerkah, pri Familylabu pa vodi različne seminarje, pogovorne večere in skupine za visokoobčutljive otroke in odrasle. Vabljeni pa tudi na njeno stran na Facebooku in v skupino Regratova lučka na Facebooku, ki sta namenjeni izmenjavi izkušenj visokoobčutljivih odraslih in staršev visokoobčutljivih otrok.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj