Zdravila za motnje razpoloženja: Miti in resnice

Polje duševnih motenj je zelo prepleteno in raznoliko, tako kot posamezniki, ki se spoprijemajo s tovrstnimi težavami. Le redkokdo izmed prizadetih se med zdravljenjem izogne zdravilom, ki jih za posamezne primere predpiše zdravnik specialist, čeprav so prav zdravila osrednje jabolko spora.

Zdravila delujejo na osnovi kemičnih reakcij, ki jih povzročijo v možganih s pomočjo živčnih prenašalcev. Foto: Bigstock

Do njihovega jemanja pri duševnih motnjah vlada veliko nezaupanja; marsikdo meni, da zdravniki predpisujejo preveč antidepresivov in antipsihotikov. O tem, kdaj so zdravila neizbežna, ker ozdravitev ali življenje z boleznijo ni mogoče, in v katerih primerih se da poiskati tudi druge vrste pomoči, je v okviru svetovnega dneva duševnega zdravja v Ljubljani spregovoril prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., spec. psihiatrije, s Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Za katere duševne motnje se predpisujejo?

»Na področju motenj razpoloženja poznamo zelo različne vrste zdravil, ki imajo glede na značaj obolenja natančno opredeljen spekter učinkovanja. Pri stresno prilagoditvenih motnjah so že od 50. let 20. stoletja v uporabi antipsihotiki, za blaženje depresije se predpisujejo antidepresivi, stabilizatorji razpoloženja in uspavala, pri anksioznih motnjah (primer manične depresije z epizodami evforije in vznesenosti, veličinskih idej) pa prav tako pridejo v poštev antidepresivi, enako tudi pri bipolarni motnji, pri kateri se jim pridružijo še stabilizatorji razpoloženja.

Ciljnih tarč pri jemanju zdravil ob duševnih motnjah je seveda več. Na prvem mestu je treba omeniti zmanjšanje simptomov (upad energije, obnovitev socialnih vlog, interakcij in nekdanjih aktivnosti), preprečitev ponovitve bolezenskih epizod (največkrat se ne da z gotovostjo trditi, da se epizode ne bodo več ponavljale, pomembno pa je, da se jih vsaj ublaži).

Na tem mestu prof. Tavčar poudarja objektivni časovni okvir, v katerem lahko pričakujemo zmanjšanje bolezenskih epizod (4–24 mesecev), pri čemer govori o priporočljivem obdobju vsaj 1-letnega zdravljenja, šteto od trenutka pacientove trdne odločitve za terapijo in doslednega upoštevanja zdravnikovih navodil glede jemanja zdravil.

Tudi po preteku formalnega zdravljenja in ob vidnem izboljšanju zdravstvenega stanja je po zdravnikovih besedah treba vztrajati pri ohranjanju stika s pacientom, ki se mu svetuje redna kontrola pri specialistu, itn. Prof. Tavčar omenja še naslednji, zelo pomemben korak v procesu zdravljenja duševnih motenj, tj. psihoedukacija, ki pacientu omogoča zadovoljivo poučenost o dotični težavi (ustrezna literatura, psihoterapija).«

Kronična depresija in bipolarna motnja

»V svetu duševnih motenj pogosto prihaja do vmesnega prehajanja iz ene izražene oblike v drugo; nekateri bolniki (pribl. 10 %) lahko kljub zdravljenju razvijejo tudi kronično depresijo, ki je tako kot bipolarna motnja izrazito trdoživega značaja, saj se obe bolezni radi ponavljata. Jasne časovne meje za zdravljenje tovrstnih zelo zahtevnih duševnih motenj v resnici ni; navadno je govor o več letih. Izid zdravljenja je po Tavčarjevih besedah v razmerju dveh tretjin pacientov sorazmerno uspešen, medtem ko pri približno tretjini obolelih prihaja do ponovitve simptomov, vnovičnih hospitalizacij, tudi proti posameznikovi volji, težav pri zaposlitvi pa tudi v domačem okolju idr.«

Učinkovanje zdravil pri duševnih motnjah

»Zdravila delujejo na osnovi kemičnih reakcij, ki jih povzročijo v možganih s pomočjo živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev). Teh je več kot sto; ključnega pomena so predvsem prenašalci, ki vplivajo na razpoloženje: dopamin (deluje na motivacijo, pozornost, na doživljanje užitka), serotonin (deluje na obsesivno doživljanje), noradrenalin (deluje na čuječnost, energijo) idr. Te povezave so pomembne zlasti pri izbiri ustreznega zdravila za zdravljenje konkretne motnje, saj ohranjajo posameznika še naprej funkcionalnega.

Kot dodaja prof. Tavčar, je navadno treba za najboljšo mogočo izbiro primernega zdravila nekoliko več časa, preden zdravnik in pacient pravilno ugotovita, katero je v posameznem primeru najustreznejše, saj se tudi različna zdravljenja med seboj dopolnjujejo. Naša genetika se od človeka do človeka razlikuje, zato tudi presnova zdravil pri posamezniku ni enaka in lahko isto zdravilo na nekoga deluje drugače. Farmakološki učinek zdravil se pokaže po določenem času, navadno po nekaj urah, ravnovesje v organizmu po uporabi določenih zdravil pa se vzpostavi veliko pozneje (traja lahko tudi 2–4 tedne) – po tem, ko se spremeni tudi občutljivost možganskih receptorjev.«

Je zdravil preveč ali premalo?

Prof.Tavčar je ob splošnem odklonilnem odnosu do pretiranega predpisovanja zdravil ob duševnih obolenjih spomnil na pogost družbeni pojav povezovanja farmacije s korupcijo, ki se vleče že od 50. let preteklega stoletja, in pojasnil, da se farmacevtska podjetja danes vse bolj »samoomejujejo«. Poudaril je znano razmerje med predpisovanjem antidepresivov in pomirjeval, ki naj bi bilo nekako v razmerju 1 : 3. V odnosu do medikamentnega zdravljenja duševnih motenj in terapij, ki ne temeljijo na zdravilih, navaja, da je vsekakor treba razlikovati med težavnostno stopnjo določene motnje in ostati pri tem skrajno previden. Kot je povedal, je blažjo ali srednjo obliko depresije mogoče še obvladovati brez zdravil, medtem ko je pri hujših depresivnih motnjah situacija že povsem drugačna in zelo zapletena, pri bipolarni motnji pa zdravljenje brez uporabe zdravil po njegovih izkušnjah ni mogoče. Prav tako poudarja, da je bolnikovo sodelovanje z zdravnikom specialistom tako kot pri drugih boleznih tudi ob duševnih motnjah zelo pomembno; navaja podatek, da približno tretjina obolelih redno jemlje predpisana zdravila, medtem ko druga tretjina občasno, preostali pa imajo do jemanja zdravil za duševne motnje absolutno odklonilni odnos.

Dopolnilne oblike zdravljenja

Prof. Tavčar je povedal, da se zdravil pri zdravljenju duševnih motenj ne da v celoti nadomestiti, vendar pa se različne oblike zdravljenj lahko med seboj dopolnjujejo. Med njimi na primer omenja stimulacijo živca vagusa (v Sloveniji se uporablja zlasti za primere epileptičnih napadov), magnetno stimulacijo na osnovi magnetnega polja, terapijo s svetlobo, ki jo je treba izvajati v zgodnjih jutranjih urah (predvsem pri sezonski in poporodni depresiji) idr. Kot vzporedne načine pomoči navaja še meditacijo, avtogeni trening, poudarja pomen telesne vadbe in gibanja v naravi ter obenem poudari še vlogo uravnotežene prehrane. Prav tako pridejo v poštev različna prehranska dopolnila (omega 3, magnezij, ginko biloba, šentjanževka, ginseng, cink, B-vitamin, krom itn.); obenem opozarja, da je treba biti pri vseh prehranskih dopolnilih previden.

Po splošnih podatkih naj bi od 5 do 10 % bolnikov tudi po večkratnih zdravljenjih ostalo še naprej depresivnih. Hujša kot je oblika depresije, težje jo je ozdraviti. Prav tako je odločilna pravilna diagnoza; v nekaterih primerih se namreč simptomi depresije pokažejo ob hkrati ugotovljenem premajhnem delovanju ščitnice, kar je zelo pogosto pri ženskah. Drugi vzporedni dejavniki, ki vplivajo na upad energije, anksioznost in na nihanje razpoloženja, so še: slabokrvnost, utrujenost in številne druge življenjske okoliščine (socialno-ekonomski razlogi, brezposelnost).

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj