Zdravila za motnje razpoloženja – miti in resnice

Polje duševnih motenj je zelo prepleteno in raznoliko, tako kot posamezniki, ki se soočajo s temi težavami. Le redkokdo od oseb s težavami v duševnem zdravju se med zdravljenjem izogne zdravilom, ki jih za posamezne primere predpiše zdravnik specialist, čeprav so prav zdravila osrednje jabolko spora.

Na področju motenj razpoloženja poznamo zelo različne vrste zdravil, ki imajo glede na vrsto duševne motnje natančno opredeljen spekter učinkovanja. Foto: Bigstock

Glede jemanja zdravil pri duševnih motnjah vlada veliko nezaupanja; marsikdo je mnenja, da zdravniki predpisujejo preveč antidepresivov in antipsihotikov. O tem, kdaj so zdravila neizbežna, ker ozdravitev ali življenje z boleznijo nista objektivna, in v katerih primerih se da poiskati tudi druge vrste pomoči, je v okviru svetovnega dneva duševnega zdravja spregovoril prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., spec. psihiatrije, z Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.

Prof. dr. Rok Tavčar, dr. med., spec. psihiatrije, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana. Foto: Diana Anđelić

Za katere duševne motnje se predpisujejo

Na področju motenj razpoloženja poznamo zelo različne vrste zdravil, ki imajo glede na vrsto duševne motnje natančno opredeljen spekter učinkovanja. Pri stresnih in prilagoditvenih motnjah so že od petdesetih let 20. stoletja v uporabi različna zdravila, zlasti antidepresivi in anksiolitiki, za blaženje depresije se predpisujejo antidepresivi, stabilizatorji razpoloženja in po potrebi tudi uspavala, pri anksioznih motnjah prav tako pridejo v poštev antidepresivi, medtem ko so pri bipolarni motnji v ospredju stabilizatorji razpoloženja.

Ciljnih tarč pri jemanju zdravil ob duševnih motnjah je seveda več. Na prvem mestu je potrebno omeniti zmanjšanje simptomov motnjezaradi upada energije, denimo obnovitev socialnih vlog, interakcij in nekdanjih aktivnosti, preprečitev ponovitve bolezenskih epizod (največkrat se ne da z gotovostjo trditi, da se epizode ne bodo več ponavljale, pomembno pa je, da se jih vsaj ublaži). Na tem mestu dr. Tavčar izpostavlja objektivni časovni okvir, v katerem lahko pričakujemo zmanjšanje bolezenskih epizod (4–24 mesecev), pri čemer govori o priporočljivem obdobju vsaj enoletnega zdravljenja, šteto od trenutka pomembnega izboljšanja pacientovega stanja ob doslednem upoštevanju zdravnikovih navodil glede jemanja zdravil. Tudi po preteku formalno priporočenega obdobja zdravljenja in ob vidnem izboljšanju zdravstvenega stanja je po zdravnikovih besedah potrebno vztrajati pri ohranjanju stika s pacientom, ki se mu svetuje redna kontrola pri specialistu ipd. Dr. Tavčar omenja še naslednji, zelo važen korak v procesu zdravljenja duševnih motenj, tj. psihoedukacija, ki pacientu omogoča zadovoljivo seznanjenost z dotično težavo (ustrezna literatura, psihoterapija).

Stabilizatorji razpoloženja ali antiepileptična zdravila naj bi delovala po vzorcu preprečevanja fenomena »netenja«, tako da se izognemo izzivanju odgovora na vedno manjše »doze« dražljajev, kar posledično za organizem pomeni postopno stabilizacijo.

Kronična depresija in bipolarna motnja

V svetu duševnih motenj pogosto prihaja do vmesnega prehajanja iz ene izražene oblike v drugo, nekateri bolniki (približno 10 %) lahko navkljub zdravljenju razvijejo tudi kronično depresijo, ki je tako kot bipolarna motnja izrazito trdoživega značaja, saj se obe bolezni radi ponavljata. Jasne časovne meje za zdravljenje teh sila zahtevnih duševnih motenj v resnici ni, navadno je govor o več letih. Izid zdravljenja je po Tavčarjevih besedah v razmerju dveh tretjin pacientov relativno uspešen, medtem ko pri približno tretjini prihaja do ponovitve simptomov, vnovičnih hospitalizacij (včasih tudi brez privolitve posameznika), težav pri zaposlitvi, kakor tudi v domačem okolju idr.

Učinkovanje zdravil pri duševnih motnjah

Zdravila delujejo na osnovi kemičnih reakcij, ki jih povzročijo v možganih s pomočjo živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev). Teh je več kot sto, ključnega pomena so predvsem prenašalci, ki vplivajo na razpoloženje: dopamin (deluje na motivacijo, pozornost, doživljanje užitka), serotonin (deluje na obsesivne in kompulzivne simptome), noradrenalin (deluje na čuječnost, energijo) idr. Te povezave so pomembne zlasti pri izbiri ustreznega zdravila za zdravljenje konkretne motnje, saj ohranjajo posameznika še naprej funkcionalnega. Kot dodaja dr. Tavčar, je za najbolj optimalno izbiro primernega zdravila navadno potrebno nekoliko več časa, preden zdravnik in pacient pravilno ugotovita, katero zdravilo je v posameznem primeru najustreznejše, saj se tudi različna zdravljenja med seboj dopolnjujejo.

Po splošnih podatkih naj bi 5–10 % bolnikov tudi po večkratnih zdravljenjih ostalo še naprej depresivnih. Hujša kot je oblika depresije, težje jo je ozdraviti. Prav tako je odločilna pravilna diagnoza, namreč v nekaterih primerih se simptomi depresije pokažejo ob hkrati ugotovljenem premajhnem delovanju ščitnice, kar je zelo pogosto pri ženskah. Drugi vzporedni dejavniki, ki vplivajo na upad energije, anksioznost in nihanje razpoloženja, so še slabokrvnost, utrujenost in številne druge življenjske okoliščine (socialno-ekonomski razlogi, brezposelnost) idr.

Genetika se od človeka do človeka razlikuje, zato tudi presnova zdravil pri posamezniku ni enaka in lahko isto zdravilo na nekoga deluje drugače. Farmakološki učinek zdravil se pokaže po določenem času, navadno po nekaj urah, ravnovesje v organizmu po uporabi določenih zdravil pa se vzpostavi veliko kasneje (traja lahko tudi 2–4 tedne) – zatem, ko se spremeni tudi občutljivost možganskih receptorjev.

Je zdravil preveč ali premalo

Dr. Tavčar je ob splošnem odklonilnem odnosu do pretiranega predpisovanja zdravil ob duševnih motnjah spomnil na pogost družbeni pojav povezovanja farmacije s korupcijo, ki se vleče že od petdesetih let minulega stoletja, in pojasnil, da se farmacevtska podjetja danes vse bolj »samoomejujejo«. Poleg tega je farmacevtska industrija danes ena najbolj reguliranih sploh. Izpostavil je znano razmerje med predpisovanjem antidepresivov in anksiolitikov (»pomirjeval«), ki je trenutno nekako v razmerju 1 : 3, moralo pa bi biti v korist antidepresivov, ne anksiolitikov.

V odnosu do medikamentnega zdravljenja duševnih motenj in terapij, ki ne temeljijo na zdravilih, navaja, da je vsekakor treba razlikovati med težavnostno stopnjo določene motnje in biti pri tem skrajno previden. Kot je povedal, je blažjo ali srednjo obliko depresije morda še mogoče obvladovati brez zdravil, medtem ko je pri hujših depresivnih motnjah situacija že povsem drugačna in zelo zapletena, pri bipolarni motnji pa zdravljenje brez uporabe zdravil po njegovih izkušnjah ni mogoče.

Prav tako poudarja, da je bolnikovo sodelovanje z zdravnikom specialistom tako kot pri drugih boleznih tudi ob duševnih motnjah zelo pomembno, in navaja podatek, da približno tretjina obolelih redno jemlje predpisana zdravila, medtem ko druga tretjina občasno, preostali pa imajo do jemanja zdravil za duševne motnje absolutno odklonilni odnos.

Dopolnilne oblike zdravljenja

Dr. Tavčar je povedal, da se zdravil pri zdravljenju duševnih motenj ne da v celoti nadomestiti, vendar pa se različne oblike zdravljenj lahko med seboj dopolnjujejo. Med njimi denimo omenja stimulacijo živca vagusa (v Sloveniji se uporablja zlasti za primere epileptičnih napadov), transkranialno magnetno stimulacijo na osnovi magnetnega polja, terapijo s svetlobo, ki jo je treba izvajati v zgodnjih jutranjih urah (predvsem pri sezonski in poporodni depresiji), idr. Kot vzporedne načine pomoči navaja še meditacijo, avtogeni trening, poudarja pomen telesne vadbe in gibanja v naravi ter obenem izpostavlja še vlogo uravnotežene prehrane. Prav tako pridejo v poštev različna prehranska dopolnila (omega-3, magnezij, ginko biloba, šentjanževka, ginseng, cink, B-vitamin, krom itn.) in obenem opozarja, da je potrebno biti pri vseh prehranskih dopolnilih previden.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj