Tveganje za motnje hranjenja je bolj odvisno od bioloških faktorjev, kot so menili doslej, kaže študija, ki so jo izvedli na bostonski Massachusetts General Hospital. Ugotovitve so objavili v strokovni reviji JAMA Psychiatry.
Več okužb, večje tveganje za razvoj motenj hranjenja
Izjemno pomembno vlogo igrajo okužbe in zdravljenje le-teh. Tveganje za razvoj motenj hranjenja je največje v prvih treh mesecih po okužbi. Več kot je infekcij, bolj pogoste so motnje hranjenja, pravijo znanstveniki. Zaradi njih pride do zmanjšanega apetita in vnosa hrane, kar spremeni črevesno mirobioto ter vpliva na komunikacijo na relaciji možgani – prebavila. Raziskovalci so tudi izpostavili, da pri večini otrok okužbe ne vodijo v motnje hranjenja in da so okužbe pomembne za pravilni razvoj imunskega sistema.
Pregledali podatke za več kot pol milijona deklet
Raziskovalci so preučili podatke za več kot pol milijona deklet. Več kot štiri tisoč jih je imelo diagnosticirane motnje hranjenja, med katerimi so prevladovale anoreksija (pri 2131 dekletih, katerih povprečna starost je bila 15,2 let), bulimija (pri 711 dekletih, njihova povprečna starost je bila 17,9 let) in nespecifična motnja hranjenja (EDNOS). Primerov slednje je bilo 1398, povprečna starost bolnic pa 15,6 let.
Za tretjino povečano tveganje
Motnje hranjenja so bile pogostejše med deklicami, ki so bile zaradi okužb hospitalizirane, kar pomeni, da so okužbe pri njih imele težji potek. Tveganje za anoreksijo je bilo večje za 22 odstotkov, tveganje za bulimijo za 35 odstotkov, tveganje za EDNOS pa za 39 odstotkov. Največje tveganje za razvoj motenj hranjenja je bilo pri okužbah prebavil, kar raziskovalcev ni presenetilo. Pojasnjujejo, da okužba, ki prekine normalno delovanje prebavnega sistema, vpliva na apetit in črevesno mikrobioto. Predlagajo, da se v diagnosticiranje motenj hranjenja standardno vpelje tudi vprašanje o morebitnih okužbah in zdravljenju le-teh.
Vplivajo tudi zdravila
Na pogostnost zbolevanja je vplivalo tudi to, kako pogosto so bile deklice zdravljenje z zdravili. Tiste, ki so bile z zdravili zdravljene trikrat ali več, so pogosteje imele motnje hranjenja. Tveganje za anoreksijo je bilo pri njih večje za 23 odstotkov, tveganje za bulimijo za 63 odstotkov in tveganje za EDNOS za 45 odstotkov.
Dr. Sarah Altman, izredna profesorica za psihiatrijo, vedenjsko zdravje in psihologijo na Ohio State University Wexner Medical Center je komentirala: “Pomembno je omeniti, da je to študija, ki obravnava povezavo med posamezniki dejavniki, ne pa vzrokov, zaradi katerih motnja prvenstveno nastane.«
Vzrok redko en sam, izkušnje iz otroštva pomembne
Čeprav ugotovitve študije niso opredeljene kot vzročne, so zaradi velikosti korelacije zaskrbljujoče in zaslužijo dodatno pozornost, pravi psihiatrinja Dr. Jennifer MacLeamy, in nadaljuje: »Motnje hranjenja imajo le redko en sam vzrok. Vendar, če razumemo dejavnike tveganja zanje, smo kot zdravniki bolje opremljeni za zdravljenje. Še vedno pa velja, da ključno vlogo igra psihološka travma iz otroštva in kasnejše izkušnje. Upam, da bodo vsi, ki se strokovno ukvarjajo z motnjami hranjenja, še naprej preusmerjali dialog z bolnicami iz »kaj je narobe s tabo« v »kaj se ti je zgodilo«.«
