Avtor: Matej Miklavčič, mag. psihologije
V preteklem desetletju so našo družbo, našo miselnost preplavili trendi različnih nasvetov, kako doseči »ideal« življenja in splošno blagostanje, kako zdravo živeti… Slednja miselnost se je oprijela skoraj vseh področij, ki determinirajo naš vsakdan: prehrana, medosebni odnosi, telesne aktivnosti, osebnostna rast…
Ob tem, se zastavlja vprašanje kaj s seboj prinaša nenehno sledenje zdravemu načinu življenja? Ali obstaja meja, ko zdrav življenjski slog preide v patološkega?
Do negativnega preboja je prišlo ravno na področju motenj hranjenja. Motnje hranjenja danes predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem. Opredelimo jih kot čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane in hranjenja ter predstavljajo zunanji izraz globoke čustvene in duševne vznemirjenosti ter nesprejemanja samega sebe in lastnega telesa, ki je v današnji družbi postalo eno središčnih orodij samopodobe, če ne celo identitete posameznika… V literaturi lahko pogosto zasledimo motnje hranjenja, kot so anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, manj pa se piše o sodobni motnji, imenovani ortoreksijia nevroza.
Kaj je Ortoreksija nervosa?
Leta 1997 je Bratman odkril novo disfunkcionalno obliko prehranjevanja in ji nadel ime Ortoreksija nervosa. Ime izhaja iz grške besede »ortho«, kar pomeni pravilen ter iz »orexis«, kar pomeni tek, dobesedno prevedeno »pravi tek«. Danes ortoreksijo poznamo kot motnjo povezano z obsedenostjo z zdravo, čisto prehrano.
Ortoreksija zaznamuje značilno uživanje zdrave in čiste hrane, z namenom ohranjati zdravje in biti zdrav. V mnogih primerih si posamezniki, ki so nagnjeni k motnji, delijo enaka prepričanja, da jim bo zgolj »čista«, biološko neoporečna in zdrava prehrana omogočila zdravega duha in čistost. Njihova motivacija ni usmerjena v izgubo teže, kot pri drugih motnjah hranjenja, temveč v doseganje občutka popolnosti in čistosti, zato se v odnosu do drugih počutijo superiorne. Posamezniki, ki kažejo nagnjenost k ortoreksiji nervosi, v povprečju sledijo prehranjevalnim vzorcem, ki so v skladu z določeno teorijo oz. s filozofijo. Bolj, ko so diete restriktivne in zapletene, tem bolj pritegnejo posameznika.
Psihologi in psihiatri so mnenja, da lahko ortoreksijo obravnavamo kot psihološko motnjo, saj slednja povzroča posledice na fizičnem (strogi režimi diet), psihološkem in socialnem (socialna izolacija) področju. Prav tako se pogosto pojavlja kot spremljajoča in sočasna motnja drugih psihiatričnih obolenj: anoreksije, obsesivno-kompulzivne motnje, osebnosnim motnjam…
Kateri so najpogostejši znaki obolenja z ortoreksijo?
Prehranska industrija znake definira kot obsesivni poudarek zdrave prehrane, zaznamovan čustveni distres v odnosu do hrane, ki je zaznana kot nezdrava; izguba teže, kar je del vidika idealnega zdravega videza in ne del primarnega cilja. Takšne osebe, se nenehno spopadajo z miselno preokupacijo glede diet, izbiro pravilne hrane, katera lahko vključuje tudi visoko koncentrirana prehranska dopolnila ter intenzivno telesno vadbo. V kolikor se prehranska pravila prekršijo, se pri osebah lahko pojavi strah pred boleznijo, občutek osebne nečistosti, negativne čustvene senzacije, kar spremljata anksioznost ter sram. Takšen način prehranjevanja, lahko vključuje tudi eliminacijo celotnih živilskih skupin z namenom razčiščevanja oz. detoksikacije. Takšno stopnjevanje privede do podhranjenosti ter do preostalih zdravstvenih problemov. Takšen čustveni distres se lahko izrazi tudi na socialnem umiku, slabšanje kvalitete medosebnih odnosov…
Ali lahko zbolim za ortoreksijo?
Pojavnost motenj hranjenja je pogojena z različnimi dejavniki: biološko – genetski dejavniki, socialni dejavniki, psihološki in razvojni procesi. Le ti se med seboj prepletajo ter tvorijo kopleksno sliko problematike. Današnji avtorji krivdo za razvoj ortoreskije nervose še najbolj pripisujejo družbenim dejavnikom. Konec 80-ih let se je pričel sociološki interes za prehranjevanje, ko so se pojavile prve knjige in razprave o telesu. Danes pa lahko naletimo na družbeno obsesijo idealiziranja suhosti in poudarjanja nadzora nad telesno težo, ki pomembno oblikujeta današnjo samopodobo ter družbeni uspeh. Seveda se rezume, da breme slednjega nosijo predvsem ženske. Motnje hranjenja so danes mogočen in naraščujoč problem družbe današnjega sveta, saj se pojavljajo kot temen odsev družbenih idealov in pričakovanj. Današnja predstava modernega posameznika je biti lep, mlad, vitek in urejen, povrhu pa se še od posameznikov pričakujejo ambicioznost, dinamičnost, tekmovalnost … Takšni ideali imajo vpliv predvsem na mladostnike, ki so v iskanju lastne identitete. Motnje hranjenja so ena izmed posledic neustreznega razvoja identitete in se kažejo v občutku nezadostnosti. Odražajo stisko, ki je posledica dogajanj v času, v katerem živimo in v katerem so vrednote usmerjene v zunanje, vidno in telesno. Motnje hranjenja lahko razumemo kot nezmožnost spoprijemanja z velikimi zahtevami današnjega časa, saj postajamo vse bolj ranljivi.
Steven Bratman, ki je uvrstil obsedenost z zdravo prehrano med seznam motenj prehranjevanja, je sestavil tudi krajši test za lažje odkrivanje prisotnosti obolenja.
1. Ali razmišljate o zdravi prehrani več kot 3 ure na dan?
2. Ali načrtujete obroke za več dni vnaprej?
3. Ali je prehranska vrednost obroka za vas pomembnejša od uživanja v hrani?
4. Ali se vam je ob ukvarjanju s kakovostjo prehrane zmanjšala kakovost življenja?
5. Ali postajate vse bolj strožji pri izbiranju kakovostne hrane, ki jo uživate?
6. Se počutite samozavestnejši, kadar jeste zdravo hrano?
7. Ste se zaradi zdrave prehrane odrekli hrani, v kateri ste nekoč uživali?
8. Ali se zaradi vašega načina prehranjevanja umikate iz kroga družine ali družbe?
9. Ali se počutite krive, če jeste hrano, ki ni del vaših pravil prehranjevanja?
10. Ali vas uživanje zdrave prehrane pomirja in vam omogoča nadzor nad sabo?
V kolikor ste na 4 ali več postavk odgovorili pritrdilno, se verjetno spopadate s posameznimi težavami, ki so značilne za ortoreksino nevroso.
Kako poteka zdravljenje?
Motnje hranjenja so ena izmed najbolj trdovratnih človekovih bolezni, saj se v problematiko hranjenja vključujejo zapleteni in težko razrešljivi konflikti, ki jih dokončno ne more razplesti zgolj svetovanje o zdravi prehrani. To potrjuje že dejstvo, da je prehranjevanje posredno in neposredno povezano s simboliko pomembnih človeških tem, ki oblikujejo našo eksistenco: jemanje in dajanje, odklanjanje in sprejemanje, podoba o sebi, tesnoba, ugodje, odvisnost, druženje in osamljenost.
Ker je motnja hranjenja 24-urna preokupacija, polna občutkov krivde, sramu in širše disfunkcionalnosti, se slej ko prej posameznik uvidi, da ne more živeti na takšen način in poišče strokovno pomoč. Za uspešno zdravljenje je pomemben en pogoj: lastna motivacija, ki vključuje željo po spremembi in željo po zdravljenju. Povrh vsega je treba izvajati redne ambulantne pogovore in na ta način motivirati osebe za nadaljnjo intenzivno zdravljenje, ki more biti usmerjeno predvsem na posameznikovo življenje in motnjo, s katero se posameznik spopad.
Sicer pa je najustreznejše tisto zdravljenje, ki ne odpravlja le simptomov motenj hranjenja, temveč upošteva tudi vzroke nastanka motnje. Zdravljenje je uspešno, ko spet začnemo živeti v svojih telesih, ne da bi preveč razmišljali o tem, kakšna morajo biti, da bodo prava, in kaj naj še pojemo, da nam ni treba odkriti, kaj bi si v tistem hipu zares želeli.
Viri:
Bratman, S. in Knight, D. (2000). Health Food Junkies: Orthorexia nervosa: Overcoming the Obsession with Healthful Eating. New York: Random House.
Matera, A. B. (2012). Orthorexia nervosa – an eating disorder, obsessive-compulcive disorder or disturbed eating habit? Archives of Psychiatry & Psychotherapy,1, 55-6.
Matera, A. B., Krupa, M., Poggiogalle, E in Donini, M. (2014). Adaptation of ORTO-15 test to Polish women and men. Eat Weight Disorder, 19, 69–76.
Sernec, K. (2012). Motnje hranjenja. Ljubljana: Psihiatrična klinika.
Stern, S. L., Dixon, K. N., Lake, M., Nemzer, E. in Sansone, R. (1991). Family evironment in anorexia nervosa and bulimia. International Journal of Eating Disorders, 8(1), 25–31. doi: 10.1002/1098-108X
Sternad, D. M. (2001). Motnje hranjenja. Ljubljana: samozaložba
Stice, E., Nathan, M. C. in Rohde, P. (2013). Prevalence, incidence, impairment, and course of the proposed DSM-5 eating disorder diagnoses in an 8- year prospective community study of young women. Journal of Abnormal Psychology, 122(2).
Foto: Profimedia