Ultrazvok so zvočne frekvence, ki jih mi s sluhom ne zaznavamo. Človeško uho je občutljivo za zvok s frekvencami med 16 Hz in 20 kHz; frekvencam v tem območju pravijo tudi zvočne ali »avdio« frekvence, vendar se ta razpon močno spreminja glede na starost, poklicne poškodbe sluha in spol. Zvoku z višjimi frekvencami pravimo ultrazvok, zvoku z nižjimi pa infrazvok. Ljudje infrazvok s frekvenco 16 Hz zaznavamo kot vibracije.
Asist. Željko Perdija, dr. med., specialist interne medicine, pulmolog in gastroenterolog, Medicinski center CiiM plus. Foto: Osebni arhiv
Ultrazvočno valovanje lahko povzročimo prek t. i. piezoelektričnega pojava. Po odkritju francoskega znanstvenika P. Curiera leta 1880, da nekatere snovi ustvarjajo električni potencial, če jih izpostavimo mehaničnemu pritisku, je francoski fizik G. Lippmann opisal t. i. »piezoelektrični pojav«. Če ploskvi, ki imata piezoelektrični potencial, postavimo v električno polje oz. priključimo na električno napetost, se geometrijsko deformirata zaradi električne sile. Priključena napetost povzroči, da se debelina ploščice izmenično spreminja z enako frekvenco kot napetost. To gibanje povzroča zvok enake frekvence, kot je napetost. Če se uporablja napetost nad 20 KHz, se ustvarja ultrazvok.
Praktična uporaba ultrazvoka se je začela že med 1. svetovno vojno. Takrat so Britanci razvili napravo Sonar (od začetka pasivni sonar, nato aktivni), ki je uporabljala različne frekvence (od infrazvoka do ultrazvoka) za ugotavljanje sovražnikovih podmornic. Leta 1930 je O. Muhlhaliser patentiral postopek za kontrolo in odkrivanje napak v materialih z ultrazvokom. Uporaba ultrazvoka v medicini se je začela med 2. svetovno vojno in kmalu po njej v različnih centrih po vsem svetu. Delo dr. Karla Theodora Dussika v Avstriji leta 1942 o ultrazvočni preiskavi možganov je prvo objavljeno delo o medicinski ultrazvočni napravi. To je pripeljalo do širše uporaba ultrazvoka v medicinski praksi v naslednjih desetletjih.
Ultrazvočni aparati
Ultrazvočna tehnologija se je v zadnjih desetletjih izjemno razvila zaradi vedno zmogljivejših aparatov, ki nam omogočajo, da z večjo natančnostjo prikažemo določene organe. Ob tem uporabljamo različne sonde, ki se razlikujejo po frekvenci, ki jo uporabljajo. Če uporabljamo višje frekvence, kot na primer pri linearnih sondah, je doseg ultrazvočnih valov kratek, je pa prikaz struktur pod sondo izjemno dober. Te sonde se uporabljajo za pregled površnih struktur v telesu, kot so: dojke, testisi, trebušna stena, ščitnica, črevesje itn., pa tudi za pregled povrhnjih žil, npr. na nogah ali vratu.
Položaj sonde pri pregledu trebuha. Foto: Osebni arhiv
Sonde, ki imajo večjo prebojnost in s katerimi gledamo globje strukture v telesu, uporabljajo nižje frekvence. To so konveksne sonde in sonde za pregled srca. Za pregled rodil pa so posebno konstruirane sonde, ki jih uporabljajo v ginekologiji.
Ultrazvočni aparati nam omogočajo prikaz žilnih struktur in meritve pretokov krvi skozi njih. Tako ugotavljamo bolezenske spremembe v krvno-žilnem sistemu, omogoča nam tudi prepoznati strukture, ki so prekrvljene, kot npr. tumorje. Ta način pregleda imenujemo Doppler, po znanstveniku, ki je opisal fizični princip valovanja, ki ga ob tej preiskavi uporabljamo.
Treba je omeniti še uporabo ultrazvoka ob endoskopijah in med operacijami. Z razvojem majhnih sond se je omogočila izdelava endoskopov, s katerimi pridemo bližje področju, ki ga želimo pregledati. To je TVZ-endoskopski ultrazvok. Med operacijami pa se z ultrazvokom dodatno pregleda določen organ ali regija, ki poveča natančnost in uspeh kirurškega posega.
Pogoji za uspešno preiskavo (pri ultrazvočnem pregledu trebuha)
Za dober prikaz je treba omogočiti dober stik med sondo in površino, na katero se sonda naslanja. Ultrazvok se slabo prenaša skozi zrak, zato se strukture, ki so izpolnjene z zrakom, zelo slabo vidijo ali se sploh ne vidijo. Za dober stik med kožo in sondo se uporablja poseben gel, ki iztisne zrak in omogoči lažje drsenje sonde po koži.
Za dobro vidljivost trebušnih organov je zaželeno, da je bolnik tešč, ker je takrat v trebuhu manj zraka, žolčnik je dobro viden, črevesje je bolj umirjeno. Priporoča se pitje od pol do enega litra vode vsaj eno uro pred preiskavo in zadrževanje vode zaradi dobrega prikaza sečil, predvsem sečnega mehurja. Pri prekomerno prehranjenih pacientih je zaradi obsega trebuha in večje količine podkožnega maščevja pogosto prikaz slabši.
Uporaba ultrazvoka v gastroenterologiji
Ultrazvok se v gastroenterologiji uporablja predvsem za diagnostiko oz. ugotavljanje morebitnih bolezenskih sprememb prebavil. Najpogosteje se uporablja za vizualizacijo trebušnih organov prek trebušne stene, zato se ta preiskava imenuje transabdominalni ultrazvok. Ob tem se večinoma uporabljata ena ali dve različni sondi, s katerimi se pregledajo trebušni organi pa tudi stena trebuha.
Pred preiskavo je priporočljivo narediti kratko ciljano anamnezo pacienta o težavah, zaradi katerih je preiskava indicirana. Med najpogostejšimi indikacijami za preiskavo je bolečina v trebuhu.
Ultrazvok se v gastroenterologiji uporablja predvsem za diagnostiko oz. ugotavljanje morebitnih bolezenskih sprememb prebavil. Foto: Osebni arhiv
Poudaril bi tudi ultrazvočni pregled kot pomemben preventivni pregled, saj veliko bolezni v trebuhu na začetku ne povzroča nobenih simptomov ali pa so ti blagi in nespecifični. Če so ob tem prisotni genetska obremenjenost z boleznimi prebavil, neustrezen življenjski slog in drugi dejavniki tveganja za razvoj bolezni prebavil, je obdobna ultrazvočna preiskava trebuha zelo priporočljiva. V našem centru CiiM plus v Mariboru smo veliko pozornosti namenili steatozi jeter (zamaščenosti jeter), ki je pogosta bolezen, in se z ultrazvokom precej dobro ugotovi.
Kako poteka pregled?
Po pogovoru se pacienta zaprosi, da se uleže na hrbet in udobno namesti. Za preiskavo se priporoča tih, ugoden, zatemnjen prostor, v katerem se pacient počuti dobro. Pri pregledu se sonde postavljajo na določena mesta na trebuhu. Za boljšo vizualizacijo se uporabljajo različni manevri: spreminja se lega pacienta, občasno je treba vdihniti in zadržati sapo, pri pregledu stene se pregled opravlja tudi stoje.
Pri standardnem ultrazvočnem pregledu so kazalniki kakovosti jasna vizualizacija trebušnih organov, kot so: jetra, žolčnik in žolčni vodi, trebušna slinavka, ledvice, vranica, sečni mehur ter pri moških prostata. Opišejo se morebitne patološke formacije in prisotnost proste tekočine v trebuhu. Od krvnih žil se pregleda aorta, krvne žile v jetrih in ledvicah. Vsi organi se premerijo, opiše se struktura in morebitne nepravilnosti. V izvidu se poda komentar in se priložijo slike.
Za preiskavo se priporoča tih, ugoden, zatemnjen prostor, v katerem se pacient počuti dobro. Pri pregledu se sonde postavljajo na določena mesta na trebuhu. Foto: Osebni arhiv
Ultrazvočna diagnostika je postala močno in nezamenljivo orodje za ugotavljanje in spremljanje bolezenskih sprememb v trebušni votlini, saj je za pacienta nenevarna, zelo dostopna in ne zahteva večjih priprav za preiskavo.V našem centru CiiM plus v Mariboru izvajamo ultrazvočne preiskave že več let ter smo ponosni na dobre rezultate in zadovoljne paciente.