»Zvečer, 30. 8. 2018, ob 19.00 sem z zaznamki pomagal hčerki pri zbiranju podatkov. Nenadoma mi je desna roka padla v naročje. Prijel sem jo z levico in začutil mravljince. Kot da to ni moja roka. Hčerka je opazila, da se čudno vedem. Zahtevala je, da se nasmejem in nekaj rečem. Nisem mogel govoriti, vid na desnem očesu je ugasnil. Obsedel sem na kavču,« svojo zgodbo začne Dušan Kafol, ki je utrpel možgansko kap.
” Do takrat nisem imel nobenih težav. Nekajkrat sem začutil tresenje v prsih, a na to nisem polagal velike pozornosti.”
»Hčerka in žena sta takoj prepoznali znake možganske kapi in poklicali 112. Zelo hitro so prišli zdravnica, medicinska sestra in dva gasilca. Stanujem namreč v 4. nadstropju brez dvigala. Nisem razumel, kaj se dogaja. Nenehno so me spodbujali, da naj dvignem desno roko in nogo, a ni šlo. Spravili so me v reševalno vozilo in pohiteli v Ljubljano. Iz urgentnega bloka Nevrološke klinike so me takoj peljali na CT. Na intenzivnem oddelku so se ves čas motali okrog mene in me spodbujali, da naj dvignem desno roko in nogo. Šele okoli 22.30 mi je to le uspelo. Zdravniki so mi povedali, da je bil vzrok kapi strdek, ki se je naredil v levem srčnem preddvoru in ki ga je srce zaradi atrijske fibrilacije poslalo v možgane. Ker sem prišel pravočasno, so ga lahko raztopili, zato bodo posledice možganske kapi prav gotovo manjše, kot bi bile sicer. Zjutraj so me obiskali sin, hči in žena; pozneje so mi rekli, da sem zelo počasi govoril,« je povedal Dušan Kafol, človek, ki je preživel možgansko kap, in nadaljeval: »Nekaterih stvari si še danes ne znam razložiti. Do takrat nisem imel nobenih težav. Nekajkrat sem začutil tresenje v prsih, a na to nisem polagal velike pozornosti. Bil sem reden krvodajalec, živel sem zdravo življenje, nisem imel dejavnikov tveganja za srčno-žilna obolenja. »
“Vzrok kapi je bil strdek, ki se je naredil v levem srčnem preddvoru in ki ga je srce zaradi atrijske fibrilacije poslalo v možgane.”
Je eden redkih, ki mu kap ni pustila dolgotrajnih posledic: »Trenutno se počutim tako kot pred kapjo, brez kakšnih koli znakov posledic možganske kapi. Spet hodim v hribe, višino premagujem brez problemov, vendar pazim, da se ne zadiham. Že po 120 dneh sem se lotil nekoliko zahtevnejšega vzpona.«
Prepoznati, ukrepati, a tudi preprečevati
Nadvse pomembno je prepoznati prve znake možganske kapi. Če je ob vas človek, ki ima prizadet govor, delno ali popolno ohromelo roko, povešen ustni kot, bodo minute do prihoda prve pomoči tiste, ki bodo odločale o njegovem preživetju in tem, kakšno bo njegovo življenje po tem.
“Za preprečevanje možganske kapi in njenih posledic je zelo pomembna tudi preventiva.”
Kap bomo najprej preprečili z zdravim slogom življenja, če ne bomo kadili, se dovolj gibali (vsak dan vsaj pol ure hodili), uživali več sadja in zelenjave. Ne gre pozabiti tudinavzdrževanje ustrezne telesne teže, omejitev vnosa soli, maščob in sladkorja, odpoved škodljivim razvadam, na redne meritve krvnega tlaka, krvnih maščob in sladkorja ter srčnega utripa.
Sodobni pristopi zdravljenja danes
V zadnjih 20. letih so se na področju zdravljenja ishemične možganske kapi zgodile izjemne spremembe.
“Od leta 2010 v Sloveniji za odstranjevanje večjih strdkov uporabljamo mehanično revaskularizacijo, ki je bistveno povečala učinkovitost zdravljenja.” (dr. Igor Rigler)
»V 90. letih prejšnjega stoletja se je množično začela uvajati intravenska tromboliza, s katero smo lahko raztopili določene strdke, ne pa vseh. Uspešni smo bili predvsem pri manjših, večje pa večinoma nismo uspeli raztopiti, zaradi česar so nekateri pacienti ostali trajno nevrološko prizadeti. Od leta 2010 v Sloveniji za odstranjevanje večjih strdkov uporabljamo mehanično revaskularizacijo, ki je bistveno povečala učinkovitost zdravljenja. Invalidnost bolnikov se je od takrat zmanjšala, padla je tudi umrljivost, nekateri odidejo iz bolnišnice povsem ozdravljeni. Glavni dejavnik, ki vpliva na učinkovitost zdravljenja, je čas, kako hitro pacienti z možgansko kapjo pridejo do nevrologa, zato je pomembno, da laična in zdravniška javnost uspeta prepoznati znake možganske kapi in da se ustrezno ukrepa čim hitreje,« je poudaril nevrolog Igor Rigler, dr. med., iz Službe za urgentno nevrologijo in KO za vaskularno in intenzivno nevrološko terapijo Nevrološke klinike, UKC Ljubljana.
Spregledane kognitivne spremembe po kapi
Možganska kap povzroča žariščne ali večžariščne okvare kognitivnih funkcij pri približno 65 % vseh bolnikov kljub t. i. uspešno izpeljanemu postopku zdravljenja s trombolizo. Izpadi pretoka krvi znotraj pomembnih možganskih centrov, tudi če samo nekajurni, lahko povzročajo kompleksne zaplete v poznejšem obdobju in pomembno znižujejo kakovost posameznikovega življenja. Spremembe pozornostnega sistema in kognitivne utrudljivosti so najpogostejše (pri 42–93 % vseh bolnikov), a hkrati najbolj spregledane kognitivne spremembe pri bolnikih po možganski kapi, je opozorila strokovnjakinja asist. dr. Barbara Starovasnik Žagavec, specialistka klinične psihologije, z Oddelka za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi.
“V prvem letu po bolezni lahko najdemo kar 48,5 % okvar na področju pozornostnega sistema, sledijo govorno-jezikovne motnje (27 %), motnje kratkoročnega pomnjenja (24,5 %) in t. i. izvršilnih funkcij (18,5 %).” (dr. Barbara Starovasnik Žagavec)
»Ker je ta sistem vključen v skoraj vse ravni miselnega udejanjanja posameznika (pri pomnjenju, učenju, organizaciji v prostoru, izvajanju aktivnosti, jeziku …), takšne motnje pomembno zmanjšujejo ali omejujejo bolnikovo funkcioniranje pri npr.: vračanju na delo, vožnji avtomobila, večopravilnih nalogah znotraj domačega okolja, socialnem vključevanju posameznika nazaj v družbo itn. V prvem letu po bolezni lahko najdemo kar 48,5 % okvar na področju pozornostnega sistema, sledijo govorno-jezikovne motnje (27 %), motnje kratkoročnega pomnjenja (24,5 %) in t. i. izvršilnih funkcij (18,5 %). Po letu dni so motnje pozornosti še vedno precej izrazite, medtem ko lahko izvršilne motnje, disfazije in motnje kratkoročnega spomina (če so pred tem dosegale raven blage okvare) s časom izzvenijo oz. postanejo dejansko nemoteče. Klinični psihologi, nevropsihologi, ki se ukvarjamo s posledicami možganske kapi, ocenjujemo kognitivno in čustveno delovanje posameznika v prvih obdobjih po bolezni običajno za namene iskanja rehabilitacijskih potencialov in svetovanja multidisciplinarnemu timu, pozneje pa za spremljanje napredka, poučevanje bolnikov in njihovih svojcev ter usmeritve za vsakodnevno funkcioniranje ter eventualne prilagoditve na delovnem mestu ter varno vračanje v promet in vožnjo avtomobila.«
Ključno je razumevanje, da napredek v zdravljenju možganske kapi v akutni fazi vsekakor lahko rešuje življenje in lahko pomembno vpliva na poznejši potek okrevanja zaradi izboljšane gibljivosti posameznika. A samo to večinoma ni dovolj: v današnjem življenjskem tempu je treba znati hitro načrtovati, biti fleksibilen, miselno okreten in vzdržljiv, sposoben premagovati daljše razdalje in še bi lahko naštevali; za vse to pa potrebujemo tudi kognitivne/miselne funkcije v dobri kondiciji, kar pa pogosto po možganski kapi ni več tako samoumevno.
