Bolečina je po definiciji neprijetna, čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Nastane zaradi vzdraženja bolečinskih receptorjev in predstavlja zaščitni mehanizem – opozorilo organizmu, da se izogne škodljivim dejavnikom in da se zmanjša telesna dejavnost oziroma dejavnost prizadetega dela telesa. Bolečina je eden najpogostejših simptomov, zaradi katerih ljudje iščejo pomoč pri zdravniku. Občutek je vedno neprijeten. Doživljanja, ki je podobno bolečini, a ni neprijetno, pa ne opredeljujemo kot bolečino. Nekateri posamezniki tožijo za bolečinami tudi ob odsotnosti poškodbe ali okvare tkiva oziroma odsotnosti patofizioloških razlogov, ki bi jo povzročali. Če oseba svojo izkušnjo občuti kot bolečino in o njej na tak način poroča, jo je potrebno tako tudi obravnavati, za uvod pove doc. dr. Petra Zupet, vodja Inštituta za medicino in šport v Ljubljani.
Doc. dr. Petra Zupet, vodja Inštituta za medicino in šport v Ljubljani. Foto: Ferdinando Mezzelani
Kakšne vrste bolečin poznamo in kaj je značilno zanje?
Glede na fiziološko vlogo ločimo fiziološko bolečino, ki ima obrambno in opozorilno vlogo, in patološko bolečino, ki pomeni vsako kronično bolečino in ovira posameznika v vsakodnevnem življenju. Glede na nastanek pa ločimo nevropatsko bolečino, ki nastane zaradi draženja bolečinskih receptorjev zaradi patološkega procesa; nevropatsko bolečino, ki je posledica poškodbe ali patologije v živčevju in se pojavlja predvsem pri bolnikih s sladkorno boleznijo, postherpetično nevralogijo, možgansko kapjo in pri kroničnih ranah; psihogeno bolečino, ki pomeni bolečino, za katero ni mogoče odkriti telesnega vzroka. Glede na trajanje bolečino ločimo na akutno in kronično. Kadar bolečina nastane hitro in traja kratek čas, govorimo o akutni bolečini, ki ima svoj biološki smisel. Prizadeto osebo opozori na škodljivo dogajanje v organizmu in ima varovalni učinek. Kronična bolečina pa je bolečina, ki ostaja tudi potem, ko osnovni vzrok bolezni ali poškodbe izgine ali ga ni mogoče odstraniti. Traja najmanj tri mesece in se lahko nadaljuje neomejeno dolgo. Gre za patološko bolečino, ki je sama po sebi bolezen (in ne zgolj simptom). Posebni vrsti bolečine sta še prenesena bolečina, to je bolečina, ki sicer izvira v notranjem organu, občutimo pa jo kot slabo lokalizirano bolečino na površini telesa, na primer pri angini pektoris bolečina v vratu, in projicirana bolečina. Pri slednji gre za neposredno draženje bolečinskih vlaken, kar izzove zaznavo bolečine v tistem predelu, ki ga dotični živec oživčuje.
Z redno telesno aktivnostjo posredno zmanjšujemo negativna doživljanja drugih bolezni in tudi samo psihično dojemanje bolečine, vezane na različna bolezenske dogajanja v telesu.
Kateri so najpogostejši vzroki za bolečine v mišicah pri odraslih?
Če se osredotočimo na bolečine v mišicah in šport, lahko trdimo, da je najpogostejši vzrok zapoznela mišična bolečina ali po domače muskelfiber. Gre za bolečino, ki je posledica težjih mišičnih obremenitev in se običajno pojavi v od 24 do 48 urah po koncu telesnega napora. Vzrok nastanka ni popolnoma znan, je pa najverjetneje posledica mikropoškodb mišičnih vlaken. Drugi vzroki bolečine v mišicah pri športu so še akutna natezna poškodba mišice, ki je lahko različne stopnje, od rahlega natega do popolnega pretrganja mišice, udarnina mišice, mišični krči, akutni kompartment sindrom in razgradnja mišice zaradi napora. Naštete bolečine spadajo med akutne mišične bolečine. Med kronične pa poleg zapoznele mišične bolečine sodi še kronični kompartment sindrom.
Pogosto slišimo, da si je nekdo nategnil mišico ali utrpel udarnino. Za kaj gre v tem primeru?
Bolečina, ki nastane kot posledica mišične poškodbe zaradi natega, je ena pogostejših bolečin v mišicah. Nateg mišice je tudi ena najpogostejših poškodb v športu nasploh. Najpogosteje so poškodovane mišice, ki potekajo preko dveh sklepov: sprednje stegenske mišice, notranje stegenske mišice, zadnje stegenske mišice in zadnje golenske mišice. V športu so pogoste tudi bolečine, ki nastanejo kot posledica udarnine mišice. Pri teh je predvsem pomembno to, da lahko vodijo v kasne posledice v smislu nastajanja osifikacijskih jeder v sami mišici, zaradi česar lahko akutna poškodba vodi v dolgotrajne težave.
Dolgotrajno telesno aktivnost lahko spremljajo tudi mišični krči. Zakaj prihaja do njih in kako ravnati?
S telesno aktivnostjo povezani mišični krči so ravno tako ena pogostih oblik mišične bolečine. Vzrok njihovega nastanka za zdaj ni jasen, se pa predvsem pojavljajo pri cikličnih športih, kot je na primer maratonski tek. Predpostavlja se, da je vzrok za njihov nastanek v ponavljanju in potenciaciji živčnega impulza, ki povzroča mišično krčenje, in ne v spremembi elektrolitskega stanja v mišici oziroma v krvi, kar se je dolgo časa imelo za mogoč vzrok. Dokazane preventive pred mišičnimi krči za zdaj ni, priporočamo pa, da se posameznik s temi težavami ne loteva dlje časa trajajočih cikličnih aktivnosti, ki jih ni vajen. Izvaja naj jih postopoma in vmes izvede raztezne vaje za obremenjene mišične skupine.
Poškodba mišice zaradi napora lahko vodi tudi v življenje ogrožajoče stanje, ki poteka v odsotnosti bolečine.
Gre za akutno poškodbo mišice zaradi napora, ki vodi v njeno razgradnjo. Ne pokaže se kot mišična bolečina, ampak z drugimi simptomi in lahko napreduje v življenje ogrožajoče stanje. Pogostnost pojavljanja ni znana, dejavniki tveganja za njen nastanek pa so vročina, vlažnost, dehidracija, slaba telesna pripravljenost, visoka nadmorska višina in pred kratkim prebolel virusni infekt. Gre za to, da v mišici zaradi prekomernega napora prihaja do razgradnje, razpadni produkti pa lahko vodijo do okvare notranjih organov.
Kadar bolečina nastane hitro in traja kratek čas, govorimo o akutni bolečini, ki ima svoj biološki smisel. Prizadeto osebo opozori na škodljivo dogajanje v organizmu in ima varovalni učinek.
Telesna aktivnost dokazano izboljša funkcioniranje tudi pri mnogih kroničnih boleznih.
Redna telesna aktivnost tako v mladosti kot tudi v kasnejših letih pomaga ohranjati dobro počutje in hkrati pripomore k manjšemu pojavljanju bolečin, povezanih z okvarami kostno-mišičnega sistema. Z redno telesno aktivnostjo posredno zmanjšujemo negativna doživljanja drugih bolezni in tudi samo psihično dojemanje bolečine, vezane na različna bolezenske dogajanja v telesu. Redna telesna aktivnost pomaga ohranjati povišani mišični tonus ter vzdržljivost in moč mišic, kar posledično vodi v manjše obremenitve kosti, sklepov in drugega vezivnega tkiva. Ravno tako pripomore k zmanjševanju telesne mase. Slednja je pomemben dejavnik obrabe sklepov, predvsem sklepov spodnjih okončin – ki so eden pomembnejših vzrokov za bolečine pri starostnikih.
Kako torej ostati telesno aktiven na starost? Kaj naj počnemo in kako pogosto?
Tudi na starost priporočamo ohranjanje redne telesne aktivnosti. Težko govorimo o absolutnih priporočilih. Odvisno je od tega, koliko smo bili telesno aktivni v mladosti oziroma v srednjih letih, koliko možnosti imamo in kakšno je naše siceršnje zdravstveno stanje. Poudariti velja, da ni vsaka telesna aktivnost enako koristna in da so tiste, pri katerih prihaja do ponavljajočih se gibov ali do stacionarnih drž telesa, lahko za telo zelo obremenjujoče. Namesto da bi z njimi telo krepili, povzročamo nastanek bolečin zaradi obremenjenosti določenih mišic in sklepov. Priporočamo kombinacijo krepitve vzdržljivosti (tek, hoja, plavanje, kolesarjenje, nordijska hoja) ter vaj za moč, povečanje gibljivosti ter izboljšanje ravnotežja. Intenzivnost naj bo individualno prilagojena.
