Konec čakanja na neozdravljivost raka pljuč?

Avtor: R. M. Z.

Kadar ga odkrijemo v zgodnjih stadijih, je rak na pljučih največkrat ozdravljiv. To pomeni, da lahko takšnega bolnika po kirurškem posegu, v okviru katerega odstranijo spremenjeno tkivo, označimo kot ozdravljenega.

Žal je popolnoma drugače, kadar bolezen prepoznamo prepozno. Takrat t. i. kurativnega kirurškega posega ni več mogoče izpeljati, pri bolniku pa se govori le še o »preživetju«. Pojem preživetja je v sodobni onkologiji eden najpogosteje uporabljenih, razlog pa je prav v prepoznem prepoznavanju rakavih sprememb. O preživetju oziroma o tem, koliko let, mesecev ali tednov pripisujejo bolniku, so se onkologi pri pljučnem raku prisiljeni pogovarjati pri več kot 85 odstotkih primerov. Takšen je namreč delež bolnikov, pri katerih so bolezen odkrili prepozno.

Kajenje glavni krivec

Z epidemiološkega stališča bi bil pljučni rak lahko ena laže obvladljivih onkoloških bolezni. Zakaj? Ker je prevladujoč dejavnik tveganja dobro znan, kajenju pa bi se lahko z resnično voljo v veliki meri izognili. Žal resnične volje primanjkuje tudi zato, ker imajo vse vlade sveta, ko gre za kajenje, figo v žepu. Trženje proizvodov, ki na koncu – tako ali drugače – pokončajo uporabnika in plačnika, je pač zanimivo za vse finančne ministre sveta. Res je sicer, da so v preventivnem smislu pri globalnem problemu pljučnega raka pomembni tudi številni drugi dejavniki, ki jih ne poznamo tako dobro, vendar ne smemo mimo dejstva, da je kajenje krivo za več kot 90 odstotkov bolezni.

Drugi dejavnik, ki bi lahko zmanjšal globalne posledice te bolezni, je njeno pravočasno prepoznavanje. Tudi tu imamo izjemne težave − tudi objektivne narave. Bolezenska znamenja so namreč pogosto nespecifična, praviloma jih žal tudi prepozno opazimo. Prav zato je ‘screening’ tako pomemben! Do nedavnega nismo imeli na voljo ustrezne presejalne metode, takšne torej, ki bi bila dovolj specifična, neinvazivna in ne predraga. Na srečo postaja danes preiskava s pomočjo spiralne računalniško vodene tomografije (spiralna CT) metoda izbora, ki zadostuje ključnim kriterijem za presejanje večjih populacij potencialnih bolnikov.

Potencialna 80-odstotna ozdravitev

Ključ je seveda v deležu bolnikov, pri katerih bolezen odkrijejo dovolj zgodaj in pri katerih je mogoče z ustreznim in hitrim terapevtskim pristopom doseči kar 92-odstotno stopnjo ozdravitve. Profesorica Claudia Henschke, vodja presejalnih programov za pljuča in srce v centru Mout Sinai na Manhattnu, je povedala, da bi lahko preživetje bolnikov z rakom na pljučih izboljšali s takratnih 12−15 na 80 odstotkov! Pravzaprav neverjetno. Seveda so se takoj pojavili kritiki, ki so raziskavi I-ELCAP (International Lung Cancer Action Project) očitali nekatere metodološke pomanjkljivosti, predvsem odsotnost primerjave s kontrolno skupino oziroma odsotnost randomizacije, vendar so rezultati večino strokovne javnosti prepričali, da je mogoče s proaktivnim iskanjem bolezni prognozo pljučnega raka bistveno izboljšati. Statistična »moč« I-ELCAP je bila namreč velika, saj so letno preiskali populacijo več kot 31.000 kadilcev z velikim tveganjem. Delež primerov, kjer je šlo za zgodnjo obliko (stadij I) pljučnega raka, pa je med vsemi najdenimi primeri znašal kar 85 odstotkov. Precej več kot v nacionalni ameriški raziskavi NLST (National Lung Screening Trial), ki smo jo z veliko nestrpnosti dočakali sredi leta 2011 in je odkrila bolezen v prvem stadiju pri 62 odstotkih primerov raka na pljučih. Raziskava NLST je bila načrtovana kot primerjava CT-preiskav s kontrolno skupino, v kateri so spremembe na pljučih iskali s pomočjo tradicionalne rentgenske preiskave. Njen cilj je bil potrditi ali ovreči razliko v učinkovitosti obeh diagnostičnih metod, rezultati pa so potrdili pomembno večjo učinkovitost CT-metode. Preiskovanci, katerih pljuča so vsako leto pregledali s pomočjo spiralne CT-metode, so bili namreč deležni 20-odstotne manjše relativne umrljivosti in zaključki so tudi skeptike prepričali, da je presejanje z omenjeno metodo smiselno. Seveda opozarjajo na »kolateralno« škodo zaradi lažno pozitivnih izvidov, česar pa se seveda celotna strokovna javnost zaveda.

Presejanje za raka pljuč v ZDA

Po precej dolgotrajnem vztrajanju pri stališču, da dokazi o smiselnosti presejanja populacije s povečanim tveganjem za raka pljuč ne zadoščajo, USPSTF (Preventative Services Task Force) sedaj »CT skrining« pljuč priporoča. Američani so se torej, vsaj kar zadeva stroko, odločili. Vsako leto bodo »skenirali« pljuča kadilcev (s kadilsko zgodovino vsaj 30 »škatlic-let«) v starostnem razredu med 55 in 80 let, kar naj bi predstavljalo okoli 8,6 milijona Američanov. Seveda bodo stroški zelo veliki, pa vendar bistveno manjši, kot če bi čakali in zdravili takrat, ko je že prepozno! Delež bolnikov, ki lahko na svojo prihodnost gledajo z optimizmom, se z aktivnim iskanjem bolezni pomembno poveča. Kaj bo presejanje populacije z velikim tveganjem prineslo v praksi, bomo videli v prihodnjih letih v ZDA in državah, ki jim bodo sledile.

In v Sloveniji…

Epidemiološki podatki o pljučnem raku za Slovenijo govorijo sledeče: pri nas odkrijemo v omejenem stadiju, torej v fazi, ko je bolezen še ozdravljiva, 12,8 odstotka primerov pljučnega raka pri moških in 17,2 odstotka pri ženskah. Upamo lahko, da se bomo presejanja čim prej lotili tudi pri nas, čeprav trenutno ekonomsko stanje v državi temu gotovo ni naklonjeno. Vendar se »računica« spremeni, ko na stroške pogledamo bolj kompleksno in skozi objektiv, ki upošteva tudi stroške obravnave težko bolnih. Brez proaktivnega iskanja je takšnih kar 85 odstotkov vseh bolnikov s pljučnim rakom.  

Še podatek o tem, kolikšen delež bolnikov s pljučnim rakom živi še pet let po postavljeni diagnozi: Evropska raziskava EUROCARE-5, ki je primerjala stanje v Evropi v obdobju med letoma 2000 in 2007, govori sledeče: petletno preživetje slovenskih bolnikov znaša 10,7 odstotka. V istem obdobju je bilo v celotni Evropi v povprečju pet let po postavljeni diagnozi živih še 13 odstotkov bolnikov, v državah Srednje Evrope 14,8 odstotka in v sosednji Avstriji 16,8 odstotka.   Samo Pitamic

(Viri: Register raka − rak v Sloveniji 2010, EUROCARE-5)

  • Buenos Aires, 2009

Pred 15 leti je bil Peter bolj ali manj vsakdanji velemestni štiridesetletnik. Živel je tako kot velika večina meščanov Buenos Airesa. Oče dveh, danes odraslih deklet si je po ločitvi počasi začel ustvarjati novo življenje. Pravzaprav se ni veliko spremenilo. Zakoreninjenih starih navad ni spremenil in življenje je bilo – bolj ali manj – dolgčas! Praznino si je polnil z običajnimi »mašili«, hrano, televizijo, občasnim seksom in cigareti. Vsake pol ure je telo zahtevalo novo.

  • Madrid, 2014

Danes je drugače. Razliko je prinesla bolezen, ki je pet let po diagnozi usodna za 96 odstotkov bolnikov. Rak pljuč! Peter je poln življenjske energije, teče, osvaja vrhove in se veseli vsakega novega jutra. Imel je neznansko srečo. Zaskrbljenost prijateljice zaradi podkožne zadebelitve, ki jo je opazila na spodnji strani njegove nadlahti, ga je rešila. Še veliko več – spremenila ga je!

Epilog:

Petrova zgodba ima, kot večina zgodb, dobro in slabo stran. Dobra stran je, da se s Petrom, ki je postal moj prijatelj, srečujeva vsako leto in je zgodba torej resnična. In slaba stran? Podobne zgodbe so žal izjemno redke. Ponavadi se končajo drugače.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj