Ulcerozni kolitis je bolezen, ki zajame le debelo črevo in se vedno začne v danki (rektumu). Lahko tam ostane ali pa se začne širiti navzgor po debelem črevesju. Crohnnova bolezen lahko zajame cel prebavni trakt, od ust do analne odprtine. Najpogosteje je lokalizirana v zadnjem delu tankega črevesja in kolonu, debelem črevesu.
Prof. dr. Ivan Ferkolj, specialist internist in specialist gastroenterolog. Foto: Osebni arhiv
Približno pol bolnikov s KVČB ima ulcerozni kolitis, približno pol pa Crohnnovo bolezen. Pri 10–15 % bolnikov s KVČB ne moremo zanesljivo ugotoviti, ali gre za ulcerozni kolitis ali za Crohnnovo bolezen. Crohnnova bolezen je bila še v začetku 20. stoletja redka. Prvi bolniki so bili opisani šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Danes incidenca zelo narašča in ocenjujemo, da imamo v Sloveniji okrog 7000 bolnikov.
Simptomatika bolnikov s KVČB je lahko zelo različna. Pri ulceroznem kolitisu je lahko vnetih samo nekaj centimetrov črevesa, pa imajo številne težave: pogoste pozive na blato, tudi po desetkrat na dan in celo ponoči. Tudi Crohnnova bolezen lahko zajame zgolj kratek segment črevesa, ki pa se lahko oži in celo pride do zapore črevesa. To rešujemo z operacijo.
Kdo najpogosteje zboleva in kako se bolezen kaže?
Še vedno največ obolevajo mladi do 35. leta starosti, vendar se KVČB lahko pojavi tudi kadar koli kasneje in celo v otroštvu. Bolniki največkrat poiščejo pomoč zaradi drisk ali če se jim v blatu pojavi kri. Ulcerozni kolitis ima več krvavih stolic kot Crohnnova bolezen. Lahko se pojavijo tudi bolečine v trebuhu in sistemski znaki: subfebtilno stanje, slabo počutje, slabokrvnost. Približno 20–30 % bolnikov s KVČB ima poleg črevesnih tudi simptome izven črevesja. Največkrat gre za prizadetost sklepov hrbtenice oziroma malih ali velikih sklepov ali težave s kožo. Lahko pride tudi do prizadetosti oči in celega sistema, celo jeter. V tem primeru ne gre več samo za vnetje v črevesju, pač pa za sistemsko vnetje.
Slovenskim bolnikom je v veliko in dobrodošlo pomoč Društvo za kronično vnetno črevesno bolezen z več tisoč člani.
Kakšna pa je tipična diagnostična pot pri KVČB?
Družinski zdravniki so o KVČB zelo dobro informirani, čeprav ima vsak od njih v povprečju le nekaj bolnikov s KVČB. Danes se ne dogaja več, da bi bolnik taval od enega do drugega zdravnika. Hitro so napoteni na osnovno diagnostiko ali k specialistu. Diagnozo v 90 % potrdi kolonoskopija, vedno pa se s preiskavo blata na bakterije, virus in parazite najprej izključi infektivne vzroke za drisko.
Precej se govori o sistemskem pristopu glede prehranjevanja bolnikov s KVČB.
Hrana je v vsakem primeru zelo pomembna, čeprav neka tipična dieta KVČB ne obstaja. Načeloma bolniki sami hitro ugotovijo, kaj smejo jesti in česa ne. Splošna priporočila so izključitev mleka in mlečnih izdelkov ter izogibanje hrani, ki napenja: stročnice, zelje, repa, brokoli cvetača itn. Pri sadju kot koristna izstopa banana in svetujemo vsaj eno ali dve banani dnevno. Banana je namreč zelo kalorična in vsebuje kalij, ki ga bolniki z driskami izgubljajo. Hkrati je živilo, ki zapira. Če je KVČB zelo aktivna, je zelo pomembno tako imenovano dodatno prehranjevanje v obliki posebnih napitkov. Bolniki jih na predlog specialista dobijo s 50-odstotnim popustom. V najhujših primerih bolezni pa predpišemo hrano v obliki infuzije.
Zelo pogoste so tudi funkcionalne bolezni prebavil, vendar se o njih v javnosti premalo govori. Značilne so bolečine v trebuhu, občasne driske, ki se lahko izmenjujejo z zaprtjem. Ni pa nekih takih alarmantnih znakov, na primer zvišan kalprotektin, ki je odličen kazalnik vnetja v črevesju. Pri funkcionalnih driskah kalprotektin praktično nikoli ni povišan.
Kako poteka zdravljenje bolnikov s KVČB
Okrog 70 % bolnikov s KVČB lahko zazdravimo s standardnimi zdravili. Mesalazin je učinkovit pri okrog 60 % bolnikov z ulceroznim kolitisom, ne pa tudi pri bolnikih s Crohnnovo boleznijo. Na žalost moramo večkrat poseči po kortikosteroidih – ki so sicer odlično zdravilo, vendar imajo veliko neželenih učinkov. Običajni odmerki kortikosteroidov pri KVČB so 0,5–1 miligram na kilogram telesne teže, vendar ne več kot 60 miligramov na dan. Kasneje odmerke znižujemo (po 4 miligramov na teden). Trudimo se, da zdravljenje s kortikosteroidi ne traja več kot dva meseca. Naslednja »stopnja« pri zdravljenju KVČB so imunosupresivi (zaviralci imunskega sistema). Pri nas se največ uporablja azatioprin. Če navedena zdravila niso učinkovita, se bolnika predstavi na gastroenterološkem konziliju. Ta pregleda celotno dokumentacijo in izda sklep, ali je bolnik primeren kandidat za biološka zdravila. Njihovo izbiro običajno prepustimo lečečemu gastroenterologu, včasih pa tudi svetujemo izbiro zdravila. Pri nas imamo za zdravljenje KVČB na razpolago pet bioloških zdravil in eno v obliki malih molekul.
Na biološka zdravila se dobro odzoveta približno dve tretjini bolnikov, približno tretjina pa odlično. Pri njih lahko govorimo o popolni zazdravitvi črevesne sluznice. Pri približno 10 % bolnikov pa tudi z menjavami zdravil ne dosežemo želenega cilja in jih je potrebno operirati.
KVČB in stres
Pri KVČB lahko govorimo o treh teorijah vzroka nastanka. Pri približno 10 % bolnikov prihaja do družinskega pojavljanja bodisi Crohnnove bolezni bodisi ulceroznega kolitisa. Pri njih je bolezen gensko pogojena. V zadnjem času se veliko govori o mikrobiomu, vendar izrazitih praktičnih rezultatov še ni. Zanesljivo pa je to ena od novih možnosti. Tretja hipoteza, ki je zelo pomembna, pa kot vzrok za KVČB izpostavlja prekomeren imunski odziv mikrobiote (pri genetsko predisponiranih osebah) na črevesno vsebino. To so trenutno veljavne delovne hipoteze. Stres je dolgo časa veljal za pomemben dejavnik KVČB in zagotovo lahko pripelje do poslabšanja bolezni. Trebuh je namreč zelo pomemben stresni organ.
