Kako sladek se nam bo zdel sladkor, je odvisno od vrste živil, ki jih uživamo. To je sicer že dolgo znano, vendar do sedaj niso poznali molekul, ki to regulirajo. Zdaj je ta uganka rešena. Raziskava, ki so jo na modelu vinskih mušic izvedli na Univerzi Sydney, je tudi pokazala, da okušanje hrane nadzorujejo iste molekule, kot učenje. Okus kot čut je zelo subjektiven in odvisen od prejšnjih izkušenj, še piše v poročilu, objavljenem v Cell Reports.
Življenjska doba, učenje in čutno zaznavanje hrane povezani
Profesor Greg Neely iz Centra Charlesa Perkinsa na Univerzi Sydney je izpostavil štiri ključne ugotovitve. Prvič: hrana, ki jo živali jedo, vpliva na to, kaj bodo v prihodnosti dojemale kot hrano. Drugič: mehanizmi, ki so vpleteni v podaljševanje življenjske dobe, so vključeni tudi v okušanje – dvignejo prag zaznavanja posameznega okusa in vplivajo na intenzivnost le-tega. Tretjič: v zaznavanje okusa so vpletene iste molekule, kot v učenje novega. Četrtič: življenjska doba, učenje in čutno zaznavanje so povezani na načine, ki jih znanost šele začenja razumeti.
Prehrana z manj beljakovin poveča zaznavanje sladkega
“Ugotovili smo, da okušanje hrane in učenje potekata po enakih biokemičnih poteh, ključna molekula za oba procesa pa je dopamin. Spoznanje, kako zelo je učenje pojav, pri katerem sodeluje celotno telo, je bilo za nas popolno presenečenje,” pojasnjuje Neely.
“Prehrana z malo beljakovinami (zaradi katere sadne muhe živijo veliko dlje), poveča intenzivnost zaznavanja saharoze. Odziv je res specifičen. Ko smo sadne muhe nahranili s hrano, ki ni bila sladka, se je zaznavanje sladkega okusa povečalo. Vendar le pri glukozi, ne pa tudi pri fruktozi. Zakaj je temu tako? Pojma nimamo,” pravi profesor Qiaoping Wang, ki je vodil raziskavo.
Način prehrane spremeni molekule v receptorjih za okus
Sprememba prehrane: povečanje sladkorja, zvišanje beljakovin, spreminjanje virov sestavljenih ogljikovih hidratov itd. drastično spremenila to, kako intenzivno so živali pri naslednjem obroku občutile sladkor. Preizkušanje učinkov umetnih sladil pri ljudeh je dalo podobne rezultate: sladka hrana je “uničila” nekatere beljakovine v receptorjih za okus na jeziku. Živčne celice so zato sčasoma propadle. Posledica je bila potreba po večjem vnosu hrane, še posebej ogljikovih hidratov.
Analizirali so tudi vse beljakovine, ki so se v receptorjih za okus spremenile kot odgovor na prehrano. Odkrili so, da zaznavanje okusa nadzoruje dopamin (bolj znan kot eden od štirih hormonov sreče). Gre za živčni prenašalec, katerega izločanje se poveča ob pričakovanju bodočega ugodja. Pomemben je tudi za učenje, saj intenzivno deluje med spoznavanjem novega in neznanega.
