Sogovornica pove, da je v zadnjih dneh (pogovor smo v tiskani izdaji Revije za moje zdravje objavili konec aprila 2020) njeno delo usmerjeno k zagotavljanju zadostne količine ustrezne osebne varovalne opreme za zdravstvene delavce, pripravi navodil za uporabo te opreme … Zanimalo nas je, kako se zdravniki na Infekcijski kliniki danes spoprijemajo z dnevnimi izzivi, kako poteka njihov delovnik, kakšna so pričakovanja.
Doc. dr. Mateja Logar, infektologinja
Ali imate dovolj zaščitne opreme? Kako ste zaščiteni vi? Kako je dihati z opremo, s katero delate? Je vroče v njej? Se hitro utrudite?
»Že ob pojavu epidemije na Kitajskem smo začeli priprave na možnost epidemije tudi v Sloveniji; tako smo že januarja poskušali zagotoviti čim več ustrezne opreme, dopolniti zaloge in dokupiti stvari, ki jih nismo imeli. V enotah intenzivne terapije imajo zdravniki in negovalno osebje maksimalno zaščitno opremo predvsem za dihala. Glede na to, da se virus prenaša kapljično in včasih z aerosolom, smo ocenili, da ne potrebujemo zaščitnih kombinezonov, kot smo jih imeli predvidene za obravnavo bolnikov z ebolo. Več poudarka pri covid-19 je na zaščiti obraza, na katerem so mogoče vstopne točke prek sluznic in veznic. Tako imamo nameščen PARP (prenosni dihalni aparat, ki vpihava zrak v zato namenjeno kapuco) ali ustrezno masko (FFP 3 ali FFP 2 – odvisno od posegov) in zaščito za oči (očala, ki tesnijo, ali vizir), ob tem pa še kapo, vodoodbojen plašč in rokavice. Zaščita je odvisna predvsem od posegov, ki se izvajajo. Takrat, ko je mogoče, da bi prišlo do tvorbe aerosolov, je zaščita višje stopnje, če te nevarnosti ni, pa uporabljamo tudi zaščito nižje stopnje, se pravi kirurške maske tipa IIR in zaščito za oči. Tudi v intenzivnih enotah ni ob vsakem vstopu v sobo potrebna maksimalna zaščita, tako da skušamo opremo uporabljati čim bolj racionalno in varčno, ker je zaloge težko vzdrževati, saj na trgu ni veliko opreme, ki je prave kakovosti. V opremi je sicer vroče, vendar manj, kot če bi morali uporabljati tudi kombinezone; težava je v tem, da če imamo na glavah tako imenovane skafandre, zelo slabo slišiš, ves čas ti šumi, piha, tako da imaš vnete oči, izsušen nos, boli te glava. Vsekakor pa v času, ko imaš na sebi to opremo, ne moreš piti ali iti na stranišče, tako da je treba vse te aktivnosti skrbno načrtovati.«
Ali živite ločeno od svojih družin? Kako je pri vas?
»Vsi zaposleni v UKCL, ki delajo z bolniki covid-19, imajo možnost, da se ne vračajo v svoje domače okolje, če se jim zdi, da bi s tem ogrožali svoje domače. Jaz sem v stiku s svojimi ob koncih tedna, sicer pa trenutno živimo ločeno, pa ne zaradi strahu pred okužbo, ampak zaradi tega, ker jim je v okolju, v katerem so v času karantene, udobneje.«
Kako se spoprijemate z napori? Mogoče lahko navedete primere dobre prakse spoprijemanja z obremenitvami.
»Poleg fizičnih obremenitev ne smemo pozabiti tudi na psihične obremenitve; tudi tukaj UKCL zagotavlja svojim zaposlenim možnost psihološke pomoči, prek telefona. Vsekakor je pomembno, da imamo vsi zaposleni tudi dovolj časa za počitek in regeneracijo, saj je dokazano, da pomanjkanje spanja in večje psihične obremenitve negativno vplivajo na imunski sistem, kar ima lahko za posledico nastanek različnih okužb, ne samo covid-19. Meni osebno zelo ustreza, da grem po službi, če vreme to dopušča, vsaj za eno uro kolesarit, da se prepiham in prediham. Drugi pa se sproščajo na načine, ki so njim prijetni.«
Kakšen vtis ste dobili o koronapacientih, katere komorbidnosti imajo?
»Bolniki s covid-19, ki se zdravijo pri nas, so navadno starejši od 60 let; imeli smo tudi nekaj mlajših bolnikov, večinoma s pridruženimi boleznimi. Najpogosteje imajo bolniki povišan krvni tlak in druge srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen in pljučne bolezni.«
Ali ste opazili težji potek pri kateri od sočasnih bolezni?
»Naš vzorec bolnikov je premajhen, da bi lahko ocenjevali, katere bolezni vplivajo na potek bolezni. Tako smo imeli bolnika brez kakršne koli pridružene bolezni, ki je potreboval mehansko predihavanje, po drugi strani pa tudi bolniki, ki so starejši od 80 let in imajo številne pridružene bolezni, ne potrebujejo dodatka kisika, ampak je razlog za sprejem v bolnišnico splošna oslabelost ali poslabšanje njihovih kroničnih bolezni.«
Lahko orišete, kako poteka bolezen?
»V prvem tednu bolniki večinoma navajajo vročino, glavobol, neješčnost, bolečine v mišicah in utrujenost. Pri nekateri v resnici bolezen poteka kot malo hujši prehlad. Pri nekaterih se po prvem tednu začne stanje popravljati, pri manjšem odstotku pa pride do napredovanja bolezni s prizadetostjo spodnjih dihal. V tem obdobju se intenzivira kašelj, ki je suh in dražeč, pojavi se bolečina za prsnico, lahko tudi občutek dušenja. Pri bolnikih, ki navajajo občutek dušenja, je pogosto znižan odstotek kisika v krvi in potrebujejo sprejem v bolnišnico ter zdravljenje s kisikom. Pri nekaterih zadošča samo dodatek kisika na navadnem oddelku, pri približno 5 % pa pride do dodatnega poslabšanja, veča se potreba po kisiku in je zato potreben sprejem v intenzivno enoto z intubacijo in mehanskim predihavanjem.«
Katera zdravila uporabljate?
»Trenutno pri nas uporabljamo klorokvin oziroma hidroksiklorokvin; v prvih tednih smo ga kombinirali z ritonavirjem/lopinavirjem, vendar smo to kombinacijo prenehali, ker raziskave niso potrdile učinkovitosti ritonavirja/lopinavirja, ima pa številne neželene učinke. V prejšnjem tednu smo dobili tudi favipiravir, ki je v osnovi registriran na Japonskem za zdravljenje gripe; zdravilo moramo dati čim prej v poteku bolezni in ni primerno za zdravljenje bolnikov, ki so že v intenzivni enoti. Uporabljali smo tudi remdesivir, ki so ga naredili za zdravljenje ebole, vendar tam ni bil učinkovit. Zdravilo smo dobili od proizvajalca kot del sočutne rabe zdravil. V zadnjih tednih zdravilo žal ni več dobavljivo v Evropo, razen za centre, ki sodelujejo v raziskavah, kamor pa mi nismo vključeni. Drugih zdravil ne uporabljamo, ker je premalo kakovostnih podatkov o njihovi učinkovitosti pri covid-19.«
Približno koliko je mladih (npr. pod 50 let) glede na starejše, ali je pri mlajših res toliko blažji potek? Drži, da so nekateri okuženi brez vsakih simptomov?
»Mlajši bolnik imajo navadno blažji potek in so zato pogosto doma in ne potrebujejo zdravljenja v bolnišnici, tako da je pri nas teh bolnikov razmeroma malo.«
Kolikšna je smrtnost tistih, ki so potrebovali ventilacijo?
»Za zdaj teh podatkov za UKCL še nimamo, ker se bolniki še zdravijo, iz tujine pa poročajo o od 50- do 65-odstotni smrtnosti. Tukaj je pomembno ločiti, ali gre za bolnike, ki so umrli zaradi covid-19, ali so umrli zaradi drugega razloga in so bili samo sočasno okuženi s sars-cov-2. Zato se bodo ti podatki še prav gotovo spreminjali in bodo končne številke verjetno drugačne, kot so trenutne.«
Uporaba ventilatorja poškoduje pljuča, bolnika je tudi treba dati v umetno komo.
»Mehansko predihavanje lahko poškoduje pljučno tkivo, ker se zrak v pljuča vpihava s pozitivnim tlakom, zato poskušamo bolnike predihavati s čim nižjimi tlaki, da pride do čim manjše poškodbe. Tudi sam kisik v visokih koncentracijah povzroči okvaro pljuč in povzroča razrast veziva, ki pozneje moti normalno delovanje pljuč. Za zdaj še ni podatkov, kakšne poškodbe bodo ostale pri bolnikih s covid-19, ki so potrebovali zdravljenje z mehanskim predihavanjem.«
Nekateri zdravniki, predvsem poročajo zdravniki, ki zdravijo bolnike s covid-19 v New Yorku, da se s prehitrim uvajanjem respiratorjev dela bolnikom škoda; da pri situaciji pri covidu ne gre za isto situacijo kot pri akutnem respiratornem stresnem sindromu in da če se že uporabijo, jih je treba drugače sprogramirati. Na najbolj nežen pretok zraka. So take tudi vaše izkušnje?
»Naše izkušnje so predvsem takšne, da ti bolniki v prvih dveh tednih potrebujejo predvsem mir, kar pomeni, da z njimi ravnamo čim bolj nežno, da jih čim manj premikamo ter da prejemajo dovolj zdravil za sedacijo in proti bolečinam. V tem času poskušam individualno prilagoditi ventilacijo vsakemu posameznemu bolniku glede na njegove značilnosti in potrebe. Pri idealnem poteku lahko pri večini po 10–14 dneh začnemo postopno odvajanje od ventilatorja in zbujanje, kar večinoma traja še en teden, če ne pride do kakšnih zapletov, tako da je trajanje hospitalizacije v enoti intenzivne terapije večinoma vsaj tri tedne in več, temu pa po tem sledita še zdravljenje in rehabilitacija na navadnih oddelkih in doma.
