Najpogostejši bolezni sta rak prostate in benigna hiperplazija prostate, obe povezani s starostjo. Z zdravim življenjskim slogom in zdravo spolnostjo tudi v starosti lahko bolezni prostate zmanjšamo ali zapoznimo njihov pojav. O boleznih in vzrokih zanje ter pomenu preventive sta na letošnjih 26. Shrottovih dnevih spregovorila Bojan Štrus, dr. med., in Simona Repar Bornšek, dr. med.
Zaradi vpliva moškega hormona testosterona se z leti prostata hitro povečuje. Velikost povečanja žleze pa ni tako zelo pomembna kot način rasti in posledične težave pri pretoku urina skozi sečno cev. Po 50. letu starosti moškega se zelo hitro, skoraj eksponentno, stopnjujejo simptomi spodnjih sečil, kot so na primer težave pri odvajanju in zadrževanju urina, šibek ali prekinjen curek in druge tegobe v povezavi s povečano prostato. V starosti sedemdeset let in več ima že skoraj 80 % moških težave s prostato.
Bolezni prostate
Bolezni prostate delimo na benigne bolezni, kot so: benigno povečanje prostate, prostatis, prostatodinija in simptomi spodnjih sečil ter rak prostate. Med vzroki za nastanek benigne hiperplazije prostate (BHP) in raka prostate so s starostjo povezane spremembe hormonskega stanja, kronično vnetje s posledičnim oksidativnim stresom in kopičenjem prostih radikalov, metabolni sindrom z debelostjo, hiperinzulinemija in dislipidemija, arterijska hipertenzija ter številni drugi.
Benigna hiperplazija prostate
BHP je od starosti odvisna bolezen in lahko povzroča moteče simptome spodnjih sečil, hkrati pa predstavlja tudi premaligno stanje za razvoj raka prostate.
Za nastanek BHP, ki povzroči povečanje žleze, je pomembnih veliko dejavnikov in vsi še niso do konca raziskani. So pa zelo pomembni, saj le s poznavanjem vzrokov lahko razmišljamo o načinih za preprečevanje in upočasnjevanje procesov, ki vodijo v bolezni.
Starostna degeneracija prostate je proces, ki ga pretežno povzročajo testosteronsko, žilno in vnetno staranje celic. Količina testosterona začne po 40. letu upadati, s tem pa se povečuje endotelijska disfunkcija, ki je poglavitni znak žilnega staranja in vodi v zmanjšano proizvodnjo dušikovega oksida. Žilno staranje je kronična žilna vnetna bolezen, ki je močno povezana s BHP in z nastankom rakastih celic. Poleg testosterona na prostato delujejo tudi drugi hormoni in inzulin. V etiopatogenezi BHP je pomembno povečanje količine estrogenov oz. spremenjeno razmerje med androgeni in estrogeni v prid zadnjih. Inzulinu podobni rastni faktor, rastni hormon in inzulin so udeleženi v procesih nastanka metabolnega sindroma, ki je povezan s simptomi spodnjih sečil, imajo pa tudi velik vpliv na nastanek hiperplazije. Prav tako obstaja povezava med dislipidemijo in arterijsko hipertenzijo ter BHP. Eden pomembnih dejavnikov razvoja BHP je kronično vnetje prostate, ki povzroča nastanek prostih radikalov in skupaj z zmanjšano učinkovitostjo antioksidantnih obrambnih mehanizmov vodi v razvoj bolezni prostate.
Rak prostate
Je med najpogostejšimi raki pri moškem in ga letno na novo odkrijemo pri več kot 1.500 primerih. Pogost je v zahodnem, razvitem svetu; nanj vplivata okolje in dedna predispozicija. S starostjo se povečuje vnetno staranje, ki pospešuje oksidativni stres, ključen za nastanek rakastih celic. Oksidativni stres igra pomembno vlogo tudi pri akutnem in kroničnem prostatitisu, ki je najpogostejša urološka bolezen pri moških, mlajših od petdeset let. Kronični prostatitis lahko zaradi tega štejemo kot bolezenski vzrok nastanka raka prostate.
Ker je kronično vnetje pogosto posledica nezdravljenega akutnega vnetja ali kot zaplet spolno prenosljivih okužb, je pomembno preprečevati prenos z nezaščitenimi spolnimi odnosi. Kronično vnetje je pogojeno tudi s kopičenjem potencialno karcinogenih sekretov, kot so amiloidna telesca, ki jih je s starostjo vedno več. Pogostejše ejakulacije, ki odstranjujejo te sekrete, torej lahko zmanjšajo pojav raka prostate. Nekatere raziskave nakazujejo, da so moški z manjšim številom spolnih partnerjev, višjo starostjo ob prvem spolnem odnosu in z zmerno spolno aktivnostjo (od 2- do 4-krat tedensko) manj ogroženi zaradi raka prostate.
S starostjo se spreminja raven spolnih hormonov. Predvsem hipogonadizem, bolezensko stanje, ko moda ne izločajo dovolj testosterona, in višja raven estrogenov s posledično debelostjo igrata ključno vlogo pri vzrokih raka prostate. Debelost z nizko stopnjo kroničnega vnetja v maščobnem tkivu povečuje oksidativni stres, aktivacijo vnetnih citokinov in koncentracijo inzulina ter inzulinu podobnih rastnih faktorjev. Z večjo incidenco raka prostate naj bi bila povezana tudi metabolni sindrom in hipertiroza.
Diagnostika in zdravljenje
Zdravljenje benignega povečanja prostate je mogoče z zdravili, ki zmanjšujejo rast celic, ali alfablokatorji, ki sproščajo gladke mišice okrog vratu mehurja.
Operativno zdravljenje je naslednja možnost, potem ko dokažemo, da so zastanki urina v mehurju znatni (več kot 150 ml) in če maksimalni pretok urina znaša pod 10 ml/sek. ter smo hkrati izključili druge nevrološke bolezni ali anatomske spremembe sečnice. Bolnik pred posegom vedno opravi cistoskopijo.
Da bi izključili sum na raka prostate, pri bolniku opravimo digitorektalni pregled prostate, merimo volumen prostate z ultrazvokom in s pregledom sečil, merimo ledvično funkcijo, sediment urina in prostatični specifični antigen (PSA). Prav določitev seruma PSA, ki se tvori v celicah prostate, je ključna diagnostična preiskava. Za dokončno potrditev diagnoze raka moramo opraviti še biopsijo tkiva žleze. Zdravljenje raka prostate se je z operativnega razširilo na laparoskopski in robotski način. Mogoča je tudi radioterapija, ki je v bistvu enakovredna operativni. Napredovalo bolezen pa primarno zdravimo z odtegnitvijo testosterona in danes tudi z drugo linijo antiandrogenov ter s kemoterapijo.
Preberite tudi: Antioksidanti – kako delujejo in katerega izbrati
Uporaba protivnetnih zdravil in antioksidantov
V raziskave o možnostih preprečevanja vnetja je bilo vključenih veliko protivnetnih zdravil. Rezultati študij aspirina in nesteroidnih antirevmatikov podpirajo nadaljnje raziskave njihovih preventivnih učinkov na razvoj raka prostate, medtem ko so selektivni zaviralci COX-2 zaradi potencialnih srčno-žilnih tveganj manj obetavni.
Številne rastline vsebujejo snovi, ki imajo protivnetni učinek ter so bile zaradi tega predmet veliko študij in raziskovanj njihovih učinkov na preprečevanje in zdravljenje raka prostate. Mednje sodijo plodovi žagaste palme, likopen v plodovih paradižnika in izoflavoni soje. Prav tako so veliko raziskav deležne snovi, ki naj bi imele antioksidativni učinek in s tem potencial preprečevanja oksidativnega stresa kot dejavnika za nastanek degeneracije in rakastih celic tkiva. Mednje naj bi sodili katehini iz zelenega čaja, saj je med pivci te pijače manj raka prostate. Resveratrol, selen in snovi v brusnicah, grozdju in v granatnem jabolku naj bi prav tako ščitili pred nastankom raka prostate. Žal se je v nekaterih raziskavah pokazalo, da so koristni učinki vezani le na posamezne podskupine.
Med vitamini, ki naj bi zmanjšali pojav raka prostate, je veliko pozornosti deležen vitamin D, čeprav ga evropske smernice v preventivi raka prostate ne priporočajo, saj v območjih nizkih in visokih vrednosti celo povečuje tveganje za nastanek raka prostate. Čeprav na podlagi metaanaliz ni mogoče priporočiti določenih prehranskih dopolnil, si nekatera živila zaslužijo nadaljnje raziskave, pri čemer je treba upoštevati individualne razlike.
Presejalni programi
PSA-označevalca za zdaj pri nas ne uporabljamo kot presejevalne metode za odkrivanje raka prostate. Podobno je po svetu, saj bi tako odkrili preveč primerov, pri katerih se rak prostate nikoli ne bi klinično izrazil. Če bi moški živeli dovolj dolgo, bi se slej kot prej dejansko pri vseh razvil prostatični rak v neagresivni obliki.
Preberite tudi: Presejali bomo raka pljuč, raka prostate, ponekod v EU tudi rak želodca
Preventivni pregledi in zdrav življenjski slog
Moški po 45. ali 50. letu bi moral obiskati urologa, še zlasti če ima v družinski anamnezi raka pri moških sorodnikih. Preventivni pregled vključuje meritev PSA, ultrazvok sečil z oceno velikosti prostate in zastanka po mikciji, sediment urina in osnovni laboratorij z oceno ledvične funkcije. Potreben je tudi digitorektalni pregled prostate in genitalij.
Sicer pa je tudi pri boleznih prostate zelo pomemben zdrav življenjski slog. V prehrani svetujejo omejitev uživanja mrzlih gaziranih pijač, prave kave, ostro začinjenih jedi, rdečega mesa, predvsem z žara in alkohola. Zanimivo je priporočilo Evropskega urološkega združenja, da je pri pitju alkohola najboljša zmernost, saj prekomerno uživanje in abstinenca povečujeta tveganje za raka prostate. Tudi vsa druga priporočila za zmanjšanje srčno-žilne ogroženosti in obolenj veljajo v enaki meri za preprečevanje bolezni prostate.
