Poslušajte članek
Glavno vprašanje, ki si ga je avtorica v predavanju z naslovom »Bolečina v križu kot statusni simbol – multimodalno zdravljenje« zastavila, je, kako prepoznati bolnika, pri katerem se bo razvila kronična bolečina v križu. »Kljub temu, da gre najpogosteje za nespecifično, enostavno bolečino, ki naj bi imela dobro napoved, premalo energije posvetimo iskanju in vodenju bolnikov, ki bodo najverjetneje razvili kronično bolečino, katere zdravljenje predstavlja velik izziv tako za zdravstveni sistem na primarni ravni kot za bolnika,« je pojasnila dr. Pekarović Džakulin.
Številke so visoke
Ocenjujejo, da ima bolečino v križu občasno kar 84 % odraslih. V Sloveniji se letno zaradi teh težav zdravi okoli 300.000 pacientov. Večina bolnikov, pregledanih na primarni ravni (več kot 85 %), ima nespecifično, enostavno bolečino v križu, katere pravega vzroka praviloma ne poznamo oziroma ga ne moremo zanesljivo ugotoviti. Vsaka peta oseba v Evropi pa se spopada s kronično bolečino.
Mišično neravnovesje in psihosocialni dejavniki
Paleoantropolog Daniel E. Lieberman v svoji knjigi Zgodbe človeškega telesa ugotavlja, da spada bolečina v križu med bolezni neskladja. Kot razlaga, naj ljudje ne bi bili dobro prilagojeni za premajhno telesno aktivnost, prekomerno uživanje hrane in preveč udobja. Kronično zbolimo, ker počnemo tisto, na kar naša telesa niso dobro prilagojena. Ena od hipotez nastanka bolečine v križu kot vzrok navaja mišično neravnovesje, ki ne nastane zaradi velikih fizičnih obremenitev, ampak, ravno nasprotno, zaradi dolgotrajnega sedenja. Po drugi strani pa je bolečina v križu morda samo neizogibna posledica evolucijskega oblikovanja ledvene krivine zaradi človekove pokončne hoje.
Pomembni so psihosocialni dejavniki tveganja za nastanek bolečine, kamor spadajo stres, občutek preobremenjenosti pri delu, ponavljajoče se, monotono delo, slabi medosebni odnosi, splošno nezadovoljstvo z delom in občutek brezizhodnosti.
Revizija definicije bolečine
Leta 2020 je Mednarodno združenje za proučevanje bolečine (IASP – International Association for the Study of Pain) objavilo revizijo definicije bolečine, v katero so poskusili zajeti kompleksno naravo bolečine. Opredelili so jo kot neprijetno senzorično in čustveno doživetje zaradi dejanske ali potencialne okvare tkiva. Kljub temu, da je za bolečino od nekdaj značilno osebno doživljanje, ki ga je treba spoštovati, bolečina vsekakor ni isto kot nocicepcija, kar pomeni sprejemanje in zaznavanje bolečinskih dražljajev, in ni nujno posledica okvare tkiva. Učenje doživljanja in sprejemanja bolečine namreč poteka na podlagi vseživljenjskih izkušenj in ima lahko zaščitno vlogo, lahko pa negativno vpliva na psihosocialno počutje ljudi.
Bolniki s subakutno in kronično bolečino
Kadar bolečina v križu ne izzveni v štirih tednih, govorimo o subakutni bolečini, kjer je poleg zdravljenja simptomov treba prepoznati bolnike z večjim tveganjem za razvoj kronične bolečine. V nedavno objavljeni prospektivni kohortni študiji so ugotovili, da do pomembnega izboljšanja bolečine v križu najpogosteje pride v osmih tednih od začetka bolečine, zato je izjemnega pomena pravočasno in učinkovito zdravljenje. Pri bolnikih s kronično bolečino ne pričakujemo več ozdravitve v smislu prenehanja bolečine, temveč le nadzor oziroma spoprijemanje z bolečino, vzdrževanje funkcije in preprečevanje invalidnosti.
V veliki začetni kohortni randomizirani študiji, ki je potekala med letoma 2015 in 2018, so ugotavljali, da je pri tretjini bolnikov prišlo do prehoda iz akutne v kronično bolečino v križu, kar je veliko. Med najpomembnejšimi dejavniki tveganja za razvoj kronične bolečine v križu so bili zdravljenje, ki ni sledilo smernicam, debelost, kajenje, bolečina, ki seva v nogo, prejšnja invalidnost in depresivno-anksiozna motnja.
Zdravljenje akutne bolečine
Cilj oskrbe bolnikov z akutno bolečino v križu je kratkotrajno simptomatsko zdravljenje. Pri večini teh bolnikov pride do izboljšanja stanja ne glede na vrsto zdravljenja. Na začetku bolnikom običajno priporočajo lokalno pregrevanje predela križa, odsvetujejo jim predolg počitek v postelji in jim svetujejo čim hitrejšo vrnitev k telesnim aktivnostim.
Če nefarmakološki ukrepi ne zaležejo, se zdravniki najprej odločijo za kratkotrajno (dva do štiri tedne) simptomatsko zdravljenje z nesteroidnimi antirevmatiki (NSAR). Paracetamol svetujejo samo bolnikom, ki imajo kontraindikacije za jemanje NSAR. Če začetna terapija ne zadošča, zdravniki svetujejo dodatek nebenzodiazepinskega mišičnega relaksanta. Pri bolnikih, ki mišičnega relaksanta ne prenašajo ali imajo kontraindikacijo, priporočajo kombinacijo NSAR in paracetamola. Uporabi opioidov in tramadola se izogibamo, saj so dokazi za zdravljenje akutne bolečine v križu omejeni. Njihova uporaba se priporoča le pri bolnikih s kontraindikacijami za druga zdravila ali če je bila dotedanja terapija neuspešna. Zelo omejeni so tudi dokazi za zdravljenje akutne bolečine v križu z antidepresivi, sistemskimi glukokortikosteroidi, antiepileptiki, lokalnimi zdravili in zeliščnimi pripravki.
Zelo pomembno je, da bolnikov z akutno bolečino v križu ne podcenjujemo in da pravočasno prepoznamo tiste z večjim tveganjem za razvoj kronične bolečine v križu, kjer so cilji zdravljenja popolnoma drugačni.
Zdravljenje kronične bolečine
Pri obravnavi subakutne in kronične bolečine ni raziskav, ki bi ocenjevale optimalno zaporedje terapij. Prav tako ni dokazov, da bi bili kateri od specialistov uspešnejši kot drugi. Pri načrtovanju ukrepov je treba upoštevati, kaj bolnik pričakuje, da mu bo od terapij koristilo, saj se zdi, da to vpliva na izid zdravljenja. Poleg tega je treba upoštevati tudi dostopnost, razpoložljivost in finančni vidik zdravljenja kronične bolečine v križu. Pomembno je bolnikom razložiti naravo bolezni in jim pojasniti, da je nujno njihovo proaktivno sodelovanje pri zdravljenju. Zavedati se je treba, da bolniki težko prenašajo bolečino in da jo vsak doživlja na svoj način. Ovira jih strah pred gibanjem ali celo invalidnostjo.
Bolniki s kronično bolečino ujeti v kolesje
Bolniki s kronično bolečino v križu so po navadi ujeti v kolesje zdravstvenega, zavarovalniškega in invalidskega sistema, ki je naravnan pretežno v iskanje telesnih vzrokov bolečine. Ko se razen degenerativnih sprememb na hrbtenici ne ugotovi nič posebnega, se bolnika najpogosteje odpravi z nasvetom, naj nadaljuje s konzervativno fizikalno terapijo in naj se vrne na delo. Bolniki ponotranjijo svojo »obrabo hrbtenice« in začarani krog je sklenjen. »Zato mora biti naš cilj, da do kronične bolezni ne pride in da skušamo zmanjšati bolečino v času do osmih tednov, ko ta praviloma preide v kronično,« je poudarila dr. Pekarović Džakulin.
