Srčno-žilne bolezni so ubijalke – uprimo se jim

Avtor: dr. Karin Kanc

Koronarna bolezen (to je pri­zadetost žil, ki skrbijo za pre­hrano in nemoteno delovanje srca) je glavni vzrok obolev­nosti in tudi glavni vzrok smr­ti pri ljudeh s sladkorno boleznijo. Ka­že se kot angina pektoris, ko bol­nik ob naporu, psihičnem stre­su ali pa že kar v mirovanju za­čuti pekočo bolečino za prsni­co, ki se lahko širi npr. v levo roko ali proti spodnji čeljusti, je neodvisna od položaja tele­sa ali dihanja in popusti po tabletki nitroglicerina pod jezi­kom ali vpihu posebnega nitroglicerinskega pršila.

Če je napad angine pektoris še pose­bej hud in ne popusti po zdra­vilih, gre lahko za pravi srčni infarkt, kar terja takojšnjo kon­trolo pri zdravniku, ki bo lah­ko naredil dodatne preiskave (EKG, odvzem krvi za bioke­mične analize …).

Pri ljudeh s sladkorno bolez­nijo je odkritje koronarne bo­lezni velikokrat zelo pozno. Zakaj? Pri 10–20 % slad­kornih bolnikov gre namreč za t. i. tiho ishemijo srca, ko bolnik bolečin ob napadu angine pek­toris sploh ne čuti in torej ne poišče zdravnikove pomoči. Taki bolniki imajo spremenjen EKG, kot je značilno za an­gino pektoris, preboleli infarkt ali pa se EKG spremeni šele ob obremenitvi. Tiha ishemija se pojavi le pri do 4 % ljudi, ki nimajo sladkorne bolezni. Vzroki za tiho ishemijo še ni­so povsem pojasnjeni; pripisujejo jih diabetični nevropatiji, ki prizadene živce za pre­nos bolečinskih dražljajev; raz­lage, zakaj se pojavlja pri nedi­abetikih, pa ni.

Dr. Karin Kanc

Na osnovi raznih izsledkov pri­poročajo presejalne teste za odkritje koronarne bolezni pri vsakem moškem, ki je sladkor­ni bolnik več kot 10 let in ima poleg sladkorne bolezni vsaj še en dejavnik tveganja za razvoj koronarne bolezni (npr. zgod­nja srčna smrt bližnjega sorodnika, kajenje, povišana vred­nost maščob in holesterola v krvi, visok krvni tlak, čezmerna telesna teža …). Tak bolnik je namreč najbolj ogro­žen. Presejalno testiranje predstavlja veliko finančno breme za državo; nikjer po svetu še ni uvedeno.

Na veči­no dejavnikov tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni lahko vpli­va vsak sam z dobro urejenostjo sladkorne bolezni in uporabo pravih zdravil za zniževanje glukoze v krvi, opustitvijo kajenja, s primerno telesno težo, z rednim jemanjem zdravil za obvladovanje maščob in holesterola ter za uravnavanje in nadzorovanje krvnega tlaka.

O maščobah in holesterolu smo pisali pred kratkim, kako pa je s krvnim tlakom? Ob visokem krvnem tlaku srce potrebuje še več kisika in energije kot običajno. Če je žilje srca že prizadeto in je prekrvitev srca že nekoliko slabša, je zelo na mestu, da srce čim manj obremenjujemo z visokim krvnim tlakom, saj ga tako ohranjamo dejavnega brez napadov stiskanja za prsnico (t. i. angine pektoris). Seveda pa krvni tlak ne sme preveč pasti, saj tudi to za srce ni dobro. Najbolje bi bilo, če bi se tlak gibal do 130/80 ali 140/90 mmHg. Nihanje krvnega tlaka (predvsem pogoste nizke vrednosti) je sicer lahko povezano tudi z dolgotrajno sladkorno boleznijo, ko se razvije t. i. diabetična avtonomna nevropatija, vendar pa je večinoma kriva neuravnoteženost zdravil glede odmerka pa tudi razporeditev zdravil prek dneva.

Srčno-žilne bolezni so tiste, ki ‘pobijejo’ večino ljudi s sladkorno boleznijo – uprimo se jim.