Zehanje: Zakaj je tako nalezljivo in zakaj je to pomembno?

Zehanje je eden od najbolj zanimivih nevroloških fenomenov. Načeloma velja, da zehamo zato, da telo bolje preskrbimo s kisikom, zgodi pa se, ko postajamo utrujeni. Ampak zakaj potem začnemo zehati tudi takrat, ko nismo zaspani, pa vidimo, da to počne nekdo zraven nas?

Novejše raziskave kažejo, da zehanje sprožijo samodejni refleksi v primarni motorični skorji. Foto: Bigstock

Novejše raziskave kažejo, da zehanje sprožijo samodejni refleksi v primarni motorični skorji. Gre za del možganov, ki je odgovoren za izvajanje hotenih gibov, navodila zanje pa dobiva iz drugih možganskih centrov. Ugotovitve so pomembne tudi zato, ker prinašajo nova spoznanja o biologiji nevropsihiatričnih motenj in nakazujejo morebitne nove metode zdravljenja.

Velike razlike med posamezniki

Eno od zanimivejših študij na to temo so izvedli na Univerzi Nottingham ter objavili v strokovni reviji Current Biology. Njihove ugotovitve kažejo, da je naša sposobnost, da se upiramo zehanju, ko nekdo v bližini nas zeha, omejena.

Želja po zehanju se še poveča, če se mu hočemo zavestno zoperstaviti. Nagnjenost k posnemanju zehanja je individualno pogojena in se med posamezniki zelo razlikuje.

Ehofenomen ni značilen le za ljudi

Pri nalezljivem zehanju gre za običajno obliko ehofenomena, ki se sproži neprostovoljno, ko opazujemo zehanje druge osebe. Pogosti obliki ehofenomena sta tudi samodejno posnemanje tujih besed (eholalija) ali dejanj (ehopraksija). Nismo pa ljudje edini, ki smo nagnjeni k nalezljivemu zehanju. To počnejo tudi tudi šimpanzi in psi.

Pretirana vzdražljivost možganov in nevrološke motnje

Stephen Jackson, profesor kognitivne nevroznanosti na Katedri za psihologijo Univerze Nottingham je vodil raziskavo.

“Naše ugotovitve so posebej pomembne za nadaljnje razumevanje povezave med motorično vzdražljivostjo in pojavljanjem ehofenomena. Nastopa v mnogih kliničnih stanjih, povezanih s povečano kortikalno ekscitabilnostjo (vzdražljivostjo) in/ali zmanjšano fiziološko inhibicijo, kot so epilepsija , demenca, avtizem in Tourettov sindrom,” pravi.

Biološki mehanizmi nalezljivega zehanja

Nevrološka osnova nalezljivega zehanja ni znana. Za preverjanje povezave med vzdražljivostjo možganov in zehanjem je raziskovalna skupina uporabila transkranialno magnetno stimulacijo (TMS).

Za pomoč pri študiju so zaposlili 36 odraslih prostovoljcev. Gledali so videoposnetke, ki so prikazovali osebo, ki zeha, in dobili navodilo, naj se bodisi upirajo zehanju bodisi ga dovolijo. Med poskusom so jih snemali in beležili, kolikokrat so zazehali oziroma so zehanje zadušili. Izkazalo se je, da bolj kot so jim prepovedovali zehanje, večja je bila potreba po njem.

Stimulacija poveča vzdraženost možganov

Z električno stimulacijo so potrebo po zehanju povečali. “Raziskava je pokazala, da se potreba po aktivnosti poveča, če jo poskusimo zaustaviti. Z električno stimulacijo smo lahko povečali vzdraženost možganov in s tem povečali potrebo po zehanju. Z obrnjenim procesom lahko zmanjšali tike pri Tourettovem sindromu, « je prepričana Georgina Jackson, profesorica kognitivne nevropsihologije na Univerzi Nottingham.

TMS obetajoča metoda zdravljenja

Transkranialno magnetno stimulacijo (TMS) so uporabili za določitev motorične vzdraženosti, za določitev fiziološke inhibicije in za napovedovanje nagnjenosti za nalezljivo zehanje. Izkazalo seje, da je slednja določena z vzdražljivostjo primarnega motoričnega korteksa in fiziološkim zaviranjem.

“Če razumemo, kako spremembe vzdražljivosti korteksa povzročajo nevrološe motnje, jih lahko potencialno obrnemo. Iščemo nove, prilagojene načine zdravljenja (na primer transkranialno magnetno stimulacijo), s katerimi bi lahko modulirali neravnovesje.«

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj