Statistika pove, da bo bolečina v hrbtu najmanj enkrat v življenju »položila« 80 % populacije in da je drugi najpogostejši vzrok za bolniško odsotnost. Nezdravljena bolečina v hrbtu lahko vodi v invalidnost in pomembno poslabša kakovost življenja.
Pri patologiji hrbtenice je malo urgentnih stanj. Če niso pravočasno prepoznana in zdravljena, imajo lahko hude posledice za bolnika. Absolutna urgenca, ki zahteva takojšnje ukrepanje, je sindrom kavde ekvine. Relativno urgenco predstavljata še akutna mišična pareza in akutno gnojno vnetje v hrbtenici, je na letošnjih Matevževih dnevih na začetku pojasnil ortoped dr. Robert Košak, strokovni direktor MD medicine.
Zdravljenje je odvisno od prizadetosti bolnika: če je zelo prizadet, je potrebna takojšnja operacija, še posebej, če je pridružen tudi nevrološki izpad.
Sindrom kavde ekvine
Anatomsko gledano, sega hrbtenjača do vretenca L1 in se konča s konusom. Naprej se nahajajo živčni koreni, ki v segmentih izhajajo na periferijo ter oživčujejo področje kože in mišic. Tisti, ki izhajajo prej, se nahajajo površinsko, tisti, ki izhajajo pozneje, pa centralno.
Tipično za sindrom kavde ekvine je izguba kontrole nad odvajanjem vode in/ali blata: lahko uhaja, lahko se zapre. Vzrok je utesnitev centralno ležečih živčnih korenov, ki lahko blokirajo cel hrbtenični kanal. Najpogostejši vzroki so: obsežna diskus hernija, huda spinalna stenoza, gnojno vnetje, tumorji, nestabilni zlomi. Kavda ekvina se lahko zgodi po operacijah, ko hematom stisne živčne strukture. Klinična slika je večinoma zakrita: bolnik gre pogostokrat na vodo, se ne izprazni popolnoma, mu po uriniranju »še kar malo teče« … Pri moških so pogoste motnje erekcije. Bolniki lahko slabo občutijo predel okrog zadnjične odprtine. Lahko je prisotna pareza spodnjih okončin. Pri sumu na kavdo ekvino sta potrebna takojšna MRI-diagnostika in kirurško zdravljenje. Če je bolnik operiran v šestih urah po postavitvi diagnoze, trajnih posledic navadno ni.
Uspešnost zdravljenja pri mišični parezi je različna; zelo dober znak je, če bolnik takoj po operaciji čuti, da je noga bolj sproščena.
Akutna mišična pareza
Akutna mišična pareza velja za sorazmerno urgentno stanje. Oceni se mišično moč: ocena 1 pomeni, da se mišica skrči, ni pa sposobna narediti giba. Ocena 2 pomeni, da mišica izvede gib, ampak ne dvigne teže tistega dela telesa, ki ga dviguje. Ocena 3 je, da mišica dvigne samo težo določenega dela telesa, kakršen koli upor pa ne gre več. Ocena 4 pomeni zmanjšano mišično moč pri uporu, ocena 5 pa pomeni normalno mišično moč. Nižja kot je mišična moč, hujša je pareza. Pareza stopnje 0, 1 ali 2, ki traja tri dni, zahteva takojšnje ukrepanje, pri stopnjah 3 in 4 pa naj bi bil bolnik operiran v nekaj tednih. Test za prepoznavo nujnosti je, ali bolnik lahko hodi po petah/prstih. Nasloni naj se na mizo ter počepne na eni in drugi nogi. Če tega ne zmore, gre za urgentno stanje; potrebno je takojšnje kirurško zdravljenje, s katerim odstranimo vzrok pareze: hernijo, tumor, vnetje. Uspešnost zdravljenja je različna; zelo dober znak je, če bolnik takoj po operaciji čuti, da je noga bolj sproščena. Stanje se najintenzivneje popravlja v prvih 6–12 mesecih po operaciji.
Akutno gnojno vnetje hrbtenice
Akutno gnojno vnetje hrbtenice (spondilodiscitis) se vedno začne na medvretenčni ploščici in se razširi na okolno kost. Klinična slika je lahko zelo dramatična: bolniki so življenjsko ogroženi, septični, z motnjami zavesti, zelo hudimi bolečinami, nepokretni, lahko v kavdi ekvini. Telesna temperatura je povišana, krvna slika pokaže visoke vnetne parametre (CRP prek 100). Pri sumu na gnojno vnetje hrbtenice je metoda izbora za diagnosticiranje MRI, ki pokaže vnetje medvretenčne ploščice in okolne kosti z obsežnim abscesom. Zdravljenje je odvisno od prizadetosti bolnika: če je zelo prizadet, je potrebna takojšnja operacija, še posebej, če je pridružen tudi nevrološki izpad.
Če urgentna stanja hrbtenice niso pravočasno prepoznana in zdravljena, imajo lahko hude posledice za bolnika.
Če bolnik ni kandidat za takojšnjo urgentno operacijo, pa je treba najprej odvzeti kužnino. Ne sme se takoj uvesti antibiotičnega zdravljenja, ker antibiotik lahko zabriše klinično sliko. Kužnine se lahko dobijo iz hemokultur oziroma jih odvzamemo s perkutano biopsijo. Sledi usmerjeno parenteralno antibiotično zdravljenje v trajanju 5–8 tednov, ki ga po potrebi ga kombiniramo z antibiotikom per os. Če se bolnik zelo dobro odzove na antibiotik, kirurško zdravljenje (ki je skoraj vedno fiksacija z dekompresijo) ni potrebno.
